Strm vzpon mladeniča iz Slovenske Bistrice se je začel leta 2009, ko je postal mladinski svetovni prvak. Pred letošnjo sezono je zamenjal nivo in se podal med "težkokategornike". Pot se je izkazala za pravo, čeprav je "palček" med sto in več kilogramov težkimi nasprotniki, ki so za nameček še precej bolj izkušeni. A tudi Trajkovič, študent drugega letnika matematike, ima svoje adute.
To je dokazal na olimpijskih kvalifikacijah, ko je osvojil 3. mesto in presenetil tudi Olimpijski komite Slovenije, ki ga sploh ni imel za spisku potencialnih kandidatov za London. Srebro na začetku maja v Manchestru je bila nova potrditev odličnega dela. V napovedih pred olimpijskimi igrami je previden, priznava pa da bi ga zadovoljila le kolajna.

Čemu pripisujete nenaden vzpon taekvondoja v Sloveniji?
To se je začelo že pred nekaj leti, tam okoli leta 2009, ko smo začeli osvajati medalje v članski kategoriji na svetovnih pokalih. Začetnica je bila Nuša Rajher, nato pa smo ji sledili Jure Pantar in jaz, za nami pa tudi vsi drugi. Na svetovnih pokalih smo čedalje večkrat nastopali v finalih, osvajali prva mesta, na največjih tekmovanjih pa nam je zmanjkalo športne sreče ali zbranosti, tako da kakih odmevnejših rezultatov na svetovnih in evropskih prvenstvih ni bilo. V zadnjem letu pred olimpijskimi igrami smo dvignili formo, se pripravili tudi psihično in rezultati so tu.

Pri vas se je vse začelo na mladinskem evropskem prvenstvu leta 2009 ...
Da, tam sem osvojil zlato medaljo v kategoriji do 78 kilogramov. Tri leta sem držal to kategorijo, tudi še na začetku lanskega leta. Osvojil sem zlato in dve srebrni kolajni v svetovnem pokalu, nato pa sem izpadel v prvem krogu svetovnega prvenstva in drugem krogu olimpijskih kvalifikacij. Po tem sem si vzel premor. Z očetom, ki je moj kondicijski trener, sva naredila obnovo baze, in ko sem ponovno stopil na tehtnico sem imel kar naenkrat 87 kilogramov. Dozorela je odločitev, da na letošnjih olimpijskih kvalifikacijah poskusim v najtežji olimpijski kategoriji, to je nad 80 kilogramov, sicer je na drugih tekmovanjih najtežja kategorija nad 87 kilogramov. Na olimpijskih igrah se namreč osem kategorij združi v štiri.

Kako se je obnesla menjava kategorije?
Kar naenkrat sem zmagal na dveh močnih tekmovanjih svetovnega pokala v Srbiji, v Parizu sem zasedel peto mesto in se uvrstil na olimpijske igre s tretjim mestom v Rusiji. Uspeh sem nadaljeval tudi na OP ZDA, kjer sem osvojil drugo mesto. Pred dobrim mesecem sem bil v Belgiji peti, vendar takrat nisem bil v optimalni formi. Je bila pa tekma zelo pomembna, saj sem s trenerjem videla, kaj mi manjka. Do evropskega prvenstva sva toliko dvignila formo, da sem tam osvojil srebro.

Kvalifikacijski olimpijski turnir v Kazanu je bil zagotovo prelomnica. Pred tem niste bili pri Olimpijskemu komiteju Slovenije niti med kandidati za London. Je ta uspeh presenetil tudi vas?
Ne bi rekel, da me je presenetil. Upal sem, saj sem vedel, da sem dobro pripravljen, sploh po tem, ko sem na zadnjih tekmah premagoval zveneča imena v težki kategoriji. Upal sem na dober žreb, saj nisem bil nosilec. Dobil sem prvi dve borbi, v polfinalu pa nesrečno izgubil po sodniški odločitvi. V boju za tretje mesto sem premagal Avstrijca in sanje so se mi uresničile. Zaradi adrenalina še vso noč nisem mogel spati.

Boste na olimpijskih igrah med nosilci?
Še ne vem. Mednarodna taekvondo zveza razporeja nosilce glede na lestvico, ki se oblikuje na podlagi uspehov na turnirjih. Moram priznati, da ne vem, na katerem mestu sem. Moj hendikep je, da v tej kategoriji tekmujem komaj pol leta, drugim pa se štejejo točke še od leta 2009.

Kakšen je sistem na olimpijskih igrah?
Na igre se je uvrstilo 16 tekmovalcev. Gre na izpadanje, s tem da je le na olimpijskem turnirju tudi repasaž, v katerega se uvrstiš, če izgubiš proti finalistu.

Kakšna je razlika med olimpijsko in drugimi verzijami taekvondoja?
V Sloveniji obstajata dve verziji - World Taekwondo Federation (WTF) in International Taekwondo Federation (ITF). Naša WTF verzija je olimpijska. Gre za polnokontaktni šport in uporabljamo tudi zaščitno opremo. Udarci so dovoljeni z nogo nad pasom, z roko pa samo v telo. Vsi udarci so s polno močjo. Pri ITF verziji ne gre za polnokontaktni šport. Uporabljajo drugačno zaščitno opremo, imajo rokavice. Dovoljeni so udarci z roko v glavo. Po mojem mnenju je naša verzija hitrejša in bolj dinamična.

