Sploh ob tem, da se je že tako ali tako čakalo predolgo in da je bilo obilo osnutkov in tudi predlogov predtem tudi vrženih stran.

Predsednik sindikata športnikov Slovenije Dejan Stefanović, ki mu večina ne priznava reprezentativnosti, je ves čas sprejemanja poudarjal, da bo, če bo zakon sprejet v obliki, kot je, sprožil postopek za odložilni veto v državnem svetu, kjer imajo predstavnike, ki zastopajo tudi interese športa. Nekdanjega nogometaša in zdaj že nekaj časa predsednika sindikata športnikov predvsem motijo določbe zakona, ki določajo delovna razmerja in kako je to področje urejeno v novem zakonu. Predvsem, ker je delavno področje v športu zelo posebno. Okrog tega so imeli veliko povedati tudi predstavniki nekaterih opozicijskih strank v slovenskem parlamentu.

Ob tem je zanimivo, da so na drugi obravnavi padli vsi vloženi amandmaji opozicije, pozicijski so šli skozi glasovalno sito hiše demokracije. Tako ali tako pa so bili dodani le trije amandmaji, kar bi večina hitro lahko razumela, kot da je bilo vse skupaj zelo dobro pripravljeno. Spet drugi pa radi dodajo, da se poslanci prav s to tematiko prav veliko niti niso ukvarjali, da športne sfere ne poznajo najbolje. Najbolj na koncu bode v oči, da je bil, denimo, nacionalni program športa v aprilu pred tremi leti pri poslancih sprejet skorajda soglasno. Seveda pri tistih, ki so našli čas za glasovanje. V torek pa je od 75 prisotnih le dobra polovica glasovala za zakon. 14 jih je gumb na glasovalni napravi obrnilo v smer proti, kar 21 pa je bilo takih, ki ali niso oddali glasu ali so bili vzdržani. In tu se znova pojavi tisto klasično vprašanje, komu ti pravzaprav pomagajo in ali so se v to smer odločili, ker enostavno stvari ne poznajo dovolj.

Najpomembneje za slovenski šport je, če bo zaradi sprejetja zakona kaj več denarja za vse bolj obubožano slovensko športno sceno. Denar se bo s tem sprejemom res lahko delil takoj po sprejetju proračuna za tekoče leto, ampak ga bo zaradi tega kaj več? V eni malhi so vse oblike športa. Na terenu poročevalci, ki spremljamo največkrat le vrhunski šport, slišimo, zakaj za šport za vse ali rekreacijo svojega deleža ne doda ministrstvo za zdravstvo. Športu najboljših namreč nihče ne more vzeti tega, da je največji promotor naše države. Tedaj, ko so uspehi so vedno radi zraven tudi tisti, ki v pisarnah krojijo športno politiko. V oči namreč ob sprejetju bode tudi to, da bo marsikaj treba še uskladiti z drugimi zakoni. Denimo zavarovanje športnikov ali preventivne zdravniške preglede, ki bi bili tudi lahko prispevek zdravstvene sfere našemu vrhunskemu in tekmovalnemu športu.

Nekateri ob vsem radi v ospredje potisnejo tudi skoraj izsiljeni zakon o premostitvenem zavarovanju športnikov, ki pa nikakor ni zaživel, ker športnikov očitno ni dovolj zanimal. Skrbi me, da večine niti novi zakon o športu ni posebej predramil.