Idejni oče in glavni protagonist odmevnega družbenokoristnega projekta "Verjemi v svoj koš" je med drugim avtor številnih vrhunskih televizijskih portretov slovenskih športnikov, s katerimi nas je pred leti razveseljeval vsako nedeljsko popoldne. Zdaj pravi, da se veseli sobotnega popoldneva, pravzaprav večera. Ampak to ne katerega koli sobotnega večera, ampak tistega, 4. septembra, ko se bosta v novi dvorani v Stožicah v boksarskem spektaklu za naslov oz. ubranitev naslova svetovnega boksarskega prvaka v velterski kategoriji po verziji IBF "udarila" domači šampion Dejan Zavec in mož, ki je "Mr. Simpatikusu" doslej prizadejal edini poraz v njegovi profesionalni karieri, Poljak Rafal Jackiewicz. "Televizija vzame precej tistega, kar dela pravi obračun," Babačić ne skriva navdušenja pred ogledom dvoboja v živo. Boks zanj pač ni "eden od športov", ampak nekaj več …

Esad, vaša druga pesniška zbirka je leta 1988 izšla pod naslovom "Malemu boksarju". Kakšna je pravzaprav zgodba, ki vas povezuje z boksom?
Zanimivo je, da sem že takrat uporabil takšno prispodobo, ki pa ni bila v nobeni povezavi s pravim boksom. Zbirko sem posvetil prijatelju, v katerem sem videl upornika, kakršen sem bil tudi sam.

S kakšno nestrpnostjo pričakujete boksarski dvoboj v Ljubljani med Dejanom Zavcem in Rafalom Jackiewiczom?
Včasih se mi zdi, kot da bo s tem obračunom krog sklenjen, zato sem že kar malce neučakan. Pa ne zato, ker bi pričakoval izenačen dvoboj ali kakor koli dvomil o naši zmagi. Vsak veliki dvoboj ima svojo zgodbo, tako tudi ta, ki se je začel že v Katovicah, kjer sta se borca pomerila prvič. Takrat je Dejan izgubil, čeprav je bil občutno boljši. Kot da bi vedel, da ga bo to pripeljalo do Hlatshwaya in boja za naslov svetovnega prvaka. Če bi bil že na Poljskem tako razbijaško razpoložen, ga morda ne bi tako hitro vabili v Južno Afriko. No, zdaj je svetovni prvak in Rafal bo tisti, ki bo moral boksati na vse ali nič. Tako rezervirane borbe, kot smo jo gledali v Katovicah, gotovo ne bomo videli, zato se obeta dober dvoboj.

Znani ste kot velik Dejanov "fan", med drugim pišete tudi njegovo biografijo. Nam lahko poveste kaj več?
Tukaj nastopi ljubezen do boksa, ki sega v mojo rano mladost, ko smo se zaradi Muhammada Alija, Joeja Frazierja, Georgea Foremana in ostalih "super težkašev" zbujali ob treh zjutraj in z na pol priprtimi očmi spremljali prave boksarske drame. Že takrat sem se navdušil nad boksom, ki ga nisem doživljal kot enega od športov. Kar zadeva Dejana, se je fascinacija začela, ko sem ga prvič srečal v živo. Priznati moram, da pred najinim srečanjem nisem bil podrobno seznanjen z njegovo boksarsko kariero. Šele ko sem se prepričal o njegovih človeških odlikah, sem se začel zanimati zanj kot šampiona. In seveda ugotovil, da se zgodba popolnoma ujema; Dejan je dejansko šampion, kakršnega si lahko samo želimo. Naslednji pozitivni šok je bilo srečanje z njegovim trenerjem in mentorjem Ivanom Pučkom, ki mi je začel pripovedovati zgode in prigode iz njune skupne boksarske zgodovine. Ko sem Dejanu podaril biografijo Sonnyja Listona, je bilo že jasno, da si haloški borec za slovenski boks zasluži knjigo. Dogovorili smo se z založbo Sanje, ki bo jeseni izdala eno najzanimivejših zgodb, ki jih je kdaj spisal slovenski šport. Čast mi je biti zapisovalec tistega, kar je Dejan doživel na svoji poti do svetovnega vrha. Čeprav še zdaj ni jasno, kje se bo pot res končala in kako visoko bo to. Vsaj kar se tiče te knjige, bo njen finale 4. septembra, ko bo Dejan skoraj gotovo še enkrat obranil naslov svetovnega prvaka. Ob pozitivnem izidu bi si skoraj upal trditi, da bo doživela tudi svoje nadaljevanje.

