Boji za posamezne naslove in v igri dvojic potekajo v Alicanteju v Španiji, kjer pa slovenskega pridiha za zdaj ni čutiti. Morda so po lanski bronasti medalji na moštvenem delu prvenstva in po zmagi ženske vrste v drugem kakovostnem razredu apetiti pri marsikom prehitro zrasli. Vse skupaj so potem nadgradili tudi zadnji dosežki v svetovnem okviru, ko je Slovenija med moškimi igrala med najboljšimi reprezentancami in tam tudi obstala.

Obe selektorici, sestri Andreja in Vesna Ojsteršek, prva še z moževim priimkom Urh, pri izbiri reprezentance za Španijo razumljivo nista veliko spreminjali. Uvodni trije dnevi pa so v ženski konkurenci prinesli - reci in piši - le eno zmago. In še to je dosegla zelo nadarjena mladinka Katarina Stražar, ki pa sploh ne igra na ligaškem tekmovanju. Ob vsem je tudi prva med našimi igralkami Alex Galič hitro izgubila vse svoje priložnosti. Tudi s Švicarko Rachel Moret, s katero sta nazadnje prišli skorajda do odličja med ženskimi dvojicami. Tokrat ni šlo.

Tudi med moškimi se je nedvomno pričakovalo več. Zaradi lanske medalje v Luksemburgu je Slovenija v ring, kot prostoru za mizami pravijo igralci, lahko poslala kar pet svojih predstavnikov. Bronasti četverici, ki ji še naprej poveljuje izkušeni Bojan Tokić, se je pridružil Peter Hribar. Tudi tu pa pravih uspehov ni bilo, dokler se nista za mizo pojavila naša najboljša – ob Tokiću še Darko Jorgič. Z zmagama v uvodnem delu med posamezniki sta vlila vsaj nekaj upanja, da morda kdo med našimi dočaka boje za mizo tudi v soboto, da ne omenjam nedelje.

Predvsem bodejo v oči trije gladki porazi Denija Kožula, ki smo ga še pred kratkim videli bliže najboljšima dvema kot pa tistim, ki so za njim. Iz tira ga je vrgel uvodni poraz in Logatčan se ni več vrnil. Za velike dosežke bo nedvomno najprej treba nadzorovati sebe in šele nato nasprotnike. Jan Žibrat je morda odigral celo najbolj zrelo doslej na velikih tekmovanjih, nato pa se je listič z napisom njegovega imena znašel med tistimi, ki jih iz igre ni vrgel tekmec, ampak prirejena pravila prvenstva. Res da je bilo vse skupaj čudno, ampak enako za vse.

Vse to je tudi odraz razmerij v vrhu evropskega namiznega tenisa. Čeprav vsi vedo, da je nepravilnosti cel kup, pa kongres ni izglasoval nezaupnice. In očitno bo vse šlo naprej po ustaljenih tirnicah. Ničkolikokrat doslej se je namreč pripetilo, da se stroka in igralci niso strinjali s sprejetimi odločitvami, ampak so hitro ugotovili, da so oni tam le zato, da omogočijo šov, odločitve vseh vrst pa tudi marsikaj drugega pa se vleče v sobanah prestižnih hotelov.

Čeprav vsaj za zdaj Alicante ni prinesel veliko, pa je najpomembneje, da se vlaganje slovenske zveze v to, kar imamo, ne konča. Edini pravi vmesni cilj mora biti Tokio. Ko se omenja ta deveterica, ki je zdaj v ospredju, morajo biti tudi domače zdrahe daleč zadaj. Na srečo je osmerica od teh devetih že na varnem v tujini. Katarina Stražar, še enkrat, najbrž najbolj nadarjena igralka zadnjih nekaj let, pa se bo morala odločiti sama. Zelo dobrodošlo pa bi bilo, če bi jo v pravo smer usmerjali tudi tisti, med katerimi je zrasla, ne pa da nima niti možnosti igranja na ligaških tekmovanjih iz tedna v teden.