Pa niti ne toliko okrog njega samega kot pa o tem, ali nastopanje v tekmovanju, ki je v največji meri daleč od naše javnosti, lahko ob koncu leta prinese laskavi naslov športnika leta.

Ko so košarkarji slavili v NBA, ni bil pravi čas
Očitno lahko in niti za trenutek ni bilo dvoma, Kopi je prepričal največ slovenskih novinarjev in je prvi iz moštvenih športov, ki je v času samostojne Slovenije posegel po nazivu športnika leta. Zdaj je očitno dozorel čas tudi za to, v času, ko so naši košarkarji na čelu z Rašom Nesterovićem na oni strani Atlantika tudi osvajali prvenstva, je bilo razmišljanje v naši domovini še drugačno.

Če bi bil Kozmus zlat, bi bilo vse drugače
In če ne zaradi drugega, je Anžetu Kopitarju, ki si je pot med najboljše začel graditi na domačem drsališču ob hiši v slogu Wayna Gretzkega, treba čestitami najmanj za vztrajnost, da nas je s svojim delovanjem že tako mlad prepričal, da je slovenski športnik leta. Prepričan sem, da če bi v Londonu, denimo, Primož Kozmus ponovil uspeh iz Pekinga ali pa Rajmond Debevec tistega iz Sydneyja, bi moral mladi Hrušičan vsaj še enkrat seči po Stanleyjevem pokalu.

Brez debat v ženski konkurenci
Urška Žolnir je prav v Ljubljani pred 15 leti na mladinskem svetovnem prvenstvu v Ljubljani začela svojo pot, ki jo je zadnji julijski dan kronala z zlato medaljo pod petimi krogi. Okrog njenega imenovanja ni bilo, denimo, nobene razprave, čeprav je razlike do Tine Maze, ki ji sledi na drugem mestu, manj kot jo ima Anže Kopitar pred Primožem Kozmusom. A o izborih bi se zlahka pogovarjali še dolge ure na dan, ko nam že dolgo napovedujejo, da nas čaka konec.

Za pesimizem na srečo ni nagrad
Na srečo niti s slovenskim športom ni konca. Ob časih, ki jih živimo, nismo začutili, da bi slovenski šport deloval v slabem okolju. Tisto o najbolj uspešni državi na število prebivalcev je najbrž res že floskula, ki pa hote ali ne povsem drži. Le želimo si lahko, da bomo uspešni tudi v prihodnje. Ob Londonu smo vse prevečkrat ponavljali, da so medalje osvajali le izkušeni člani slovenskega športnega sveta. S tem smo še enkrat dobili potrdilo, da tudi ko nam gre nekaj dobro, vedno skušamo najti predvsem slabe stvari, ki nas obkrožajo. V tem smo res svetovni prvaki, na srečo pa za ta pesimizem ne podeljujemo nobene nagrade.

Vedno se v jutrih po prireditvih spustimo tudi v to, kakšna je bila prireditev, tudi tu so okusi seveda različni. Sam upam, da bom dočakal večer, ko bodo športniki zares osrednji dogodek večera. Če se išče nov format razvedrilne oddaje, pa so najboljši športniki več kot dober magnet, da so poleg. In to, da se izkoristijo v te namene, gotovo ni dobro.