Rajmond Debevec je velikan slovenskega športa, gospod z vsebino, izjemen sogovornik, ki zna pripovedovati in zna poslušati. Rajmond nima roka trajanja, lani je na svetovnem prvenstvu postavil svetovni rekord v disciplini velikokalibrska puška leže 300 metrov in si zmagovalni oder delil z dvakrat mlajšima tekmovalcema. Kot se Rolling Stonesi ne upehajo od skakanja po glasbenih odrih, tako se Rajmond ne naveliča tekmovanj. Še več, lani je na novo odkril čar zmagovitih občutkov. Energije mu ne zmanjka, ustavi ga lahko le bolečina. Zadnje čase se ta oglaša v vratu. Vabljeni k branju intervjuja z dobitnikom treh olimpijskih medalj in dvakratnim slovenskim športnikom leta!

Na Facebooku je več objav o vaših hribovskih podvigih kot o strelskih rezultatih. Kaj vas najbolj pritegne pri planinarjenju?
Zdi se mi, da mi je glede na moj značaj pisano na kožo. Odlično se počutim v hribih, rad sem telesno dejaven. Najraje sem v hribih kar sam, med tednom tudi težko dobim vrstnike, ki bi imeli čas, saj so še v službi. Pri zahtevnih turah imam seveda koga zraven, je varneje. Občasno namreč opravim tudi kakšne zimske vzpone po grapah. Lani so mi za upokojitev v športni enoti na pobudo šefice Andreje Vlah privoščili vodnika, s katerim sem opravil zimski vzpon na Triglav.

Izzivov vam očitno tudi pri 60 letih ne zmanjka. Letos vas maja čaka evropsko prvenstvo v strelstvu v vseh disciplinah (nastopili boste le leže), a imate težave s poškodbo. Kaj je narobe?
Že tri mesece se ukvarjam z bolečinami v vratu. Stoje ne morem streljati, na pripravah sem lahko streljal le leže. Za trojni položaj (kleče, leže in stoje; op. a.) je to neugodno. Zdravniki mi kaj veliko za zdaj ne morejo pomagati, čakam pa še magnetno resonanco. Očitno gre za degenerativne spremembe kot posledica ukvarjanja s streljanjem.

Ravno zaradi streljanja stoje ste tudi že dolgo tega opustili misel, da bi še kdaj nastopili na olimpijskih igrah, kajne?
Enostavno nisem konkurenčen stoje, tako da si ne delam utvar, da bi lahko nastopal v olimpijskih disciplinah. Sem realističen optimist, ne sanjač. Krivulja gre, logično, navzdol, že za London 2012 sem vedel, da nisem konkurenčen za trojni položaj, osredotočil sem se na ležeč položaj in osvojil medaljo. Poskušal sem se uvrstiti še na igre v Riu, a ni uspelo. Takrat je bilo v Evropi tudi vse manj kvot, prerazporejene so bile tako, da so jih dobile eksotične države, v katerih strelstvo ni razvito.

Da ste še vedno velemojster svojega športa, ste dokazali v Bakuju, kjer ste na svetovnem prvenstvu postavili svetovni rekord v disciplini velikokalibrska puška leže 300 metrov. V vseh šestih serijah po deset strelov ste zadeli maksimalno število krogov, skupaj 600. Vas naprej žene ravno ta sla po zmagovanju in doseganju rekordov?
V Bakuju sem spoznal, da ne samo to, da rad streljam, ampak še raje zmagujem. Ta občutek je enkraten. To sem ugotovil že spomladi na veteranski tekmi na Češkem, ob zmagi so se povrnili tisti najlepši občutki. V Bakuju pa se je vse sestavilo, izenačen svetovni rekord je moj prvi rekord s puško po letu 1992. Tekmovalca na drugem in tretjem mestu sta imela vsak po 29 let, oba skupaj sta bila torej toliko stara kot jaz.

Vam je dal rekord veliko notranje zadovoljstvo?
Zagotovo. Vsi športniki stremimo k popolnosti. Ko ti uspe maksimalen možen rezultat, je to najboljša potrditev dobrega dela. Čeprav, lahko bi ustrelil še več notranjih desetk, tako da – rezerve so še (smeh).

Še vedno veliko trenirate?
Zdaj bolj malo, pozimi je težava, ker nimamo zaprtega malokalibrskega strelišča. Prejšnji mesec sem bil na pripravah v Dornbirnu na Predarlberškem v Avstriji. Tam imajo vrhunsko strelišče, svoj olimpijski center. Tudi hotel je tam. Vodja centra je Wolfram Waibel, moj stari kolega, ki je prevzel nemško reprezentanco in jo preporodil.

