Slepi maratonec Sandi Novak (kandidat za nastop na paraolimpijskih igrah v Tokiu) je bil med udeleženci okrogle mize o športu med slepimi in slabovidnimi. Foto: BoBo
Slepi maratonec Sandi Novak (kandidat za nastop na paraolimpijskih igrah v Tokiu) je bil med udeleženci okrogle mize o športu med slepimi in slabovidnimi. Foto: BoBo

Največji izziv ostaja, kako mlade spodbuditi, da se kljub zdravstvenim omejitvam aktivno ukvarjajo s športom.

Ukvarjanje s športnimi dejavnostmi je še posebej pomembno za osebe, ki se v vsakdanjem življenju zaradi gibalnih omejitev spoprijemajo z mnogimi težavami, so opozorili gostje današnje okrogle mize na temo športa med slepimi in slabovidnimi, ki jo je organizirala Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije.

Med slepimi in slabovidnimi športniki so priljubljene številne športne panoge, je poudaril predsednik Zveze za šport invalidov Slovenije ‒ Paraolimpijskega komiteja Damijan Lazar, ki je hkrati opozoril, da tudi v profesionalnih parašportnih panogah konkurenca postaja vse večja.
Okrogle mize so se udeležili tudi Alen Kobilica, Sandi Novak in Aleš Dragar, športni kandidati za parašportne kategorije na prihajajočih olimpijskih igrah v Tokiu. Vsi so poudarili, da so v aktivnem ukvarjanju s športom našli način, kako se v vsakdanjem življenju spopadati z gibalnimi omejitvami.

Šport pomaga tudi mladim slepim in slabovidnim, da si na tak način gradijo boljšo samopodobo in samozavest ter se naučijo, kako v življenju premagovati različne izzive, je dodal Kobilica, sicer tudi ustanovitelj Centra slepih športnikov Vidim cilj, kjer se trudijo zanimanje za športne dejavnosti vzbuditi tudi pri otrocih s posebnimi potrebami.

Prav pridobivanje in spodbujanje mladih s posebnimi potrebami, med njimi tudi slepih in slabovidnih, k ukvarjanju s športom pa predstavlja velik izziv, so opozorili udeleženci in organizatorji okrogle mize. Kot so pojasnili, največji problem predstavlja integracija otrok s posebnimi potrebami v redne izobraževalne programe. Z vidika vključevanja v družbo to ocenjujejo kot pozitivno, a opozarjajo, da v takšnih primerih otroci s posebnimi potrebami pri pouku športne vzgoje nazadujejo, saj zanje športni program ni posebej prilagojen.

Kot rešitev so udeleženi zato izpostavili zavode za slepe in slabovidne, ki omogočajo, da so tudi mladi vključeni v športne dejavnosti, kjer se počutijo enakovredne sovrstnikom.