V nedeljo se je v Gvangdžuju v Južni Koreji končalo svetovno prvenstvo v plavanju. Za najboljši rezultat slovenske četverice je poskrbela Tjaša Oder, ki je bila deveta na 800 metrov. Pogovarjali smo se z Mihom Potočnikom, trenerjem plavalnega kluba Calcit Kamnik, ki je bil osem let trener Sare Isaković in jo je popeljal do olimpijske medalje v Pekingu 2008.

Ste spremljali vse dogajanje na svetovnem prvenstvu v Gvangdžuju?
Seveda. Zanima me, kam gre svetovno plavanje. Finalne odločitve so vedno zanimive. Vsa družina je povezana s plavanjem in radi tudi napovedujemo, kdo bo zmagovalec posameznih disciplin.

Kako bi ocenili slovenske nastope?
Najprej moram povedati, da so štirje plavalci, ki so zastopali Slovenijo, najboljše, kar trenutno imamo. Lažje je nekoga ocenjevati od doma, kot pa z njim delati in ga spremljati na SP-ju. Ne bom pa skrival, da sem pričakoval nekoliko več. Prvo ime je Tjaša Oder z 9. in 10. mestom na 800 oz. 1.500 metrov, toda glede na to, da trenira doma in ima svojega trenerja, osebnega rekorda pa ni popravila od leta 2016, sem pričakoval boljše čase. Mesta so dobra. Priložnost je zapravila na 800 metrov kravl. To je bila tržna niša na tem SP-ju. Ne vem, kdaj je bilo treba nazadnje za finale plavati tako počasi. Z osebnim rekordom bi se v kvalifikacijah lahko prebila na šesto mesto.

Je skrb vzbujajoče, ker že tri leta ni popravila svojega rekorda?
Ne. Njeni osebni rekordi so na zelo visoki ravni. V atletiki imajo zelo dobro urejeno: personal best (osebni rekord) in season's best (izid sezone), Slovenci smo si v plavanju izmislili še morning best (najboljši jutranji izid), če se malo pohecam. Tjaša je dosegla svoje najboljše izide letos, nastopila več kot spodobno, imela lepe uvrstitve, se pa zdi, da vseeno ni pokazala vsega, kar zna. Morda se sreča obrne v olimpijskem letu. Je edina slovenska plavalka z izpolnjeno normo. Ker v Sloveniji nima konkurence, ki bi jo lahko ogrožala v njenih disciplinah, se lahko mirno pripravlja na Tokio.

Je finale v Tokiu zanjo dosegljiv?
Vsi v športu trenirajo, da bi bili prvi. Ne zato, da so 8. ali 28. Vsi štirje Slovenci, ki so šli na svetovno prvenstvo, trenirajo v želji, da bodo enkrat najboljši. Morda bi bilo treba zato razmišljati, da se ne sme obremenjevati s 16. mestom ali z uvrstitvijo v finale, ampak da treniraš zato, da si najboljši. Na ta način boš lahko naredil več, kot če si za cilj postaviš 16. mesto, pa ti potem malo spodrsne in si 22.

Ampak, če bi Tjaša Oder izjavila, da je naslednje leto cilj medalja v Tokiu, bi lahko javnost to razumela narobe in ji očitala, da se širokousti ...
Saj ni treba, da to svojo željo deli z javnostjo, nekje v njej pa vendarle mora goreti želja po medalji. Ne poznam nobenega športnika, ki trenira zato, da bi bil osmi.

Kaj pa preostali? Nastop Neže Klančar na 50 prosto in državni rekord 25,12 gotovo lahko tudi ocenimo pozitivno, kajne?
Seveda, plavala je osebni rekord. Morda je imela malo smole na 100 prosto, kjer jo prej vidim na olimpijskih igrah kot na 50. Razočarala je Katja Fain na 200 in 400 prosto. Predvsem z rezultati. Je najbolj perspektivna slovenska plavalka, je pa res, da je bila na SP-ju brez svoje trenerke, kar se pozna. Peter John Stevens je najbolj razočaral in ima tudi najmanj možnosti, da se prebije na olimpijske igre v Tokiu. Trenda napredka na 100 metrov prsno pri njem žal že nekaj časa ni, prvič pa se je zgodil neuspeh tudi na 50 prsno, kjer je prej kotiral visoko. Časa sicer nekaj še ima, toda ker na OI ni discipline 50 prsno, ampak le 100 prsno, mu ne pripisujem veliko možnosti. A v športu so vzponi in padci. Včasih se enostavno ne uskladi. Ponavljam, da so to štirje najboljši slovenski plavalci ta hip in zaslužijo si vse spoštovanje, prav tako trenerji. Sam sem bil pogosto na velikih tekmovanjih, ko ni šlo po željah in dobro vem, kako se potem trenerji in plavalci počutijo.

Slovenski plavalci pogosto izjavijo, da imajo težave z jutranjim plavanjem. So to le izgovori?
Zmagovalci zmagujejo, poraženci najdejo izgovore, zakaj ni uspelo. Mi smo majhna država, rang domačih tekmovanj je zato za najboljše slovenske plavalce premalo kakovosten, plavalci sami in njihovi trenerji pa so krivi, ker ne spodbujajo jutranjih nastopov. Doma obvladujejo sceno z levo roko in se jim ni treba dvakrat potruditi. Če plavajo, plavajo le popoldne, ko se delijo medalje. Plavalcem je treba zato že od malega vcepiti pomembnost jutranjih nastopov, saj nas to spremlja na vseh reprezentančnih tekmovanjih od kadetov. Druga stvar pa je, da bi bilo treba najboljšim omogočiti, da tekmujejo z najboljšimi na svetu, kjer se morajo na vsakem tekmovanju potruditi v jutranjih nastopih, da lahko nastopijo tudi popoldne. Tu se zatakne pri denarju. Pri vsem trudu, ki ga plavalci in trenerji vložijo v treninge, je žalostno, da zveza ne zmore zagotoviti dovolj denarja za dobre razmere.