Kako gledate na svoje naslednike? Lahko se zgodi, da Slovenija v Parizu letos ne bo imela predstavnika na olimpijskih igrah!
Ne bi še tako obupoval. Upam pa, da se komu posreči pridobiti kvoto v naslednjih mesecih, priložnosti bo še nekaj, nazadnje na evropskem kvalifikacijskem turnirju. In če se ne bi izšlo – strelska zveza ISSF podeljuje tudi posebna povabila, ki jih dajo "vsem živim", saj podpira množičnost. Po množičnosti smo namreč strelci na olimpijskih igrah na tretjem mestu, takoj za atletiko in plavanjem. Če lahko dobijo vabilo BiH, Črna gora in Makedonija, računam, da bi lahko tudi Slovenija dobila vsaj en en "wild card".

Nekaj obetavnih mladincev Slovenija ima. Vaše podjetje podpira predvsem strelca z zračno puško Luko Lukiča, veliko obeta tudi strelka s pištolo Manja Slak.
Štejem si v čast, da smo oba omenjena lani tudi finančno nagradili. Vzpostavil sem namreč portal Slovenian shooting news, slovenske strelske novice, na katerem objavljamo vse novice, povezane s strelstvom. Nisem ravno novinar, sem pa administrator. Glavni namen portala je bil, da se vzpostavi sklad za najbolj perspektivne slovenske strelce. Našel sem nekaj donatorjev, iz tega sklada potem nagradimo najbolj perspektivnega strelca in strelko.

Ste primer športnika, ki je moral res dolgo čakati na olimpijsko medaljo. Prvič ste bili del olimpijske druščine že leta 1984, toda vrhunec ste z zlato medaljo dočakali šele leta 2000 v Sydneyju. Je vztrajnost vaša prevladujoča lastnost?
Dolgo sem se moral truditi, to je res. Moj značaj je takšen, da ne odneham, dokler ne pridem do konca. Če obstaja najmanjša možnost, vztrajam. Tudi v hribih moram vedno priti do vrha, razen če je prenevarno. Po eni strani imam srečo, da sem v športu, v katerem so uspešni pretežno starejši športniki. Takšno je morda le še konjeništvo. Pomagal mi je tudi splet okoliščin. V Jugoslaviji bi me v 90. letih mladi že zrinili iz reprezentance, tako pa se je Slovenija osamosvojila in sem še lahko dobival priložnosti na velikih tekmovanjih.

Sreča vas je spremljala tudi na olimpijskih igrah v Pekingu, kjer je Matthew Emmons, ki je imel pred zadnjim strelom že skoraj zagotovljeno zlato medaljo, nepričakovano ustrelil le štirico in vam odprl pot do brona ... Je bila to najbolj nenavadna tekma v karieri?
Pravzaprav je bila tista tekma v strelskem maratonu v Atenah 2004 še bolj nora. Tudi tam je bil glavni akter Emmons, ki je pri zadnjem strelu ustrelil v drugo tarčo. V vsej tej zmedi ni nihče vedel, kaj se je zgodilo. Jaz sem zadel le 8,4. Če bi desetko, bi imel medaljo, tako pa sem padel na četrto mesto. Avstrijec Christian Planer je imel dva strela v tarči, tudi Emmonsovega. V takem primeru, če sodniki ne morejo določiti, strelcu pripišejo boljši strel. Emmons je zanj ustrelil 10,6 in Avstrijec je osvojil tretje mesto.

V Pekingu se je vse obrnilo v vašo korist ...
V kvalifikacijah sem bil najboljši, a sem bil na začetku finala zelo nervozen in sem slabo streljal. Ko se je zdelo, da sem odpisan, mi je z zadnjim strelom uspel daleč najboljši dosežek (10,8), ki je po spletu srečnih okoliščin pomenil bronasto medaljo. Kot ste dejali, Matthew Emmons je imel pred zadnjim strelom že skoraj zagotovljeno zlato medaljo, a je nepričakovano ustrelil le štirico in padel na četrto mesto. Ostala sva prijatelja, še se kdaj vidiva, poročil se je s Čehinjo. Ravno ta zgrešeni strel v Atenah ga je povezal z njo. Prišla je do njega in ga tolažila. Postala sta par, imata tri otroke. Najprej sta živela v ZDA, nato sta se preselila v Plzen. Trenutno Emmons trenira ameriške biatlonce in ga kdaj vidimo kdaj v prenosu.

Zakaj vi niste nikoli pomagali slovenskim biatloncem?
Osnovna tehnika je sicer enaka, a je vendarle marsikaj drugače. Zelo hitro morajo streljati, preciznost pri njih ni takšna kot pri nas. Moral bi se veliko izobraževati.

Ampak, nekoč ste posneli oddajo, v kateri ste se prelevili v biatlonca!
Mislite oddajo Adrenalin, ki jo je posnel Borut Veselko? Res je, tisto je bila biatlonska oddaja. Borut je želel, da se pomerim z Andrejo Grašič. Rekel sem: 'Ni šans, ne bom tekel po Pokljuki, prehitela me bo za tri kroge.' Pa je Veselko tekel namesto mene, jaz pa sem streljal. Zgrešil sem prva dva strela, saj je ravno takrat prišla senca na strelišče. Preostale strele sem zadel. Tudi Andreja Grašič je dvakrat zgrešila, a je seveda odlično tekla in naju premagala.

