Slovenski olimpijski komite in slovenska organizacija za boj proti nedovoljenim substancam vse očitke zavračata, češ da gre za "komunikacijski šum".

Pred začetkom 33. olimpijskih iger moderne dobe v Parizu se nekdanja vrhunska atletinja in slovenska rekorderka v troskoku Marija Šestak takole spominja protidopinških kontrol.

"Odvisno od tega tudi, kakšen človek si, ali imaš vse urejeno, pa opomnike nastavljene pa vse skupaj, ali pa si malo bolj tak, mi rečemo "na free", kar jaz sem, in potem je stresno, da boš kdaj kaj pozabil, da ... Mislim, po eni strani pač eno uro na dan moraš biti nekomu dosegljiv, v bistvu, kot da si v enem hišnem priporu. To ni tako fino, nekoga popolnoma neznanega tudi spustiti v stanovanje. Meni je bolj tisto kot sama dopinška kontrola, pa ko moraš opraviti to kontrolo in nekdo te pač mora gledati, in to je meni bolj neprijetna situacija."

Športniki morajo za prav vsak dan določiti uro, ko so na voljo za morebitno testiranje, o svojih lokacijah pa obveščati tri mesece vnaprej, tudi med dopusti, piše v svetovnem protidopinškem kodeksu. "Imela sem pač neke družinske težave zaradi bolezni in sem se odločila dobesedno, ne vem, ob dveh popoldne, da se bom usedla na letalo ob šestih zvečer in šla v Beograd, in sem že pakirala stvari, ko me je pač Matija spomnil, da nisem oddala spremembe v sistemu, in sem rekla, saj me ne bodo ravno jutri prišli kontrolirat, grem, ker je bila res nujna družinska zadeva. Pa sem se vseeno na koncu usedla, spremenila, in res se je zgodilo, da so me naslednji dan prišli kontrolirat. Ampak fino je bilo, da sem to spremembo sporočila. Po eni strani je stresno, ker potem se lahko zgodi, da si kaznovan, čeprav nisi nič narobe naredil, nisi se dopingiral."

Podatke vnašajo v spletno orodje Adams, ki ga je razvila Svetovna protidopinška agencija in je hkrati skrbno varovana banka podatkov. "Včasih je to malo zoprno, ampak v bistvu je to sestavni del. To je tako kot sodnik na tekmi, veste, ne gre, brez tega ne gre," je povedal Janko Dvoršak iz slovenske protidopinške organizacije SLOADO.

Nenapovedan odvzem urina in krvi športnike lahko doleti tudi ponoči, če za to obstaja utemeljen sum zlorabe dopinga. "To je, bom rekel, varovalka, ki si jo je Mednarodni olimpijski komite zamislil v tem smislu, zlasti na račun predhodnih olimpijskih iger v Sočiju in pozneje, zato da so praktično lahko športniki vedno testirani," je povedal Dvoršak.

S podpisom obrazca, ki razburja del športnikov, se vsi tekmovalci strinjajo s testiranjem med 23. in 6. uro. Vrhunske športnike obravnavajo kot zapornike, je završalo med potniki za Pariz.

Nočne protidopinške kontrole kratijo pravico do počitka in regeneracijo, so zapisali v pismu našemu uredništvu. Pred kamero niso hoteli.

"Olimpijsko gibanje oziroma ta protidopinška kampanja, ona priznava športnikove pravice, ne pa človekovih pravic. Jaz mislim, da nihče od nas ne bi podpisal tega s svojim delodajalcem, da ti lahko pride med enajsto uro ponoči in šesto uro zjutraj, ti vzame kri, te gleda, kako lulaš, dejansko te morajo gledati, ker so se dogajale nepravilnosti, pa niti tvoj delodajalec ni," je povedal Milan Hosta, športni filozof s Fakultete za vede o zdravju UP.

