"To je velika dilema. Raje bi se osredotočil na plezanje v skali. Veliko idej imam še. Res pa je, da rad tekmujem in da znam dobro obvladati pritisk," nam je povedal 26-letni plezalec iz Celja, ki je leta 2014 postal svetovni podprvak v balvanskem plezanju. V zadnjem obdobju je sijajen v naravnih plezališčih, nepozaben je njegov uspeh na Majorki, kjer je brez varovanja (pod njim je bilo morje) ponovil smer Es Pontas. Jernej Kruder bo gost 11. Festivala gorniškega filma, ki bo trajal od 20. do 26. februarja. V štirih kategorijah – alpinizem, plezanje, gorska narava in kultura ter gore, šport in avantura – bo festival ponudil 43 filmov v tekmovalnem programu. RTV Slovenija je medijski pokrovitelj festivala.

Pred dnevi ste v naravni steni blizu Trsta plezali s prijateljem Karlom Završnikom, ki bi se pred pol leta, ko sta tudi plezala skupaj, skoraj ubil. Kako ste doživeli ta trenutek?
Zelo čustveno je bilo. Tista nesreča naju je še bolj povezala. Bila sva že prijatelja, čeprav nisva toliko plezala skupaj, ko se je zgodila ta nesreča v Krofički v Robanovem kotu. Padel je 40 metrov globoko, bil je v nezavesti in videti je bilo slabo. K sreči zdaj lahko spet pleza. Čakal sem na trenutek, da bova šla spet skupaj v steno. Drugim kolegom nisem sporočil, kaj nameravava, želel sem, da to narediva zase. Že njemu to pomeni veliko, meni pa še več, saj je kazalo, da to ne bo več mogoče.

Alpinisti oziroma plezalci sicer pogosto skrivate, kam odhajate, a na koncu se vendarle kar radi pohvalite, kaj vam je uspelo. Drugače najbrž ne gre?
Moram biti ažuren, tudi zaradi sponzorjev. Na Facebooku redno objavljam, kje plezam, prav tako na Instagramu, da ljudje lahko vidijo, kaj počnem.

Vaša profilna fotografija na Facebooku je nekaj posebnega. Es Pontas, vaš lanski podvig. Težavnost med 9a in 9b. S previsa visite na eni roki ... Ni se slabo pohvaliti s tem, kajne?
Meni veliko pomeni, pa tudi vsej plezalni srenji. Ta specifična smer ima večjo težo kot preostali dosežki.

Chris Sharma je bil prvi, ki mu je uspelo preplezati Es Pontas, deset let pozneje ste vi postali šele drugi. Je že veliko plezalcem tam spodletelo?
Poznam jih kar precej, ki tekmujejo v svetovnem pokalu in so poskušali. Že samo plezanje nad vodo zbuja nekaj strahu. Ta oblika plezanja je namreč manj pogosta kot navadna oblika športnega plezanja.

Kakšne so razlike?
Za začetnike to ni najboljše, ker morajo biti smeri malo previsne, da ne padeš po skalah. Ocene se začnejo pri 6a ali 6b in naprej. Lahko je tudi ovira, ker se ne moreš nikjer ogreti. Meni se sicer zdi to najbolj čista oblika plezanja, ker ni vrvi, ni vpenjanja, saj lahko kakšno vpenjanje vrvi povzroča težave.

Katera pa je bila najtežja smer, ki ste jo splezali brez varovanja?
Ko sem bil mlajši, sem si bolj zaupal. Izziv mi je bil plezati brez varovanja in sem prišel tudi do 8a+ (10- v alpinističnem jeziku), tako da si z Aljošo Gromom delim najtežji solo vzpon brez varovanja v Sloveniji. To je bilo v Golobovih pečinah v Laškem.

Postajate s starostjo previdnejši?
Moram priznati, da res malo pogrešam to miselnost, ki sem jo imel takrat. Vedel sem, da se mi nič ne more narediti. Zdaj sem postal preveč preračunljiv, kar pa ne pomeni, da sem bil takrat brezbrižen. Nikoli se nisem lotil smeri, kjer bi se mi lahko kaj zgodilo. Mogoče zdaj malo preveč razmišljam in nisem povsem 100-odstotno pri plezanju. Včasih me prešine misel, da bi se lahko kje kaj odkrušilo ali da je stopek, torej tam, kjer stopiš z nogo, bolj gladek in bi lahko zdrsnil.

Kaj pa so rekli kolegi, ko ste jim povedali, da odhajate na Majorko preplezat Es Pontas. Je bilo kaj pomislekov, češ, to je skoraj nemogoče splezati?
V bistvu ne. Rekli so mi: če bo kdo splezal, boš to ti. Nisem pa niti približno vedel, ali sem res sposoben splezati ali ne. Vem, da takšne težave v navadnem plezališču ne bi mogel obvladati oziroma bi potreboval več treninga. Ključno vlogo je odigrala moja dobra psiha. Ni bilo vse v fiziki, ampak tudi v psihi.

