Humar je konec oktobra postal prvi alpinist, ki je v solo vzponu premagal južno steno osemtisočaka Anapurne. Sveto goro, na katero ne smeš nesti mesa, je izbral za 20. obletnico svoje plezalne kariere, ki ga je zaznamovala neverjetna drama leta 2005 v steni Nange Parbata, ko ga je z veliko sreče rešil helikopter. Je zdaj spet izzival, je spet šel čez rob, se že sprašujejo tisti, ki ne razumejo Humarjevega početja.

Samo da se je živ vrnil!
Viki Grošelj meni, da se ni nepremišljeno lotil stene, v kratkem pogovoru za MMC pa ni mogel reči, ali gre za največji slovenski alpinistični dosežek letos, saj je bilo kar nekaj vrhunskih odprav. Pred kratkim se je, na primer, Marko Prezelj (dobitnik zadnjega zlatega cepina) vrnil z uspešne avanture v Karakorumu. Najpomembneje je, da se je Humar živ vrnil domov, je prepričan Grošelj, ki je splezal na deset osemtisočakov, vendar ne na Anapurno.

Potrpežljivo čakal na priložnost
V baznem taboru na 4.200 metrih je mala Humarjeva odprava en mesec čakala na pravo vreme. Ko je nastopila polna luna, je vstopil v steno. Brezkompromisno, čeprav je Anapurna zahtevala že več kot 50 smrtnih žrtev in je do zdaj le vsaka sedma odprava uspela. "Šel sem do konca. Nisem vzel ne pasu, ne čelade, ne vrvi. Jaz in on. In stena," je po prihodu v domovino novinarjem povedal Humar in pogledal tja gor. Čeprav vidno utrujen in ne tako nasmejan kot ponavadi, si je vzel čas tudi za MMC.

Vse ste presenetili s tem podvigom. Kdo je sploh vedel za vaše načrte?
Samo par prijateljev. Lahko bi jih preštel na eno roko. Tisti, ki vedno stojijo zraven.

Kaj pa pokrovitelji? Ste brez težav zbrali denar za odpravo?
Tega raje ne bi komentiral. Zdaj se spet vsi oglašajo!

Je res, da ob odhodu še sami niste točno vedeli, katero smer boste preplezali?
Nameraval sem preplezati ostenje južne stene Anapurne. Kje, sem pa rekel, da si bom stvar najprej sam ogledal na lastne oči.

Lahko poznavalcem alpinizma razložite, kje ste potegnili smer in kje so bile največje težave?
Med poljsko smerjo in roc noirom, če gledamo geografsko. Od 5.000 do 7.600 metrov. Gre za novo smer. Potem pa po vzhodnem grebenu na vzhodni vrh 8.047 metrov in nazaj. Vzpon je trajal tri dni. Efektivno. Dva dni sem čakal, ker se prej nisem imel možnosti aklimatizirati in sem eno noč počakal na 5.800, drugič na 7.200. Največja težava je bil veter na grebenu, ki je bil tako močen, da ... Če povem švicarsko napoved: nad Anapurno je pihal jet-stream. Kaj to pomeni, poznavalci vremena zelo dobro vedo.

Bi bil umik iz stene mogoč, če bi šlo kaj hudo narobe?
Umik iz stene je mogoč. Umik iz grebena je pa mogoč samo, če prideš nazaj v steno. Kot sem že rekel, na samem grebenu med 7.500 in 8.000 je veter pihal s takšno hitrostjo ... Če za primerjavo povem, da je v istem času šest ljudi v bazi izginilo pod Makalujem, to pove vse.

Kam bi sami uvrstili ta podvig? Je vreden več kot vzpon na Daulagiri konec 90. let?
Jaz vzpona ne bi klasificiral po neki lestvici, gre pa definitivno za moje najdaljše potovanje k samemu sebi.

Pričakujete nominacijo za zlati cepin?
Me ne zanima. V te igre se ne vklapljam več. Pripravljam nov projekt, in to me zanima. Eden od projektov je bolnica, drugi je alpinističen, za katerega delam že dlje časa.

Kako daleč je z gradnjo bolnišnice?
Med odpravo je do mene in v parlament končno prišlo uradno dovoljenje s strani predsednika Mušarafa. To me navdaja z optimizmom, da bom lahko drugo leto poleti končno zasadil lopato.

Bo na vaši spletni strani zdaj kaj več podatkov o vzponu?
O tem se bom še odločil.

So se v steni rodili kakšni brihtoli (Humarjev izraz za smešne izjave)?
Zelo veliko! Na to temo bi z veseljem rad kaj objavil. Pripravljam obnovljeno stran. Kako, se še nisem odločil. Najprej se moram spočiti.

Je res, da v steni niste jedli pršuta?
Nobenega mesa nisem jedel. Južna stena Anapurne oziroma kar cela dolina nima na meniju nobenega mesa razen rib.

T. O.