17-letni Lauri Unuk so zmage v miselni partiji že v otroštvu pomenile največ. Začela je pri šahovskem klubu Komenda, ljubezen do šaha pa jo je pripeljala do dveh naslovov svetovne prvakinje. Prejšnji teden je v Montevideu uprizorila šampionski ples in po porazu v 2. krogu dobila devet partij zapored. Z izjemno šahistko, dijakinjo 4. letnika športnega oddelka Gimnazije Bežigrad, smo se pogovarjali ne le o prvenstvu, na katerem je postala svetovna mladinska prvakinja, ampak o različnih zornih kotih šahovske igre, o tem, koliko ji še manjka do naziva velemojstrica in ali je za šahovsko desko vedno tako brezhibno urejena.

Kako zelo vam je odleglo, ko je bilo že pred zadnjim krogom jasno, da ste postali svetovna prvakinja?
Izjemno sem bila vesela. To je nepopisno, dvakrat postati svetovni prvak. Ogromno SMS-čestitk sem dobila, vsi so rekli, da so spremljali in navijali zame.

V čem ste bili predvsem boljši od nasprotnic?
Pred vsako partijo sem bila 150-odstotno pripravljena, tudi psihično. Zjutraj sem šla na tek, da sem se zbudila, nato sem pregledala, kaj nasprotnica igra, kje so njene napake, se posvetovala s svojim trenerjem in se tako pripravila na vsa morebitna presenečenja.

Gotovo ste analizirali tudi tisti poraz v 2. krogu. Kaj je bilo narobe?
Ugotovila sem, da je šlo za majhno napako. Nasprotnica je enostavno bolje igrala, pozicijsko me je nadigrala. V tretjo partijo sem šla z večjo motivacijo. Ko sem zmagala, sem vedela, da je še vse odprto. En poraz v enajstih partijah namreč ne pomeni veliko. Morda je bil ta poraz celo dobrodošel, saj sem dobila večjo motivacijo, nov zagon.

Je bilo tudi kaj jeze? Gre lahko šahist takšen za šahovsko desko?
Bili so trenutki v karieri, ko sem izgubila in sem bila tako jezna, da sem potem igrala partijo iz jeze in sem nasprotnico na šahovnici napadla in ji želela čim prej dati mat. Na tem prvenstvu sem analizirala vsako partija in le v drugi partiji sem naredila mininapako, ki jo je nasprotnica opazila in izkoristila. Priznala sem poraz in šla v naslednjo partijo s ciljem, da zmagam vse preostale. Ni bila to jeza, saj sem vedela, da nisem naredila nič narobe.

Šahovska partija je zelo naporna. Koliko ur ste bili v Montevideu za šahovsko desko?
Povprečno traja dvoboj tri ure in pol ali štiri ure, se pa lahko zavleče do pet ur, kar je zelo veliko in naporno. Na svetovnem prvenstvu sem malo hitreje zaključevala igre, ker sem bila tako dobro pripravljena v otvoritvi, zato nisem imela veliko težav s časom in sem lahko partije hitreje končala.

Katere šahovske otvoritve so vam najljubše?
Z belimi figurami imam stalno otvoritev damin gambit, to igram zelo rada, s črnimi figurami pa je bila dolgo moja najljubša otvoritev francoska.

Kako da nasprotnice niso našle orožja in ste lahko nanizali kar devet zmag zapored?
To so skrivnosti mojih priprav. Trener je našel slabosti nasprotnic. Rekel je na primer: ona bo tam igrala tako, dajmo jo že prej presenetiti. Zagotovo so se nasprotnice pripravljale name, a morda ne tako veliko, kot jaz nanje.

Vi ali vaš trener Matej Šebenik?
Oba. Izvedela sem za pare posameznega kroga, videla, s kom igram, pogledala, kaj igra nasprotnica in Mateju napisala elektronsko pošto in povedala, kaj bi rada igrala. Priprava je bila skupna.

V Montevideu ste bili sami?
Bila sem v sobi s Hrvatico, vsi Slovenci pa so bili v drugem hotelu. Imela sem nekaj časa zase, kar ni bilo slabo, saj sem našla tisti ritem, ki sem ga potrebovala, da sem mirno odigrala partije.

Lahko na takšnem pomembnem prvenstvu spite normalno?
Ko sem izvedela, da sem svetovna prvakinja, nisem mogla zaspati, preveč je bilo adrenalina. Sicer pa me vsaka partija precej izmuči, ker je tako dolga in psihično ter fizično naporna. Na turnirjih zato dobro spim, posebej, če mi gre dobro.

