"Kako bom pa dosegla cilje, če se bom sami sebi smilila?"

Glavni cilj blejske plavalke so seveda letošnje olimpijske igre v Londonu, na katerih bo branila srebrno medaljo na 200 metrov prosto. Po izjemnem uspehu v Pekingu se je odločila za študij v ZDA in v bazenu vrhunskih rezultatov ni dosegala, zdaj pa je vse podredila olimpijskemu nastopu. Konec marca je prekinila študij in se pod taktirko svojega trenerja iz radovljiškega kluba pripravlja na vrhunec sezone. Evropsko prvenstvo v Debrecenu, ki bo med med 21. in 27. majem, je le stopnica na poti do najboljše forme, ki jo načrtuje za London.

Kako se počutite po vrnitvi v Slovenijo, kako vam gre na treningih?
Odlično. Prvih deset dni sem pričakovano potrebovala nekaj časa, da se privadim na veliko spremembo in na nov način treniranja, ki mi sicer zelo ustreza. Zdaj se počutim veliko bolj samozavestno in močno. Pa tudi tista najnapornejša faza treninga je že mimo. Na treninge pridem z užitkom, vem, kaj moram narediti, sem zelo osredotočena.

Ste pravi čas prišli v domovino? Ne bi bilo morda bolje, če bi prišli že malo prej?
Ne, povsem v redu je, da sem prišla konec marca. Tako vem, da ni veliko časa za priprave in vsak dan maksimalno izkoristim. Morda bi se mi sicer že vse skupaj preveč vleklo. Zelo sem vesela, da sem v ZDA končala en del študija in na študentskem prvenstvu tik pred vrnitvijo dobro tekmovala. To mi ogromno pomeni.

Na državnem prvenstvu v Mariboru ste bili najboljša posameznica, toda rezultati še niso bili vrhunski. Boste na evropskem prvenstvu že v najboljši formi?
Na državnem prvenstvu sem bila še utrujena od treningov, zato rezultati niso bili kakovostni, ampak izkoristila sem pač tisto, kar se je dalo. Tudi evropsko prvenstvo je bolj postaja na poti do Londona, zato zdaj na treningih ne spuščam tempa, seveda pa si želim v Debrecenu odplavati soliden izid, ki bi me motiviral in dal potrditev, da dobro delam. Zelo se veselim novih tekem, v Debrecenu še nisem bila, tja pa bodo prišli tudi prijatelji z univerze Berkeley.

Čeprav večjih ambicij nimate, pa bi gotovo radi plavali v finalu na 200 m prosto?
Vsekakor. Več bo od odvisno od konkurence. Veliko držav je imelo kvalifikacije za olimpijske igre, kjer so morale plavalke že pokazati vrhunsko formo. Francozinja Camille Muffat je že plavala okrog 1:54. Nevarna bo tudi kakšna Španka, za Pellegrinijevo pa še ne vem, kako je pripravljena.

Pred štirimi leti ste v Eindhovnu zmagali z 1:57,45. Je ta čas dosegljiv?
Bila bi zelo zadovoljna, če bi plavala tako hitro. Takrat se je kar zgodila ta zlata medalja. Prej vso sezono nisem plavala pod 1:59, nato pa sem že v kvalifikacijah presenetila z 1:58 in potem tudi odpovedala nastop na 200 metrov delfin, čeprav naj bi bila ta disciplina moja paradna.

Izjemno pomemben člen pri vaših uspehih je bil vedno trener Miha Potočnik. Kako zdaj sodelujete z njim?
Odlično. Zelo me motivira, vedno najde same spodbudne besede.

Se vedno strinjate z vajami, ki vam jih naloži, ali kdaj iščete kakšne bližnjice?
Poslušam in kimam. Ubogam, kar mi reče, seveda pa mu tudi povem, kako se počutim.

Na treningu nikoli ne rečete, da ne zmorete več?
Ta beseda ne obstaja. Zakaj ne bi zmogla? Kako bom pa dosegla cilje, če se bom samemu sebi smilila? Če bi običajni ljudje vedeli, kaj se nam športnikom dogaja v glavi, bi verjetno rekli, da smo nori ...

Je olimpijska medalja iz Pekinga tudi štiri leta potem odlična motivacija?
Vedno, ko pridem iz ZDA, dam medaljo iz lepe škatle. To je nekakšen obred: že prvi večer jo pogledam.

Vedno vam ob strani stojijo tudi starši. Menda vam je oče pred kratkim pripravil lepo presenečenje ...
Res, po pripravah na Ptuju me je obiskal in rekel: Micka, pripravi se, greva leteti. In sva šla v Lesce v jadralno letalo za uro in pol. Krasen dan je bil. Fotografije sem objavila na Facebooku in sem dobila ogromno komentarjev iz ZDA, kjer radi rečejo, da živim v pravljično lepi deželi.