Kakšen slog vas krasi? Ste napadalni, prevzemeta pobudo ali čakate na napake nasprotnika in protinapade?
Sem zelo prilagodljiv borec. Če je potrebno napadati, napadam, ampak najraje sem "kontraš". Glede na to, da sem v novi kategoriji manjši od vseh nasprotnikov, pa zdaj ne morem izvajati toliko protinapadov.

Koliko ste šibkejši od nasprotnikov?
Sam imam okoli 90 kilogramov, redkokdo pa jih ima v tej kategoriji manj kot 100. Večinoma so tudi višji od mene. Moja prednost je v okretnosti. Precej več se moram gibati od nasprotnikov, ki so bolj okorni. To je moja največja prednost. Z gibanjem poskušam zmesti nasprotnika, skriti svoj napad in nato presenetiti.

Kako sploh poteka točkovanje v taekvondoju?
Po novem imamo elektronski sistem točkovanja. Na ščitnikih oziroma oklepih so nameščeni senzorji, ki jih imamo tudi na nartu in stopalu, saj štejejo le udarci od gležnja navzdol. Udarci morajo biti dovolj močni in natančni, da se točka zabeleži na monitorju. Udarce v glavo in z roko v telo dosojajo trije sodniki.

Na začetku meseca ste osvojili srebro na evropskem prvenstvu. Kakšna je bila konkurenca?
Na prvenstvu so bili prisotni vsi, ki bodo nastopili na olimpijskih igrah. Seveda bo v Londonu konkurenca precej močnejša, saj pridejo še borci z drugih celin.

Imate v vaši kategoriji koga, ki izstopa?
Ne, naša kategorija je zelo izenačena. Na vsakem prvenstvu pride v ospredje nekdo nov, seveda pa so tudi borci, ki držijo stalnico, recimo Pascal Gentil iz Francije, ki pa se je po EP-ju upokojil, saj se mu ni uspelo kvalificirati na olimpijske igre. Tu je tudi Grk Nikolaidis, srebrn z olimpijskih iger v Atenah in Pekingu.

Kaj pa Južnokorejci, ki so prevladovali v Pekingu?
Na zadnjih olimpijskih igrah so Južnokorejci v vseh štirih kategorijah osvojili zlata odličja. Na olimpijskih igrah je osem kategorij, zanimivo pa je, da lahko vsaka država pošlje na turnir le štiri borce, torej dva za žensko in dva za moško konkurenco. Na moj nesrečo so se Korejci odločili, da pošljejo borca prav za težko kategorijo, olimpijskega prvaka iz Pekinga Dong Mina. S tem pravilom so hendikepirane tudi nekatere druge reprezentance. Denimo Iranci so na svetovnem prvenstvu imeli tri svetovne prvake in dva finalista v moški konkurenci, lahko pa pripeljejo le dva borca. Nekateri svetovni prvaki nikoli ne vidijo olimpijskih iger.

Trener Dušan Pantar upa, da se boste iz Londona vrnili z medaljo, kakšne pa so vaše napovedi?
Nič ne bi napovedoval, ker se lahko v Londonu zgodi vse. Dejstvo je, da bodo vsi prišli optimalno pripravljeni. V moji kategoriji je veliko borcev starejših od 30 let, za katere bo to zadnja priložnost v karieri. V tej kategoriji se dozori okoli 28. leta. Z rezultatom se ne želim obremenjevati, zadovoljen pa bom z vsako kolajno.

Menite, da bo vaša mladost velik hendikep glede na druge?
Dejstvo je, da bom na igrah najmlajši v svoji kategoriji. To bodo tudi moje prve olimpijske igre. Poskušam, da ne bi toliko razmišljal o tem, ker se bojim, da bi me lahko vzdušje olimpijskih iger "zakrčilo". Poskušal se bom čim bolj izolirati od tega, se sprostiti, zbrati in oddelati delo, kot denimo na državnem prvenstvu.

Delate tudi s psihologom?
Ne.

Kakšni so načrti do Londona?
Od turnirjev me čaka le še tekma svetovnega pokala v Avstriji. Tam bo verjetno zelo močna konkurenca, saj je to zadnja kontrolna tekma pred Londonom. Tudi pred štirimi leti je bilo tako. Nato me čakajo še sparing borbe v tujini.

Do zdaj je imela Slovenija v taekvondoju na olimpijskih igrah le enega predstavnika, Marcela Moreta leta 2000 v Sydneyju. Ga poznate?
Poznam ga, vendar se zdaj že nekaj let nisem videl. Spomnim se ga, ko sem bil še palček in sem tekmoval v kategoriji do 27 kilogramov. Njegova finala na državnih prvenstvih so bili vedno najbolj gledana.

Verjetno zdaj študij malce trpi.
Da, malo sem ga potisnil na stran. Sem sicer študent drugega letnika matematike. Mama zaradi premora sicer ni zadovoljna, ampak zdaj je vse podrejeno taekvondoju.

Kako je s financami?
Na turnirjih ni denarnih nagrad. Na srečo sem zdaj dobil osebnega sponzorja ter malce razbremenil denarnico staršev. Prej sem živel v Slovenski Bistrici in sem se deset let vozil petkrat na teden v Maribor. Zdaj v Mariboru živim, ker tam tudi študiram in je vse lažje.