Že pred tremi leti ste bili svetovna prvakinja, takrat v konkurenci do 14 let. Je zdaj kakšna razlika v vašem razmišljanju?
Takrat sem bila še precej naivna (smeh). Mislila sem, da bo šlo vse lažje in bom kmalu postala velemojstrica. Žal ni šlo vse gladko. Zdaj tudi drugače gledam na šah. To je bilo moje zadnje leto v kategoriji do 18 let, ostaneta še dve leti v kategoriji do 20 let. Potem bom morala resno nastopati v članski konkurenci. Postati želim tudi svetovna članska prvakinja.

Še prej pa šahovska velemojstrica. Koliko vam še manjka?
Imam dva velemojstrska bala, drugega sem dobila zdaj v Urugvaju, manjka mi le še en. Rejting sem osvojila, točk imam dovolj. Manjka mi torej le še en dober turnir. To se lahko zgodi že naslednji mesec. Rada bi postala članica te elite (slovenske velemojstrice so še Darja Kapš, Jana Krivec in Ana Srebrnič).

Kaj počnete za sprostitev?
Včasih sem zelo rada fotografirala, risala ... Umetnost, skratka. Zdaj prosti čas porabim za gledanje filmov in družabna omrežja. Najstniške stvari.

V letošnjem šolskem letu boste na gimnaziji Bežigrad maturirali. Kam boste šli naprej na študij?
Ne vem še, ali bom študirala v Sloveniji, prav tako še ne vem, katero smer. Nagibam se k naravoslovju. Za maturo sem sicer vzela kemijo in psihologijo.

Ste zelo pridni v srednji šoli? Dobite sploh kakšno štirico?
Seveda dobim, a potrudim se, da sem odlična. Že zaradi štipendije. Izobrazba mi sicer veliko pomeni.

Vam šah zelo pomaga pri matematiki?
Zagotovo. Mislim, da če ne bi igrala šaha, bi bila v matematiki 50 odstotkov slabša.

Kako zelo vas izčrpa, da si telo opomore po takšnem turnirju, kot je svetovno prvenstvo?
Precej. Prejšnje leto sem odlično igrala do konca avgusta, potem sem igrala tri turnirje zapored in sem bila tako izčrpana, da šaha nisem mogla več videti. Ugotovila sem, da preveč igram in da potrebujem dva meseca premora. Takrat je treba delati bolj na taktični pripravi.

Šah ste začeli igrati pri osmih letih, ko vam je dedek pokazal šahovske figure, ampak - v otroških letih ste se preizkusili še v nekaterih športih. Katerih?
Bila sem v različnih krožkih, poskusila odbojko, boks, tudi plavanje, a največ veselja sem imela v šahu. Zmage v miselni partiji so mi pomenile največ.

Vam bo zdaj, ko ste mladinska svetovna prvakinja, v karieri lažje, boste dobili vabila na prestižne turnirje?
Kot svetovni prvak gotovo imaš določene privilegije. Organizator turnirja ti lahko plača hotel, stroške dobiš povrnjene.

Koliko ste morali plačati za udeležbo na SP-ju v Urugvaju?
Letalo je stalo 800 evrov, prijavnina 300 evrov, hotel je k sreči plačal organizator, ker sem državna prvakinja.

Boste dobili stroške povrnjene?
Verjetno. V pravilniku piše, da če ima Šahovska zveza denar, stroške povrne, sicer ne. Moram pa omeniti, da mi zelo pomaga tudi moj šahovski klub Ljubljana.

Igrate pogosto proti računalniku?
Raje igram šah na medmrežju proti pravim igralcem. Računalnik je toliko boljši, računa 40 potez naprej, človek največ 10. Nočem biti ves čas poražena, je pa treba kdaj igrati tudi proti računalniku.

Na novinarsko konferenco ste prišli zelo urejeni. Ste takšni vedno tudi za šahovsko desko?
V Urugvaj sem odpotovala z desetimi oblekami, imela pa sem enajst partij. Enkrat sem nosila hlače, druge so imele krilo. Če se urediš, tudi bolje igraš. Ne moreš biti kar v trenirki.

Kakšen vtis pa ste dobili o Montevideu?
Prva stvar, ki sem jo opazila, je bilo rjavo morje. Izvedela sem, da je to zato, ker reke iz Buenos Airesa prinesejo rjavo vodo. Je pa Montevideo lepo mesto, vsak dan sem se sprehodila 15 minut od hotela do dvorane. Urejeno mesto, prijazni ljudje.