Objavljamo Športno zgodbo Dareta Ruparja za Val 202:

Običajno so tekmovanja v poolimpijskem letu nekoliko drugače zapeljana kot tista v letu pred največjim športnim dogodkom ali celo v letu, ki nam prinese olimpijske nastope. To je sicer težko trditi za prav vse discipline, ampak tudi tokrat smo v Varšavi videli kar nekaj zelo obetavnih mladih borcev, ki so komaj dopolnili dve desetletji in so že zelo blizu zmagovalnemu odru. Tudi v slovenski vrsti so predstavili nekaj takih obrazov, ki jih doslej na velikih tekmovanjih prav pogosto še nismo videli. Naj pri tem omenim le Klaro Apotekar, na koncu peto, Andrejo Leški in Martina Hojaka, ki bodo slovenski aduti na letošnjem evropskem mladinskem prvenstvu, ki ga bo septembra gostil Maribor.

Prav pod Pohorjem je pred 15 leti Petra Nareks osvojila prvo veliko odličje za slovenski judo po Stanku Topolčniku, ki je bil ob koncu 60. let na zmagovalnem odru kot del reprezentance nekdanje države. Na istem prvenstvu je do odličja prišla tudi Raša Sraka Vuković, naslednje leto pa se je v Düsseldorfu na seznam dobitnic medalj vpisala tudi Lucija Polavder.

Prva slovenska olimpijska prvakinja v judu Urška Žolnir je na svoje prvo člansko odličje čakala vse do olimpijskih iger v Atenah, ko je tja prišla kot rezerva in se domov vrnila z bronom. Leto kasneje je bila Žolnirjeva za nekaj minut hitrejša tudi pri prvi slovenski medalji na svetovnih prvenstvih, ko je bila v Kairu uspešna tudi Raša Sraka Vuković, ki bo najbrž do konca življenja obžalovala, da ni nikdar stopila na olimpijski zmagovalni oder.

O prvem nekoliko odmevnejšem tekmovanju se je skupina najbolj zagnanih judoističnih zanesenjakov dogovorila ob partiji taroka. Imeli so idejo našega radijskega kolega Zorana Milovanovića in imeli so pogum, da so se spravili v kaj takega. Mladinsko evropsko prvenstvo pred dvema desetletjema v Tivoliju je odprlo obzorja, da bi morda lahko celo šlo. In je šlo. Prav ob jubileju bodo najboljši evropski mladinci septembra spet pri nas. In tudi tokrat jim bo slovenski judo ponudil nekaj svojih odličnih tekmovalcev.

V teh dneh na Poljskem mi je močno segel v ušesa odgovor Marjana Fabjana, da so zdajšnje generacije povsem drugačne, kot so bile tiste, ki so orale ledino. Očitno se da tudi s temi mladenkami in mladci, ki naj bi bili najbolj veseli, če imajo v dlani prenosni telefon. Tudi "Fabi" je danes drugačen, kot je bil. Morda nam sam tega ne bo priznal, a je res. Daleč najpomembneje pa je, da v njegovem inkubatorju na Lopati še vedno rastejo šampioni. In če mu bodo sledili tudi v drugih okoljih, potem nas tudi za nekaj naslednjih let ne skrbi.