Spomnimo se vas po sijajnih portretih športnikov na TV Slovenija. Kako vidite vlogo teh ljudi v družbi in kje je tukaj Dejan?
Slovenci smo premalo pozorni na svojo alejo velikanov, o čemer bi imeli kaj povedati naši najbolj legendarni športniki, ki sem jih tudi upodobil v svoji rubriki Šport in čas. Pomanjkanje tradicije se kaže v mačehovskemu odnosu družbe, ki prehitro pozablja na tiste, ki so nam dali toliko ponosa in veselja. Smo razvajena družba, ki ceni izključno zmage. Boksarji nosijo posebno senzibilnost, ki je ne moremo srečati v nobenem drugem športu. Naša družba je polna posameznikov, ki se izdajajo za senzibilne, a so v resnici le navadni egoisti, ki izkoriščajo svoje privilegije. Na drugi strani je vse več ljudi, ki z lastnimi rokami ne morejo popraviti krivic, ki jih dela elita. Dejan je prišel na vrh sveta z lastnimi rokami in kljub uspehu ni pozabil, od kod prihaja, zato so ga majhni ljudje vzeli za svojega. Vse bolj me spominja na Ivana Krambergerja, ki je bil prav tako karizmatičen. Še sreča, da Dejan ni politik.

"Poslal si udarce, ki so govorili jezik milosti, brez pretirane strasti in prikrite jeze. Poslal si krošeje, ki so imeli krila in direkte, ki so vedeli kam". Gre za izsek iz vaše pesmi "Zavec" - ene od številnih o našem šampionu - , ki poveličuje slovenskega svetovnega prvaka. Je boks, čeprav se zdi nasilen, pravzaprav poezija gibanja, umetnost udarjanja?
Nasilen se kaže le tistim, ki ne poznajo vsega ozadja te plemenite veščine. Boksarji so vse prej kot nasilneži, ki morajo za dosego svojega cilja s surovo močjo obračunati z nasprotnikom. Ravno Dejan je tipičen primer plemenitega borca, ki slovi predvsem po svoji obrambni taktiki. Pri boksu je pomembno, kako stopiš nazaj, ne pa kako rineš naprej. Pravi udarci prihajajo iz nog, zato je še kako pomembno gibanje v zoženem prostoru ringa. Tudi ko greš naprej, moraš misliti na to, ali je tvoja obramba dovolj trdna. Napad je posledica dobre obrambe in izdelane taktike, ne pa zgolj fizične dominance. Nekdo bo dejal, da je bil Tysonov napad čista fizika in ne veliko več kot to, toda brez izjemnega dela nog in hitre eskivaže tudi "železni" Mike ne bi bil tako mogočen, kot je bil v svojih najboljših časih. Tako kot poezija ni blizu vsakemu segmentu bralstva, tudi boks nima širokega kroga uživalcev, kar je dobro. Oba sta namreč zavezana samoti.

Kdo je bil vaš boksarski idol?
Muhammad Ali se je zapisal tako globoko, da ga do današnjih dni ni izrinil noben drug boksar. In kot zdaj kaže, ga tudi ne bo. Posebej v supertežki kategoriji že dolgo ni bilo borca, ki bi za seboj pustil takšno sled, kot je to uspelo največjemu pesniku med boksarji. Me je pa Dejan že kar nekajkrat spomnil na Alijeve retorične bravure, zato mu je trenutno najbližje.