Športnike silijo v genetske analize, ne da bi jih ustrezno podučili, in brez možnosti, da bi sodelovanje zavrnili. To je v nasprotju z etičnimi načeli, ki veljajo za medicinske raziskave in jih je Svetovna zdravstvena organizacija določila v helsinški deklaraciji, so še opozorili športniki. "Obrazec kaže v bistvu to totalitarno naravo olimpijskega gibanja. V bistvu gre za zasebno institucijo in na neki način so igre pač zasebne igre, in tisti, ki jih organizira, ima potem vso pravico, da določa, pod kakšnimi pogoji lahko nastopaš," je povedal Hosta.

Ameriška znanstvenica slovenskega rodu Jerneja Tomšič 20 let raziskuje genetiko. Svoje krvi za tovrstne raziskave ne bi dala. "Seveda se lahko DNK-zapis, te informacije, ki jih dobijo glede DNK-zapisa, lahko zlorabijo, in to v bistvu pomeni, najdejo, kar se reče mutacija, recimo spremembe v DNK-ju človeka, za katere lahko rečejo, ja, če imaš pa to spremembo, bo pa povzročilo to določeno bolezen. In koliko je to res, je vprašljivo. Tudi po mojih raziskavah je to zelo vprašljivo, medtem te pa prestrašijo."

Gre predvsem za pravočasno opozorilo športniku, da je z njegovim zdravjem nekaj narobe, če to želi, na pomisleke odgovarjajo v slovenski protidopinški agenciji. "Vsak športnik, ki gre na olimpijske igre, mora biti predhodno vključen v protidopinški program, to se pravi, da imamo že njegove vzorce, in ko ga, če ga moramo primerjati z vzorcem, ki bo vzet na olimpijskih igrah, so verjetno tudi v končni posledici potrebne genske preiskave oziroma tovrstne preiskave, zato da ugotovimo identiteto teh vzorcev. Izključni cilj vsega tega je samo analiza dopinških vzorcev v smislu kršitev protidopinških pravil, in nič drugega," je dejal Dvoršak.

Od leta 1996 do danes je doping zlorabilo 58 slovenskih športnikov oziroma pol odstotka testiranih, kar je svetovno povprečje.

Posegi v zasebnost športnikov so postranska škoda v boju za čisti šport, odgovarjajo v Olimpijskem komiteju Slovenije, očitke športnikov pa zavračajo. Svojim predstavnikom v komiteju jih niso sporočili.

"Gre za, vsaj jaz ocenjujem, neki šum v komunikaciji ali razumevanju ali v nepopolnih podatkih, ki so jih športniki imeli pri sebi, in samo zgolj to," je dejal Blaž Perko z Olimpijskega komiteja Slovenije."

Mednarodni olimpijski komite je zavezan k spoštovanju pravic športnikov in se drži najvišjih standardov, poudarjajo. "Obrazec ne predpisuje genetskih raziskav, vendar jih omenja kot možnost, če nobena od metod preverjanja protidopinške kontrole, mislim izvajanja protidopinškega programa ni ustrezna."

Kateri so ti primeri, če jih naštejete samo par? "To so zdaj točni, se pravi točne navedbe, kjer pač mi nismo strokovnjaki, vendar uporaba genetske analize je omejena na odkrivanje dajanja, ne vem, ali je pravi prevod, homologne krvi, zamenjave izbranih vzorcev, genetske mutacije v enem ali več genih, ki sodelujejo pri delovanju, kar povzroči endogeno proizvodnjo prepovedane snovi in tako naprej ... Pač gre za zelo strokovne zadeve, ki jih jaz ne bi mogel niti komentirati, ampak gre za pač neke izjeme," je povedal Perko.

In te so naštete v prilogi obrazca, ki pa je športniki niso prejeli. Vse podrobnosti v zvezi z olimpijskimi igrami so predstavili na Bledu decembra lani, gradivo z informacijami o natančni uporabi krvnih izvidov tekmovalcev v skladu s francosko zakonodajo pa je datirano z letošnjim februarjem.

