Do prihoda Darka Jorgića najboljši slovenski namiznoteniški igralec Bojan Tokić že od olimpijskih iger v Tokiu ne nastopa za slovensko reprezentanco, kar pa ne pomeni, da je končal kariero. Še vedno trenira in igra v francoski ligi, njegova glavna vloga pa je selektorska oziroma trenerska, skrbi namreč za flamski del belgijske reprezentance.

Ne igra iz spoštovanja do varovanca

Iz spoštovanja do Belgijcev, za katere trdi, da so odlično organizirani in da si boljše reprezentance za začetek trenerske kariere ne bi mogel izbrati, ne nosi več dresa slovenske reprezentance, je pa pripravljen storiti izjemo. Glasno razmišlja, da bi v ekipnem delu z njo igral na olimpijskih igrah v Parizu, če se bo tja uvrstila in če ga bo selektorica Andreja Ojsteršek Urh potrebovala. To bi bile že njegove pete olimpijske igre.

"Meni pogodba ne omejuje igranja za slovensko reprezentanco, gre za korektnost. Jaz skrbim predvsem za Cedrica Nuytincka, vem pa, da si igralec želi, da sem stoodstotno osredotočen nanj. Če hočem to njegovo željo uresničiti, pa ne morem igrati turnirjev, na katerih nastopa tudi on. Doslej na olimpijskih igrah ni bilo še nobenega Belgijca, Cedric bi bil prvi, njega spraviti v Pariz, je naš cilj. V ekipni konkurenci pa Belgije ne bo, tako da bi za Slovenijo zagotovo lahko igral," je svoj odnos do Belgijcev in željo v zvezi s slovensko reprezentanco opisal Novogoričan.

Čuden sistem kvalifikacij za OI, ki pa Sloveniji ustreza

Prepričan je, da bo Slovenija tam igrala in da bi ji lahko pomagal vsaj kot tretji, če ne celo drugi igralec. "Sistem za uvrstitev na olimpijske igre je nekoliko čuden, a Sloveniji ustreza. En sam dober igralec, ki je visoko na mednarodni lestvici, lahko ekipo pripelje na igre in mi takega igralca imamo v Darku Jorgiću. Če bo Darko držal tako raven igre in rezultatov, težav z uvrstitvijo ne bo. Več točk prinese uvrstitev enega igralca povsem na vrh kot pa dva na robu petdeseterice in še dva med petdeset in sto," meni Tokić in dodaja, da bo treba za Pariz biti vsaj 14. na lestvici reprezentanc, Slovenija je trenutno na 11. mestu, a ima priložnost, da uvrstitev še izboljša.

Še konkurenčen, vsaj za mesto tretjega igralca

"Kar se tiče pa moje pripravljenosti, pa moram reči, da je še vedno zadovoljiva. V francoski ligi sicer ne igram vseh tekem, letos sem jih odigral sedem ali osem, ampak sem ekipi pomagal, da se je uvrstila v končnico. Tam smo v polfinalu izgubili proti prvakom, na koncu zasedli tretje mesto, sem pa vzel en lep skalp. Premagal sem Tajvanca Čih Juana Čuanga, 20. igralca sveta. Tudi proti Kristianu Karlssonu sem imel izid 2:2 in vodstvo 10:3, pa na koncu izgubil. Menim, da še vedno lahko pomagam slovenski ekipi, selektorici sem povedal, da če me želi, ni nobene ovire, ki bi me lahko zaustavila," ima dobitnik štirih kolajn z evropskih prvenstev, ki v Krakovu vodi Nuytincka (izpadel je v osmini finala), željo po igranju za izbrano vrsto.

Še naprej v tesnem stiku z Jorgićem

Tokić, ki ima z Belgijci pogodbo do Pariza, ima s Slovenci še naprej veliko stikov. Ne samo po turnirjih, ampak s svojimi varovanci – poleg Nuytincka skrbi še za dva mlajša igralca – redno trenira v Saarbrücknu, kjer si kruh služi Jorgić in kjer ima svoj trenerski kamp Jože Urh. Sodelovanje je odlično, Tokić pa si želi, da bi bil lahko več vpleten tudi v slovenski namizni tenis.

"V razmišljanju Namiznoteniške zveze Slovenije nisem, nikoli nisem bil in ne pričakujem, da bom. Na predzadnjih predsedniških volitvah sem bil sicer v ekipi predsedniškega kandidata, potem ko sem sprva vabilo odklonil, nato pa ga sprejel v želji, da bi lahko v slovenskem namiznem tenisu kaj spremenil. Kandidatura ni šla skozi, nihče drug me ni nič več vprašal, vabil, s predsednikom nimava nobenega stika. Škoda, kot da ne bi dvajset let igral za slovensko reprezentanco in osvajal kolajne," je Tokić razočaran, ker ga že leta odrivajo od slovenskega namiznega tenisa.

Pri tem pa ga zna najbolj potolažiti Jorgić. "Prijateljstvo z njim mi veliko pomeni. Pravi mi, da me pogreša. Na igrišču in zunaj njega. Ve, da nam manjka tretji igralec za mizo, pogreša tudi mojo družbo. Dolgo časa sva bila sostanovalca, zbližala sva se. In če mi reče, da me pogreša, da pogreša red, zloženo garderobo v sobah in podobno, mi godi," se je za konec pogovora za STA raznežil Tokić.