Po izidu sodeč, je O'Sullivan uprizoril eno najboljših predstav v svoji dolgi karieri. Pa ni bila takšna. Nasprotnik pač ni znal kaznovati njegovih napak in dvoboj je bil krajši, kot bi si marsikdo želel. 40-letnega posebneža iz sveta snookerja namreč že dolgo nismo imeli priložnosti spremljati na delu. "Navadno nisem presenečen, če osvojim turnir, presenečen pa sem, da sem ga osvojil po osemmesečnem tekmovalnem premoru. Talent na srečo ne izgine, tudi če si vzamem premor. Treba le je doseči dobro formo, ko je treba, in to mi je ta teden uspelo," je povedal po finalu.

Williams: Le zakaj si se prijavil?
A nekaj podobnega smo že videli. Naslov svetovnega prvaka leta 2013 je osvojil, potem ko celo leto tako rekoč ni tekmoval. Tudi če bi igral z metlo, bi ga, so menili nekateri. Prvenstvo Združenega kraljestva 2014 je dobil s poškodovanim gležnjem. Šepanje tedaj ni bila ovira niti za izvedbo magične 147. Ronnie O'Sullivan je pač tako dober. Vsak dvoboj začne s prednostjo, saj med soigralci vzbuja strahospoštovanje, zaradi katerega se tresejo roke. Mark Williams, njegov prvi nasprotnik na letošnjem mastersu, je takole komentiral žreb, ki mu je v osmini finala namenil O'Sullivana. (Tvitnil je 'Zakaj se je moral prijaviti', glej na desni strani).

Vedno prinaša vznemirjenje
V resnici je bil Williams navdušen, da se je O'Sullivan znova priključil karavani: "Ni veliko igral, ampak vsak igralec snookerja v srcu ve, da je najboljši. Sploh ni treba, da igra najboljši možni snooker, pa je vseeno najboljši. Tako dober je. Sem eden teh, ki zelo ceni njegovo osebnost in vse, kar je naredil za naš šport. Mislim tudi, da bi mu morali vodilni v organizaciji World Snooker celo plačati, kolikor bi želel, da bi igral na več turnirjih. Ne glede na znesek. Če se pojavi na turnirjih, je dobro za vse igralce, o tem ni dvoma. Na vsakem prizorišču – in verjemite, igral sem na vseh – je posebno vznemirjenje, če tam igra tudi Ronnie. Poleg tega so dvorane polne. Nekateri igralci, bi bili verjetno zavistni ali se ne bi strinjali z mano, ampak v dobro športa bi bilo, če bi mu plačevali, da bi nastopal več, dokler še tekmuje na najvišji ravni." Mnenja ni spremenil niti, ko ga je O’Sullivan izločil s 6:5. "Ronnie, poklon. Za druge, ki igramo zgolj dobro, si preprosto predober. Na svetovnem prvenstvu se bomo borili le za drugo mesto," je povedal.

Zanj navijajo še igralci
Ronniejeva žrtev v četrtfinalu je bil Mark Selby, ki je predtem s 6:0 odpihnil Rickyja Waldna. Proti O'Sullivanu je osvojil le tri igre. Spoštovanje posebne vrste mu je izkazal nekaj mesecev po osvojitvi naslova svetovnega prvaka leta 2014 - v finalu je premagal ravno O'Sullivana. Za najlepšo od tedaj prejetih čestitk je namreč navedel tole: "Najlepše je bilo, ko je Ronnie rekel, da sem ga drugi dan finala nadigral. To je lepo slišati od nekoga, ki je verjetno najboljši igralec snookerja vseh časov. Vesel sem bil lepih besed in čestitk vseh, ki so pristopili do mene, ampak čisto vsi igralci snookerja se zgledujemo po njem, in ko dobiš kompliment od njega, je občutek neverjeten. Še vedno ga z občudovanjem gledam, ko igra, razen seveda, če igra proti meni. Snooker dvigne na raven, ki je mi ne poznamo. V bistvu mnogi igralci še vedno navijamo zanj in uživamo, ko ga gledamo igrati. Boljšega programa na televiziji ne moreš najti."

