Rodil se je 22. oktobra 1923 v Ljubljani, s 1. majem 1962 je postal urednik športnega programa TV Ljubljana, kjer je med drugim pripravil tudi prvi slovenski evrovizijski prenos skokov iz Planice in realiziral prvi prenos ženskega smučarskega tekmovanja - mariborske Zlate lisice.

Klasinca je že od mladih nog vleklo k športu. Z desetimi leti je začel igrati nogomet, ljuba pa mu je bila tudi atletika. Kmalu se je vključil v Športni klub Soča, brezskrbne mladostne dni pa je prekinila 2. svetovna vojna z italijansko okupacijo. Septembra 1943 je zbežal iz fašističnega taborišča Gonars in še isto leto postal komisar 1. čete 1. bataljona partizanske brigade Simona Gregorčiča. V narodnoosvobodilni borbi in po njej je Tugo Klasinc dobil tudi številna odlikovanja.

Po končani diplomi se je leta 1947 zaposlil na jugoslovanskem ministrstvu za zunanje zadeve, kjer so Klasinca poslali za diplomatskega atašeja v Francijo. Kmalu so ga premestili na veleposlaništvo v Parizu, kjer je delal do jeseni leta 1950, potem pa se vrnil v Ljubljano.

Ob začetkih slovenske televizije v 60. letih je bil najprej urednik zabavnega programa, nato pa ga je vodstvo TV Ljubljana s 1. majem 1962 imenovalo za urednika športnega programa. Poleg prenosov Planice in Zlate lisice je uvedel tudi odmevno športno oddajo Na sedmi stezi, ki je vsak teden poročala o dosežkih slovenskih amaterskih in profesionalnih športnikov na vseh športnih področjih in zvrsteh. Bil je tudi poročevalec z olimpijskih iger 1972 v Münchnu in 1976 v Montrealu. Po uradni upokojitvi je še vedno pomagal pri pripravi raznih oddaj in bil mentor mladim novinarjem. Zadnja leta svojega aktivnega novinarstva je Tugo Klasinc med drugim urejal oddajo Čas, ki živi.

Za svoje delo na področju novinarstva je Klasinc prejel številna priznanja: leta 1983 Nagrado vstaje, zlato priznanje Zveze športnih novinarjev Jugoslavije in leta 1990 Bloudkovo nagrado. Nazadnje je živel v ljubljanskem domu upokojencev Tabor.