"Tukaj smo na robu pravzaprav, ali bi jaz rekel, že kar na drugi strani transhumanizma. Se pravi, genski doping ni nič novega, ker če to oni nadzorujejo, se to že dogaja, drugače ne bi pregledovali. To pomeni, da v bistvu iščeš tekmovalno prednost na način, da manipuliraš s svojimi geni. To se danes da delati, in zato pravzaprav to raziskujejo, hkrati pa vemo, da je industrija dopinga vedno pred tistim, ki to kontrolira, oziroma vemo danes, da se dela z roko v roki v bistvu, kratko pa tu vedno potegnejo športniki. To, kar gre naprej, v bistvu gre v to kiborgizacijo, transhumanizacijo, izboljševanja človeka, ker tak, kot si, nisi dovolj dober. To je pa ta logika rekorda, ki stoji zadaj, in pa kultura spektakla, v kateri smo," je povedal Hosta.

"To je zdaj posel v bistvu, vse je posel, nekako so te kompanije, ki se ukvarjajo z DNK-jem, prišle, zdaj so pač prišle do športnikov," je povedala Tomšič.

Na varuha pravic športnikov se ni nihče obrnil. "Tukaj ne gre za neke genske teste, ampak gre predvsem za identifikacijo vzorcev," je povedal varuh športnikovih pravic Rožle Prezelj.

Evropsko sodišče za človekove pravice pa je ugotovilo, da je sistem javljanja lokacij proporcionalen. "Predvsem zaradi tega, ker gre tukaj za zaščito, se pravi integritete tekmovanja, in pa tudi, da ima vsak športnik pravico tekmovati v čistem okolju z enakimi možnostmi," je povedal Prezelj.

Kaj pa se zgodi z goljufi, ki jih odkrijejo deset let po tekmovanju, kot se je zgodilo v primeru Marije Šestak? "In tu, da nekomu v bistvu dokažemo, da je goljufal, potem pa v bistvu res ni nobenih resnih posledic, ni nič novega. Saj tako ni samo v športu, ampak marsikje v naši družbi, ampak ravno šport nosi v bistvu tisto moralno čistost, ki naj bi jo imel, in zato smo tam v bistvu toliko bolj prizadeti," je povedal Hosta.

Športnica Rusinja Ana Pjatih je morala vrniti medaljo in uradno denarno nagrado, vendar tega fizično ni želela storiti, je pojasnila sodnica pristojnega arbitražnega sodišča za šport v Lozani Vesna Bergant Rakočević.

"Tisti kršitelj oziroma dekle, ki je bilo pozitivno na doping testu, ni vrnilo kolajne, ni vrnilo denarne nagrade, v bistvu je tako rekoč še vedno nekako na boljšem, ker je že zdavnaj končala svojo kariero, po tekmi je pač bila na stopničkah, se je veselila te kolajne, sponzorje je na račun tega tudi imela, tako da malo se mi to zdi na neki način 'no sense'," je povedala Šestak.

Zatika se torej pri izterjavi. Sponzorske premije spadajo med pogodbena razmerja in jih obravnavajo sodišča posameznih držav, sponzorji pa imajo najraje zmagovalce, četudi se pozneje izkažejo za kršitelje pravil. "Pravično bi bilo, da če bi nekdo osvojil kolajno, bi moral neko izjavo podpisati, da če je naknadno pozitiven na doping testu, da mora sredstva, kolajne, vse to, kar pride, potem nekako vrniti," je povedala Šestak.

Drži, toda s podpisom obrazca se udeleženci iger odpovejo civilnim tožbam in priznavajo izključno pristojnost arbitražnega sodišča v Švici.

Sodišča posameznih držav bi, kot je še zapisala sodnica, lahko popolnoma ohromila vrhunski šport, ki je sto let po prvih olimpijskih igrah moderne dobe globalen in kompleksen pojav.