Strelstvo je šport, ki je na očeh javnosti bolj kot ne le vsaka štiri leta, torej na olimpijskih igrah. Je dobrodošlo, da se lahko športnik preostala tri leta v miru pripravlja na veliko tekmovanje, stran od oči javnosti? Ali ste kdaj pogrešali več medijskega zanimanja?
Sam tega ne potrebujem več, morda se mi je to zdelo pomembno, ko sem bil mlajši. Pritiska je v teh neolimpijskih letih resda manj, ampak – ko pridejo olimpijske igre in so žarometi usmerjeni vate, je toliko slabše, če tega nisi vajen. Na olimpijskih igraš imaš sicer vedno tremo, a ne zaradi kamere. Ko si v svojem svetu, odklopiš zunanje dejavnike. Vedno sem znal obvladovati um in telo. Ko sem začel spoznavati, kakšne tehnike obstajajo, da se umiriš, sem pravzaprav ugotovil, da sem že sam prišel do tega.

Niste nikoli potrebovali psihologa?
Po svojih tretjih ali četrtih olimpijskih igrah sem sklenil, da bi res sodeloval s psihologom, saj sem ugotovil, da očitno ne zdržim pritiska olimpijskih iger. Nekajkrat sva se dobila, vendar ni poznal zakonitosti našega športa, zato se je sodelovanje končalo.

Kaj ljudi najbolj fascinira pri vaših dosežkih? Da ste na primer tudi pri 60 letih sposobni z razdalje 300 metrov zadeti v črni krog s premerom 10 centimetrov, v desetico?
Predvsem to, da mi v tej starosti še uspeva. Nekaterim sem navdih, da je mogoče biti v mojih letih še konkurenčen.

Zanimivo, da ste že v pokoju, vendar ne v športnem pokoju ...
Celo življenje sem zapisal strelstvu, uživam v tem športu in v druženju, čeprav so tisti, s katerimi sem tekmoval, zdaj že trenerji. Nanje poskušam prenašati svoje izkušnje, a jim nočem ničesar vsiljevati.

Lahko bi napisali svojo biografijo!
Žena me nagovarja, vendar se mi ne ljubi. Zanimivih zgodb gotovo ne bi zmanjkalo.

Na primer tista prigoda, ko so vlomili v vašo trgovino, ukradli malokalibrsko puško, s katero ste leta 2008 v Pekingu osvojili bron, in vam jo potem ponujali v odkup.
Nisem je hotel odkupiti. Po kakšnem letu dni so zahtevali 4000 evrov odkupnine, a sem bil pripravljen plačati največ 2000. Le emocionalno mi je puška nekaj pomenila, sicer je bila že malce zastarela. Rekel sem jim, da plačam največ 2000 evrov, drugače naj jo pa zaradi mene vržejo v Ljubljanico. Nisem je dobil nazaj.

Ste še vodja svoje specializirane trgovine z opremo za športno streljanje?
Ne, odkar sem upokojen, tega je dobro leto, je posel prevzel mlajši sin, ki je tudi direktor.

Veljate za zelo umirjenega človeka. Vas v življenju kdaj kaj razjezi?
Morda se razjezim v prometu, a se poskušam nadzirati. V Nemčiji mi gre na živce, če gledajo zviška name, ker imam slovensko registracijo, pa mi 'poblendajo', kadar sem v koloni na prehitevalnem pasu. Raje se umaknem in nato vrnem, pa 'poblendam' nazaj. Morda je to malo neprimerno vedenje, ampak – to je ta agresija, po kateri sprašujete. Če si 'poblendal' Balkancu, ti bo pa Balkanec nazaj (smeh).

Katere športe še radi spremljate? Hodite na tekme?
Ne, ker nisem ljubitelj množic. Zelo rad spremljam Dirko po Franciji, na TV Slovenija je to užitek, Tomaž Kovšca in Martin Hvastija komentirata vrhunsko. Impresionirajo me taktični boji kolesarskih ekip, vse to zakulisje, razne podrobnosti, ki razkrivajo, kaj vse je potrebno, da Pogačar in Roglič zmagujeta.

Študirali ste ekonomijo, ukvarjate se z borzo. Katere vrednostne papirje kupujete?
Predvsem delnice. Sem previden, kupujem le slovenske papirje iz prve kotacije, za katere lahko preverim, kako poslujejo podjetja. Trgujem torej le na Ljubljanski borzi, kjer naredim kakšnih 50 poslov letno. Zadovoljim se že s 5- do 10-odstotnim donosom in dividendami. Všeč mi je, ker je prisotnega malo adrenalina. Saj veste, težko je ujeti pravi trenutek za prodajo, pogosto sem prehiter, včasih tudi prepozen.