Sorodna novica Odrova deveta na 800 m prosto

Razmere v Sloveniji so torej v primerjavi s plavalnimi velesilami slabe ...
Vsekakor se ne moremo postavljati ob bok Američanom in Avstralcem. Še s Hrvati se ne moremo primerjati. V zadnjih 20 letih so tam zgradili vsaj štiri pokrite olimpijske bazene, veste pa, kako je z bazenom v Ljubljani. Vrhunske plavalce črpamo iz majhne baze, razmere so slabe. Plavalnih objektov primanjkuje, še tam, kjer so, na primer v Ljubljani ali Mariboru, pa občine zmanjšujejo število ur za trening plavalcev. Težko je potem pričakovati vrhunske rezultate, če režeš in zmanjšuješ ure za treninge.

Plavanje je zelo zahteven šport. So mladi pripravljeni garati za vrhunski rezultat?
Klubi delajo zelo dobro, v vsaki generaciji ustvarjajo prihodnje kandidate za vrhunske plavalce. V najpomembnejšem trenutku, ob prehodu v srednjo šolo in nato v času študija pa so stvari slabo urejene in plavalci niso sposobni združevati šole ali študija s treningom. Vrhunski plavalci se začnejo vzgajati že v otroštvu, pri tem pa je treba na odpovedovanje pripraviti tudi njihove starše. Iz množice, ki v Sloveniji ni velika, vseeno v vsaki generaciji kdo pride do vrhunske ravni.

Od olimpijske medalje Sare Isaković v Pekingu je minilo že 11 let. Slovensko plavanje od takrat na olimpijskih igrah ni imelo več finalista, na SP-jih pa je to uspelo le Damirju Dugonjiću. Zakaj?
Dejstvo je, da je vrhunskih plavalcev v Sloveniji malo, ob tem se hitro zgodi še kakšna napaka, kot se je recimo leta 2017, ko je bila Anja Klinar na svetovnem prvenstvu "samo" deveta v Budimpešti. Plavanje lahko primerjamo z atletiko. Gre za svetovna športa, kjer je konkurenca iz dneva v dan hujša, pa ne toliko v smislu svetovnih rekordov kot v smislu zgostitve rezultatov. Včasih je bila ostra piramida, zdaj so robovi vedno bolj topi. Med 8. in 25. mestom je zelo majhna razlika. Majhen je korak od junaka do bedaka. Večjim ekipam je tudi lažje, ker uspehi posameznika ponesejo preostale, pri nas pa gre bolj za zelo dobro osebno obravnavo posameznika. Ni ekipne zgodbe, da bi se torej ekipni duh uspeha razširil na vso ekipo. Na to se žal ne moremo zanašati in se niti nikoli nismo, ker smo po značaju Slovenci bolj privoščljivi in bolj individualisti. Te ekipne zgodbe, ki jih širijo Američani, s tem si mi ne znamo kaj dosti pomagati.

Eden od madžarskih plavalnih strokovnjakov je Sloveniji očital, da mladi preveč trenirajo in so potem že pri 14 letih pretrenirani. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Zanimivo, da je to izjavil madžarski strokovnjak. Madžari so znani po živalskem treningu, saj je tam plavanje eden vodilnih športov. Smešno, da nekdo iz države, kjer so bili vedno garači in ki imajo veliko mladih tekmovalk z medaljami največjih tekmovanj, to izjavi. Se pa takšno razmišljanje, da so mladi preforsirani, pojavlja v številnih športih v Sloveniji. S tem se ne morem strinjati. Problem pri nas je prej ta, da so otroci – za svoje predispozicije – z vidika osebnega odnosa nadstandardno dobro 'obdelani'. To se vidi pri tistih, ki gredo na študij v ZDA, kjer trenirajo v skupini 30 plavalcev in jih glavni trener enkrat tedensko opazi, da so sploh na treningu. Tisti, ki so nadpovprečni v slovenskem prostoru, imajo vrhunsko pozornost. Med odraščanjem se sicer tako nam kot zahodnjakom dogaja, da se otroci poleg športa odločajo tudi za druge stvari. Če se v Sloveniji trije nadstandardni plavalci ne odločijo za nadaljevanje športne poti, je to za slovensko plavanje mala katastrofa, v ZDA ali Rusiji, pa je vseeno, ker imajo še vedno 200 ali 300 plavalcev v generaciji, ki bi lahko osvajali medalje.

Sorodna novica Stevensu in Fainovi ni šlo po načrtih

Je kljub vsem težavam v slovenskem plavanju med mladimi dovolj zanimanja za ta šport?
Če vnemar pustimo denar in to, da kljub vsemu garanju plavanje v naših medijih nima pravega mesta, imamo to srečo, da država sistemsko pomaga s financiranjem 20-urnega tečaja za vse otroke v vrtcu oziroma šoli. To je pomembno. Otroci se s tem navdušijo nad vodo in nad plavanjem in posledično nekatere že lahko zadržimo v plavanju. V zadnjem času je namreč precej primerov, ko otroci trenirajo plavanje le zato, ker niso bili uspešni v primarnem športu in potem poskušajo v plavanju ali pa otroci na bazen prihajajo le zato, ker zaradi zdravstevnih težav iščejo neko redno športno dejavnost.