Najboljši so bili Italijani, ki so domov odnesli okroglih 100 kolajn, od tega 35 zlatih. Po številu zlatih so ji sledili Španci (21). Uspeh Italijanov niti ni presenetljiv, saj je sedež Evropskega olimpijskega komiteja v Rimu, kar je po mnenju mnogih zelo vplivalo na izbiro športov, ki so jih Poljaki uvrstili na igre.

Po štiri medalje v kikboksu in skokih

Slovenija je osvojila dve kolajni več kot na prvih dveh igrah v Bakuju in Minsku skupaj, a dosežke je nemogoče primerjati, saj je bilo v Krakovu največje število športov doslej, prav tako pa so bili športi različni kot na prvih dveh. Slovenci so imeli srečo, da so na igre uvrstili neolimpijski kikboks, kjer so osvojili štiri kolajne, dve, zlato in srebro, si je okrog vratu obesila Tyra Barada, po eno pa sta osvojili Urška Gazvoda in Tina Baloh, ter smučarske skoke. V tem sicer zimskem športu so prav tako osvojili štiri kolajne, zlato Nika Križnar, dve srebrni Nika Prevc, obe pa sta bili skupaj z Anžetom Laniškom in Timijem Zajcem tretji tudi na ekipni tekmi.

Tri kolajne atletov

V zbirko so tri kolajne prispevali atleti. Kristjan Čeh je zmagal v metu diska, Tina Šutej v skoku s palico in Maruša Mišmaš Zrimšek v teku na 3000 metrov zapreke sta bili srebrni. Pri atletskih dosežkih bi se dalo razpravljati, koliko so na tekmovanju, ki je veljalo tudi za ekipno evropsko prvenstvo, rezultati merodajni. Atleti so nastopili v treh ligah, v drugačni konkurenci in tudi v drugačnih vremenskih razmerah.

Srebrno kolajno je osvojil tudi tekvondoist Patrik Divković, s stališča olimpijskih iger je med slovenskimi njegov rezultat med najvrednejšimi. Tudi mnogo bolj od bronaste športne plezalke Lucije Tarkuš, ki se je do odličja dokopala v zelo okrnjeni konkurenci.

Malo zanimanja, slaba organizacija

Evropske igre se, kar se tiče zanimanja, niso še najbolj prijele. Z izjemo skokov, prvoligaške atletike, teqballa (namizni tenis z nogo) in športov s pridihom plaže, ki so bili na sporedu v središču mesta, gledalcev ni bilo. Zanimanja ni bilo niti pri tujih novinarjih, vse to pa je očitno pustilo posledice pri prirediteljih, ki se niso posebno potrudili.

Razmere za delo novinarjev so bile slabe, prevozi med prizorišči in uradnimi hoteli niso bili urejeni, kot so obljubljali, organizacijskih napak je bilo ogromno. Tudi smrtno nevarnih, na kajaku in kanuju je zadnji dan veter nosil kovinske konstrukcije in pravi čudež je, da se ni zgodila nesreča.