Na videoposnetku se lepo vidi, kako zahtevnega podviga ste se lotili. Predvsem tisti del, kjer se morate odriniti od stene, da pridete do naslednjega oprimka.
Najbolj atraktiven gib, ki smo se ga bali, je bil nekje na osmih oz. desetih metrih. Uporabil sem znanje s treningov balvanov in sem že drugi dan zadržal ta "grif". Nad tem predelom je šlo za igro vzdržljivosti, kar je moja šibkejša točka. Znati se moraš tudi spočiti, da zdržiš tistih deset metrov naprej. Šel sem potrenirat daljše smeri in pridobil sem toliko vzdržljivosti, da mi je, potem ko sem se vrnil v Es Pontas, uspelo.

In potem ste kar zarjuli od veselja, ko vam je uspelo priti mimo najzahtevnejšega dela, čeprav še niste bili na vrhu ...
Drži. Na tistem "grifu" se končajo težki gibi. Če si nepreviden, sicer lahko tudi še padeš, ampak imel sem tisti "killer mind", ki ga imam globoko v sebi, in vedel sem, da od tam naprej ne morem več zatajiti.

38-krat vam je spodletelo, preden ste uresničili sanje ...
Načrtoval sem, da bo odprava trajala pet tednov in da bi prvi teden plezal lažje smeri nad vodo. Že prvi dan sem videl, da mi gre, da nimam strahu in da grem lahko v težjo smer. Ugotovil sem, da lahko kar začnem v smeri Es Pontas, da bom imel več časa za uspešen poskus. To se je izkazalo za pametno odločitev, saj se je zadnji teden vreme poslabšalo, zapihal je jugo, vlaga se je uprla v steno in se ni dalo več plezati. Približno dva oz. štiri poskuse sem lahko naredil na dan. V tej smeri sem bil 14 dni.

Je 39 poskusov zelo veliko?
Ne. Za kakšno smer kje drugje sem porabil tudi sto poskusov in več.

Kaj so rekli slovenski plezalci, ki poznajo Es Pontas?
Dva, ki sta tudi že poskušala tam, sta mi čestitala in priznala, da nista niti sanjala o tem, da bi lahko to naredila. Predvsem med neplezalci je bil velik odziv, potem ko so posnetke predvajali tudi na televiziji.

Športno plezanje bo leta 2020 v programu olimpijskih iger v Tokiu. Leta 2014 ste bili svetovni podprvak v balvanih. Razmišljate o tem, da bi se samo zaradi olimpijskih iger spet vrnili na tekmovanja?
To je velika dilema. Seveda si vsak športnik želi enkrat tekmovati na olimpijskih igrah. A ker je plezanje tako lep šport, da ne ponuja le tekmovalnega plezanja, ampak tudi plezanje v skali, bi se vseeno raje osredotočil na plezanje v skali. Veliko idej imam še, res pa je, da rad tekmujem in da znam dobro obvladati pritisk. Morda se bom odločil, da eno leto namenim le treniranju za olimpijske igre.

Kaj pa morda Himalaja, Karakorum, Patagonija ...
Nisem ravno alpinist. Ti hribi me še ne vlečejo tako. Pogosto je treba tam tudi kombinirati z lednim plezanjem. Če grem plezat, moram čutiti skalo v roki, česar v Himalaji na 8.000 metrih ni. Načrtujem nekaj "tripov" na različnih koncih sveta. Sem na zvezi s prijateljem iz Venezuele, ki živi v Španiji, in načrtujeva vrhunsko 300-metrsko smer, ves čas previs, na Kitajskem. Tja naj bi šla oktobra.

Menda znate poskrbeti tudi za dobro vzdušje, saj igrate na piščal ...
To je bolj za hec, saj nisem kakšen glasbeni talent. Punca, ki igra flavto, me je naučila nekaj prijemov.

Potem ste malce podobni Kekcu?
Dejansko. Tudi ljudem se predstavljam, da sem človek, ki je pustil šolo, da bi plezal. Bolj kot sem se v srednji šoli trudil, bolj sem spoznal, da je bolje, če plezam. Vse, kar znam, znam plezati, in to želim delati 100-odstotno.

Je Red Bull že vaš pokrovitelj?
Ni. V Sloveniji je ogromno dobrih plezalcev in priložnost je dobil Domen Škofic, sicer moj prijatelj.

Videli vas bomo lahko tudi na 11. festivalu gorniškega filma. Kakšna bo tema vašega predavanja 24. februarja ob 18. uri v Cankarjevem domu?
Naslov predavanja je Zgodba dveh svetov, Story of two worlds, kar je ime najtežjega balvana, kar sem jih preplezal. Ta je v Švici, v Crescianu. Pomeni tudi prelomnico za mojo športno kariero. Takrat sem postal poznan v svetu. Še ena zgodba je: sem ves čas na prelomu dveh svetov, en svet je tekmovalno plezanje, drugi svet plezanje v skali.

Ste, tako kot skoraj vsak plezalec ali alpinist, že prebrali legendarno knjigo Nejca Zaplotnika Pot?
Za božič sem dobil knjižico najlepših misli iz knjige. Zaljubil sem se v to knjižico, našel sem se v njegovih mislih.