Verjetno ste v svojem življenju spremljali že kar nekaj zanimivih boksarskih dvobojev. Toda kateri med njimi vas je najbolj navdušil in zakaj?
Teh je bilo v dolgi zgodovini tega športa že kar nekaj, zato se je odločati v prid enega samega precej nehvaležna reč. Če že, potem bi izbral tistega, ki se je zgodil v Kinšasi ("Rumble in the Jungle"), kjer je Ali prelisičil takrat precej močnejšega Foremana. Šlo je za čisto zmago uma, ki je ukrotil surovo moč; za vsem je stal izjemno inteligenten človek, ki je pripravil enkratno taktiko. Kako poseben je bil ta "meč", pove tudi to, da nihče iz njegovega štaba do samega konca ni vedel, zakaj se je Ali pustil stisniti ob vrvi. Foreman je postajal z vsakim udarcem počasnejši in manj nevaren, dokler ni postal podoben gobi na dnu morja. Samo Ali je imel vizijo, ki je ni videl nihče drug. Morda je imel ta privilegij le Norman Mailer, slavni ameriški pisec, ki je eno izmed svojih novel posvetil izključno temu dvoboju.

Mate Parlov je kmalu po svojem slovesu od boksa rekel, da ga je zapustil, ker je takrat deloma izgubil svoj čar, da je postal šport za "folerante". Mislite, da je v zadnjih letih spet prišlo do spremembe, ali je to v Sloveniji povezano predvsem z vzponom Dejana Zavca?
Mate je bil še en izjemno inteligenten boksar, ki je slovel tudi po tem, da je znal na pamet kar nekaj slovenske poezije; verjetno več, kot vsi slovenski športniki nove dobe skupaj. Za nameček je to poezijo zelo rad recitiral in nekoč tudi izjavil, da se je samo odprl in pustil, da so besede vstopile vanj. Mate je bil podoben Zavcu tudi zato, ker mu zmagovanje ni pomenilo vsega v življenju. Torej ni bil šampion, kakršnega si želi krvoločna masa. Resda je imel rad boks, vendar pa ni želel zmagovati za vsako ceno. Česa takšnega ljudje danes niso vajeni, toda na srečo so takšni posamezniki obstajali in jih je še vedno nekaj. »Foleranti« bodo vedno obstajali, tako kot bodo obstajali tisti, ki boksajo s srcem. Dejan je vrnil delček romantike, ki je bila prisotna v času Parlova, Perunovića, Puzovića, Beneša in je kot takšen nekakšen ambasador boksa, ki je že nekaj časa v slepi ulici.

Poznate in spremljate tudi druge slovenske boksarje?
Pred tedni sem bil na boksarski reviji v Bazovici pri Trstu in si ogledal podmladek Boks kluba Ring Ptuj, ki je bil in ostal klub Dejana Zavca. Videl sem fante, ki so se šele začenjali boriti, in moram priznati, da so me nekateri med njimi prav navdušili. Kot vse kaže, se nam za podmladek ptujskega boksa, s tem pa tudi slovenskega, ni treba bati.

Ogled boksa v živo je nekaj povsem drugega kot pred televizorjem. Zakaj bi ljudem svetovali, da si Dejana 4. septembra ogledajo v živo?
Televizija vzame precej tistega, kar dela pravi obračun. Doslej še nisem videl tako energičnega športnega dogodka, kot je bil tivolski obračun med Zavcem in Martinezom. Ko se najdeta tako izenačena in srčna borca, je pravi greh sedeti v dnevni sobi. Na trenutke se mi je zdelo, da smo vsi v dvorani na neki način udeleženi v spopadu. Ko se dvoboj razvname, je skoraj odveč govoriti o kakšni distanci; publika postane eno z obema nastopajočima, ki ji vračata s spektaklom, kakršnega redko doživimo.

Koliko mislite, da bosta nova objekta v Stožicah spremenila športno prizorišče v Ljubljani in njeni okolici?
To je neka povsem druga zgodba. Za zdaj kaže, da objekta ne bosta prinesla odrešitve. In to čeprav obstajajo v naši mali deželici takšni šampioni, kot je, denimo, Dejan Zavec. Predvsem v Ljubljani bo treba storiti še marsikaj, preden bosta nogomet in košarka dorasla sanjskima objektoma. Menim pa, da so takšni dogodki, kot bo "meč" za naslov svetovnega prvaka v veltrski kategoriji, napoved boljših časov za slovenski šport nasploh.