Sto let po prvi slovenski olimpijski medalji je v športnem uredništvu nastala serija dokumentarnih filmov z naslovom Slovensko olimpijsko stoletje. Avtorja Miha Žibrat in Andreja Okorn sta v skoraj dveh letih pred kamere povabila kar 106 slovenskih udeležencev olimpijskih iger. Današnja prva oddaja (začela se bo ob 21. uri) bo zajela dogajanje do 2. svetovne vojne. Med drugim boste videli slovitega telovadca Leona Štuklja, ki ga je Žibrat v Mariboru posnel 18 dni pred smrtjo.

Pred začetkom serije Slovensko olimpijsko stoletje smo se pogovarjali z avtorjema Miho Žibratom in Andrejo Okorn.

Miha, kako ste dobili idejo za ta projekt?
Potem ko sem naredil dokumentarna filma za zimske olimpijske igre v Vancouvru, sem razmišljal, kaj bi lahko naredil za London 2012, ko mineva sto let od prve slovenske olimpijske medalje. Nastalo je Slovensko olimpijsko stoletje. Z Andrejo sva dve leti obiskovala predvsem slovenske dobitnike medalj in tiste, ki so bili med deseterico, želela pa sva tudi predstaviti vse športe, v katerih so Slovenci nastopali.

Kakšen je bil odziv športnikov?
Zlasti starejši so bili navdušeni, da se še kdo spomni nanje. Izkazali so se kot izvrstni sogovorniki, težko je verjeti, kakšnih podrobnosti se še spomnijo.

Kdo je najstarejši še živeči slovenski udeleženec olimpijskih iger?
Marko Račič, ki bo kmalu dopolnil 92 let, vendar je videti še zelo zdrav. Leta 1948 je v Londonu tekmoval v teku na 400 metrov.

Je kdo izmed naših olimpijcev doživel kakšno kruto usodo? Je kdo propadel, se je kdo zapil?
Ne, nihče in tukaj velja tisto: zdrav duh v zdravem telesu. Vse športnike občudujem tudi po načinu razmišljanja, zato pravim, da niso le športniki, ampak prave osebnosti.

Kdaj ste bili vi prvič na olimpijskih igrah?
Leta 1980 v Moskvi, takrat kot najmlajši član odprave. Pokrival sem kajak-kanu na mirnih vodah, plavanje, ko je bil Borut Petrič peti na 1.500, pa košarko, ko je Jugoslavija v finalu premagala Italijo, v polfinalu pa Sovjetsko zvezo.

Kdo pa je bil prvi reporter TV Slovenija, ki je poročal z iger?
Marko Rožman leta 1968 v Mehiki, čeprav ne izključujem, da je bil že štiri leta prej v Tokiu.

Katere prenose boste imeli letos iz Londona?
Odprtje iger, zaključek, košarko in tenis.

Se vam zdi, da so nekatere olimpijske medalje več vredne? Na primer v atletiki, plavanju?
Ne delam razlike in v šali pravim, da tudi če si v pljuvanju v daljavo prvi, moraš nekaj za to narediti. Zdi se mi krivično, da dajemo večji poudarek nekaterim panogam.

Vseeno pa lahko izberete največji trenutek slovenskega olimpizma ...
V samostojni Sloveniji bi rekel, da sta bili to prvi medalji - ko sta Čop in Žvegelj osvojila bronasto medaljo v Barceloni 1992, naslednji dan, v nedeljo, pa je bron dobil še četverec.

... in takrat je bila menda tudi zabava zelo 'olimpijska'?
Vesela, sproščena in dolga, kot je povedal tudi Sadik Mujkić, ki pa vseh podrobnosti le ni želel razkriti.

