Čeprav gre za svetovno prvenstvo, je prvo druženje na najvišji ravni po olimpijskih igrah običajno osiromašeno za kakšno ime. V vsaki reprezentanci so se za izbor svojih predstavnikov odločali sami. Tako imamo ob koncu na seznamu prvakov tudi take, ki so, denimo, združili olimpijski naslov iz Londona in tega iz Ria de Janeira. Ob tem podvigu naj omenim le oba prvaka v najtežji kategoriji Kubanko Idalyz Ortis in francoskega orjaka Teddyja Rinnerja. Slednjega letos ni bilo na evropskem prvenstvu, drugače bi zanesljivo imel na reverju pripete vse tri naslove, ki jih je bilo mogoče osvojiti v zadnjem letu.

Najmočnejše reprezentance, med katere lahko ob obeh najuspešnejših, Japonski in Franciji, štejemo vsaj še Rusijo in le del držav z nekdanjega sovjetskega imperija ter Nemčijo, so se tudi tu predstavile dobesedno s popolnimi reprezentancami. V slovenski vrsti preprosto takega izbora tekmovalcev nimamo in občasno je treba koga tudi spočiti. Tokrat je bila tu na južnoameriški celini zgolj peterica, pa čeprav je normo za nastop izpolnilo 13 tekmovalcev. Torej judo izbira povsem drugo strategijo kot večina naših panožnih zvez, ki običajno na velika tekmovanja pelje več tekmovalcev, kot jih je izpolnilo normo. V največji meri pa zato, da ne pride do prezasičenosti. Judoističnih tekmovanj je vsako leto več, denimo, svetovni pokal se nadaljuje že čez dva tedna. Prave ločnice med sezonama skoraj ni več. Ekipni del prvenstva naj bi bil pokazatelj, katere države so judu zares zapisane in katere zares kaj pomenijo. Slovenije ni bilo na blazinah, kar pa seveda ne pomeni, da slovenski judo vsaj z drobtinicami že nekaj let ne pripada tudi svetovni eliti. To nedvomno v najlepši luči potrjuje olimpijski naslov Urške Žolnir iz Londona.

Judo se je dokončno vrnil k prvotnim vrlinam. Ob tem imajo mnogi obilne težave. Denimo Rusi, ki so kraljevali, ko je bil judo že na meji pretepaštva. Tudi naši so se novim prijemom morali dodatno prilagajati. Predvsem posamezniki, med katerimi je bila na prvem mestu Lucija Polavder. V največji meri so pri tem uspeli. Novi rod naših borcev se bo oktobra predstavil na domačih blazinah v Stožicah. Prvič smo bili na veliki tekmi brez naše velike četverice, pa je na koncu ocenjeno za uspešno. Domov se brez zmage ne vrača nihče. Med 123 državami je kolajno osvojilo 23 držav in Slovenija je zraven. V razmerah, ki doma vladajo na področju športa, bo trendu v prihodnje vse teže slediti. Izid v zmagah z Japonci, kjer se je končalo s 3:1, pa bo za vedno ostal v glavah slovenskih judoistov. To se namreč ne zgodi vsak dan.