Ne Raketa, ampak Čarodej
Selby pravi: verjetno najboljši? Več pa je tistih, ki pravijo: brez dvoma najboljši. Jimmy White, šestkratni finalist svetovnega prvenstva: "Ronnie je najboljši igralec, ki je kdaj koli prijel palico za snooker. Nekateri pravijo to zame. Dobil sem 50 turnirjev, ampak nikoli svetovnega prvenstva. Tako da brez sence dvoma, najboljši je Ronnie." Ray Reardon, šestkratni svetovni prvak in nekdanji O'Sullivanov mentor: "Nikoli nisem videl nikogar, ki bi znal igrati snooker bolje, kot ta fant. Namesto Raketa bi ga morali klicati Čarodej. Živi v svetu snookerja, in ko ga kroglice zaradi nečesa, kar je storil, ne ubogajo povsem, postane besen nase. Postane zafrustriran, tak perfekcionist je." Steve Davis, šestkratni svetovni prvak: "Ronnie je največji genij v športu nasploh. Popoln genij. Seveda sem pristranski, ker imam rad snooker. Tu sta na primer Woods in Federer, ampak zame je on največji genij v katerem koli športu. Kako mu delujejo možgani in kakšen nadzor ima nad kroglicami … gre za raven, ki ji nihče drug ni nikdar prišel blizu. Ni se še zgodilo, da bi bil nekdo večji od športa, v katerem tekmuje, ampak Ronnie pride temu blizu.

Hendry: Naj mi pusti rekord po naslovih
Stephen Hendry, rekorder s sedmimi naslovi svetovnega prvaka: "Kar se mene tiče, je Ronnie najboljši igralec v zgodovini. Vse statistike in število naslovov svetovnega prvaka tega sicer ne kažejo, ampak če pogledamo njegov talent, način, kako igra snooker, je najboljši." Zaradi O'Sullivana Hendry ni več rekorder v doseženih 147-icah, zaradi O'Sullivana niti ni več rekorder v doseženih stoticah. Ima pa še vedno dva naslova svetovnega prvaka več od Ronnieja: "Ta rekord bi si res želel obdržati. Ker če ga Ronnie ne bo podrl, ga po mojem ne bo nihče. Upam, da se bo kmalu upokojil."

Dolgo brez zaprtega očeta
Vsi ostali upajo, da bo igral večno. V njegovih mojstrovinah uživajo že od davnega leta 1992, ko je kot 16-letnik prestopil med profesionalce in je v Blackpoolu v treh mesecih od 72 tekem izgubil le 2. "Takšno bi moralo biti moje življenje, če bi oče ostal ob meni," je dejal O'Sullivan. Naslednji dan je bil namreč Ronnie starejši obsojen na 18-letno zaporno kazen zaradi umora. In življenje Ronnieja mlajšega je krenilo drugam.

Po zmagi mu je bilo nerodno
"Ljudje govorijo, kako jih navdušujem, ampak želim si, da bi vsaj kak dan preživeli v mojih čevljih." Potem bi spoznali demone v obliki depresije, nespečnosti, težav s hrbtenico, nekoč so jih predstavljali alkohol in droga ali recimo Peter Ebdon … In zato si nikakor ne more priznati, kako dober igralec snookerja je. Po sobotni polfinalni zmagi na mastersu, ko je s 6:3 nadigral Stuarta Binghama in se mu tako maščeval za poraz na zadnjem svetovnem prvenstvu, se je usedel v BBC-jev studio in šokiral tam sedeča Steva Davisa in Johna Parrotta z besedami: "Igral sem zelo slabo. Nisem imel občutka, da lahko spodobno izvedem udarec, občutek za natančno merjenje je izginil. Bilo je strašljivo, sploh ker me je gledala polna dvorana, ljudje po televiziji. Nerodno mi je." Resda je naredil nekaj napak, a o izjemnih potezah, ki jih spet ni bilo malo, ni želel niti slišati. Davis ni mogel verjeti: "Dejansko meniš, da si razočaral vse te ljudi, ki zdaj zapuščajo dvorano? Ker meni se zdi, da odhajajo z vtisom, kakšna odlična predstava."

Če ne igra popolno, pač meni, da je zmagal le zato, ker je nasprotnik izgubil. Davis ima prav. Takšno prekletstvo po navadi doživljajo le pravi geniji.