Andreja, dve leti ste sodelovali pri projektu. Ste morali zaradi tega zapostavljati svoje hobije, morda celo pustiti študij ali kaj podobnega?
Nič od tega. Študij sem končala že pred leti, pri svojih hobijih pa vedno vztrajam in ne spustim stvari tako zlahka iz rok. Absolutno sta bili zadnji dve leti - ob vsakdanjih obveznostih in delu na tej dokumentarni seriji - napornejši, ampak moram reči, da sva bila z Miho na to vseeno delno pripravljena. Ko se lotiš takega projekta, se dobro zavedaš, kaj vse prinese s seboj.

Ste imeli kaj pomislekov, ali boste dostojna pomočnica Mihi Žibratu, ki ima vendarle precej več izkušenj in, logično, več ve o olimpizmu?
Ne, ni bilo pomislekov. Seveda, med nama je razlika v letih in tudi v izkušnjah, ampak dobro sva si razdelila naloge, tako da sva se pravzaprav odlično dopolnjevala. Včasih je to lahko tudi prednost. Sicer pa sem z Mihom sodelovala že pri njegovih dokumentarnih pregledih pred zimskimi igrami v Vancouvru, tako da se zelo dobro poznava in imava podoben način dela.

Koga ste obiskali v tujini? Ste imeli kakšno posebno željo, češ tega športnika pa želim prav jaz obiskati?
Ob pripravi te dokumentarne serije sem prepotovala predvsem Slovenijo. V tujini, v bližnjem Gradcu, sem obiskala le nekdanjega rokometaša Petra Mahneta. Smo pa še eno nekdanjo športnico posneli v tujini - to je nekdanja telovadka Ruža Vojsk, ki je nastopila na igrah leta 1948. Njo je v New Yorku ob najinih navodilih posnela naša takratna dopisnica v ZDA Vlasta Jeseničnik.

Se je kdo izmed teh športnikov, ki ste jih obiskali, začel ukvarjati s kakšnim nenavadnim poklicem oz. dejavnostjo?
Prav vsi nekdanji športniki, predvsem starejša generacija, je v večini tudi zelo izobražena. Tisto, kar je bilo meni zanimivo, je to, da nekdanji uspešni športniki živijo dvoje življenj. Eno je bila ta njihova športna pot, po končani športni karieri pa so se posvetili poklicu. Nikogar ne bi izpostavljala tu, mogoče le kot zanimivost: pogovor z nekdanjo atletinjo Mileno Usenik smo posneli kar v njenem ateljeju, saj je zdaj uspešna akademska slikarka.

Splet lahko danes veliko pomaga, ampak verjetno vama z Miho ni bil prav dosti v pomoč, kajne?
Seveda je bil tudi splet pri pripravi te serije v veliko pomoč, vendar je res, da sva se pri raziskovanju največ opirala na zapise v slovenskih časnikih tistega časa. Veliko časa sva preživela v NUK-u, na splošno so tudi zapisi v časopisih, zgodbe, naslovnice nekakšna rdeča nit te dokumentarne serije.

Po ogledu premiere v Cankarjevem domu ste prejeli veliko čestitk. Ste si kakšno posebej zapomnili?
Čestitke vseh so bile zares iskrene in lepo je bilo vse zbrane olimpijce tudi znova srečati, saj so snemalni dnevi zdaj že kar oddaljeni. Nepozaben je bil nasmeh na obrazu Ade Smolnikar za sladoled v lončku, predvsem pa izbrane besede Mira Cerarja takoj po ogledu predstavitvene oddaje.

Kateri je za vas največji olimpijski trenutek, ki ga je doživela samostojna Slovenija?
Zdaj, po tem končanem projektu, je to zelo težko vprašanje. Zagotovo so tu v ospredju vse osvojene slovenske medalje na olimpijskih igrah, vendar so tudi drugi slovenski športniki ustvarili toliko neverjetnih zgodb, da je človek kar malo presenečen. Slovenci smo resnično lahko ponosni na športne dosežke.

Greste letos v London? Katere športe boste spremljali za TV SLO?
Da, v London potujem, tam bom opravljala novinarska dela. Na katerih prizoriščih bom, pa je težko reči. Olimpijske igre so za RTV velik projekt in posledično to pomeni tudi veliko dela.