Na evropskem prvenstvu v Warnemündu na severu Nemčije je 37-letni Žbogar, dobitnik dveh olimpijskih medalj (v razredu laser), po taktično zrelem jadranju brez večjih napak postal evropski prvak v razredu finn. Izolan je tako po letu 2003, ko je v Splitu osvojil naslov evropskega prvaka v razredu laser, še drugič stopil na evropski vrh. S tem počasi sestavlja kamenčke do mozaika popolnega jadranja, ki ga namerava osvojiti do iger v Riu 2016. Zdi se, da je kot Tina Maze. Rešil je zaplete z Jadralsko zvezo, poskrbel za vse malenkosti in predvsem ob sebi zbral ekipo strokovnjakov, ki jim popolnoma zaupa.

Zdelo se je, da ste v Warnemündu vse naredili popolno. Je bila to ena najboljših regat v vaši karieri?
Mislim, da ja. Res sem dobro odjadral, naredil najmanj napak in bil še v dobri formi. Hitrost barke je bila dobra, tudi razmere so mi bile pisane na kožo. V majhnem in srednjem vetru sem naredim razliko, nekaj dela pa me še čaka v močnem vetru, kar bom treniral pozimi. Sem blizu, na svetovnem pokalu v Palma de Mallorci sem bil v vetru tretji, v Hyeresu peti. Lani sem bil med 10. in 15. mestom, letos med 3. in 6. Dobra tri leta sem v razredu finn, napredek je hiter, zdaj pa imam še dobro ekipo in italijanskega trenerja Luca Devottija. Miren sem, dobro delamo, v takšnem ozračju pa je vse lažje.

Zakaj prejšnji trener Trevor Millar ni bil več dovolj dober?
Zelo se spozna na laserje, ne pa tudi na finne. Ne pozna toliko materiala, tehnike. Po letu in pol smo ugotovili, da ne bo šlo. Treba je bilo nekaj spremeniti. Ker nisem imel financ, sem se pridružil italijanski reprezentanci in Luca Devotti je videl v meni potencial. Privolil je, da sodelujeva za smešno majhen denar.

Opazi se, da je kemija v ekipi dobra ...
Težko je, kadar ti zveza vsili trenerje. Lahko so sicer zelo dobri, ampak če ni kemije, če ni obojestranske želje, da se dela stoodstotno, rezultata ni. Ne gre kar tako, da boš hitro naredil ekipo štirih, petih strokovnjakov, ampak moraš počasi dodajati drugega za drugim. Moja ekipa je fantastična. Na štirih letošnjih regatah, ki so bile vse močne, sem bil najslabši peti.

Čez en mesec vas čaka še svetovno prvenstvo v Talinu. Kakšen je cilj? Bo konkurenca podobna, kot je bila na evropskem prvenstvu?
Nastopili bodo večinoma tisti, ki so bili tudi na EP-ju, v boj za visoka mesta pa se bodo vključili še en Američan, Avstralec in Kanadčan. Merim seveda visoko, čeprav imam, kot sem omenil, še malo težav v jadranju na močan veter, kar pa je povezano tudi z materialom. Od tri do pet mesecev potrebuješ, da popolnoma urediš jadro in jambor. To so sicer malenkostne razlike, vendar pomenijo ogromno.

Ob prehodu iz laserja v finn ste se morali občutno zrediti. Koliko kilogramov vam trenutno manjka do popolnosti?
Zelo težko se redim. Od Pekinga 2008 do Londona 2012 sem pridobil 17 ali 18 kg. Pozimi mi uspe priti na 97, 98 kg. To je v redu, ampak teže mi ne uspe zadržati in po nekaj regatah sem spet na 93, 94 kg. Zlasti zdaj, ko je dovoljeno "prosto pumpanje", je vse zelo izčrpavajoče, čeprav imam dobro kombinacijo med tehniko in močjo. Nekateri rečejo, da smo živali, tako brutalno je vse skupaj videti.

Kdaj je dovoljeno to "prosto pumpanje" oz. veslanje z jadrom, ki smo ga na olimpijskih igrah prvič videli v Londonu?
O tem odloči regatni odbor. Če je povprečje vetra vsaj osem vozlov, dajo gor zastavo.

Koliko kalorij porabite v enem dnevu?
Na EP-ju sem jih v dveh dneh, ko sem bil na vodi tudi sedem ur, do 14 tisoč. Povprečen pulz sem imel 137. Finn je brutalen razred. Že ob navadnem treningu na morju porabiš 3000 kalorij, potem je tu še telovadnica, tako da skupaj znese 5000 kalorij na dan. To je težko nadomestiti, pri tem pa si moraš pogosto tudi sam kuhati.

Kako imate zdaj urejene odnose z Jadralno zvezo Slovenije? V prejšnjih letih je bilo precej slabe volje ...
Podpisali smo pogodbo in ni več tako kot prej, ko nisem vedel, ali bom dobil plačilo ali ne in je bila vse skupaj muka. Zdaj vem že na začetku sezone, koliko bom dobil in to imam raje kot neke obljube, ki se potem ne izpolnijo.

Je bilo po lanski sezoni manj zanimanja pokroviteljev, ker v Londonu niste osvojili olimpijske medalje?
Ne, zanimanja je bilo dosti več, kot sem pričakoval oziroma več kot v prejšnji letih. V Londonu sem bil blizu. Če bi imel takšno formo, kot jo imam zdaj, bi milijonodstotno dobil medaljo. Toda bile so te interne kvalifikacije z Gašperjem Vinčecem, ki so se končale šele dva meseca pred olimpijskimi igrami, namesto da bi imel takrat že zdavnaj pripravljene vse materiale in z njimi treniral. Poleg tega nekatere zadeve z zvezo niso bile razčiščene. Da sem bil na koncu šesti in sem bi še zadnji dan v boju za medalje, je neverjetno. Toda prav za tisti zadnji dan mi je naposled zmanjkalo energije in volje. Utrujen od vsega sem samo čakal, da se vse konča.

V Riu, kot kaže, ne bo štirikratnega olimpijskega prvaka Bena Ainslieja, ki je sporočil, da se bo osredotočil na nastop na Pokalu Amerike. Je bila to za vas vesela novica?
Ne, rad bi z njim jadral v Riu. Po tihem upam, da bo vendarle nastopil.