Slovenska ženska rokometna reprezentanca bo v prihodnjih dneh dvakrat igrala z Islandijo in se skušala še tretjič zapored, skupaj pa sedmič, uvrstiti na svetovno prvenstvo, ki bo decembra v Španiji.

Tokrat z novim selektorjem Črnogorcem Draganom Adžićem, ki je po nenadnem odhodu Bregarja sedel na klop Slovenije. "Vem, da je velik strokovnjak, ki ima veliko rokometnega znanja in tudi vrhunske izide z reprezentanco. Sama osebno ga spoštujem in sem zelo vesela, da z njim delamo," pravi Grosova. Več pa v spodnjem intervjuju.

Ali vas je presenetilo, da je Uroš Bregar nenadoma odšel s položaja selektorja reprezentanco?
Njegov odstop nas je presenetil, saj se je zgodilo nenadoma. Nihče tega ni pričakoval, ker smo imeli ne glede na vse pred seboj cilj evropsko prvenstvo, ki bo novembra 2022 v Sloveniji. Temu smo vse podredili. Načrt je bil, da bomo do takrat še skupaj z Urošem. Ampak ne glede na to, prišlo je do te spremembe in njegove odločitve. Spoštujem jo in mu želim vso srečo. Vsak se v svoji karieri odloča sam. Sprejemaš pač odločitve, ki se ti v nekem trenutku zdijo najboljše. Mi imamo zdaj novega selektorja in verjamem, da bomo z njim nadaljevali, kar smo z Urošem začeli.

Bregarja je zamenjal Dragan Adžić. Za vami je že nekaj treningov. Kakšni so prvi vtisi pod vodstvom novega selektorja?
Jaz in še nekaj igralk Dragana Adžića že poznamo, saj smo se z njim srečevale, ko je bil trener Budućnosti in selektor črnogorske reprezentance. Vem, da je velik strokovnjak, ki ima veliko rokometnega znanja in tudi vrhunske izide z reprezentanco. Sama osebno ga spoštujem in sem zelo vesela, da z njim delamo. Gotovo bo prinesel novo energijo in znanje v reprezentanco. Zagotovo je način dela drugačen, kot smo ga bile vajene prej. Vse je na visoki ravni. Smo veseli in motivirani, da je on tukaj z nami.

Pred vami sta dve kvalifikacijski tekmi z Islandijo. Ste favoritinje, zato se zdi, da šesta zaporedna uvrstitev na veliko tekmovanje, tokrat na svetovno prvenstvo v Španiji, ne bi smela biti vprašljiva. Vsaj taka je laična ocena.
Da, to je laična ocena, a daleč od tega, da bi bili ti dve tekmi lahki. Mi smo pred nekaj leti že igrale z Islandijo. Takrat smo na gostovanju remizirale, tudi doma smo se prvi polčas z njimi še nekoliko mučile, tako da ta reprezentanca je zagotovo kvalitetna in vsekakor ne bo lahka naloga za nas. Mi se pripravljamo maksimalno, nikakor jih ne podcenjujemo. Seveda se zavedamo, da imamo kvalitete, zaradi katerih smo na papirju mogoče boljše, a dokler tega ne pokažemo na igrišču, to ne velja nič. Vemo, da ne bo lahka naloga uvrstiti se na svetovno prvenstvo.

Kakšno je sicer vzdušje v reprezentanci?
Vzdušje je super. Z dekleti se razumemo, smo vesele. Neka sprememba je vedno dobrodošla. Vsi smo motivirani. Med nami je pozitivna energija, tako da se že veselimo tekem proti Islandiji.

Vloga kapetanke od vas verjetno zahteva še dodatno energijo. Kako prenašate to obremenitev?
Biti kapetan je tako breme kot tudi čast. Z velikim veseljem opravljam to nalogo in mi je v veliko čast. Poskušam biti vzor mlajšim igralkam, ki so z nami, ki so naslednja generacija, na kateri bo slonela reprezentanca v naslednjih petih do desetih letih. Vedno je treba biti zraven, jih spodbujati, navdajati z energijo, motivirati in vlivati samozavest, da se ne bojijo, da nimajo strahu in da dajo svoj maksimum.

Reprezentanca se je v zadnjih letih konstantno uvrščala ne velika tekmovanja, kar je za državo z relativno majhno bazo igralk lep uspeh. Kaj pa ji po vašem mnenju manjka, da bi se prebila v izločilne boje oziroma da bi se celo borila za medalje? Je to sploh realno v bližnji prihodnosti?
Vedno je realno. Rokomet je nepredvidljiv šport, tako da se stvari lahko hitro zasučejo v nepričakovano smer. Zmagaš eno, dve tekmi, na katerih nisi favorit, in si že lahko v izločilnih bojih. Za nas je največji cilj domače evropsko prvenstvo. Upam, da bodo do takrat gledalci že lahko prisotni, kar bi nam dalo še dodaten veter v hrbet. Zavedamo se, da nimamo velikega bazena igralk. Zelo malo jih lahko igra na mednarodnem nivoju, seveda v primerjavi z drugimi državami, kot sta, denimo, Francija ali Norveška. A ne glede na to, mislim, da imamo kvalitetne reprezentance in predvsem željne uspeha. Mislim, da je to na koncu najbolj pomembno, to je, da vsi skupaj stremimo k istemu cilju, ne glede na to, ali nas je 20 ali pa 100 kot v francoskem primeru. Pomembno je, da si vsi tega želimo in da bomo z novim trenerjem k temu usmerjeni. Naredili bomo vse, da v naslednjih letih naredimo nek boljši rezultat.

Ozriva se še na klubsko sceno. Sedem let igrate v Franciji, zadnja tri leta v Brestu na skrajnem zahodu države v Bretaniji. Kako ste se navadili na življenje v Franciji oziroma ob Atlantiku? Francoščina vam gre?

Ni skrivnost, da se v Franciji super počutim. Tako prej v Metzu kot tudi zdaj v Brestu. Sem se našla tam. Francoski način življenja in ljudje mi odgovarjajo. Francosko sem se tudi naučila, kar je bil pogoj, da sploh lahko funkcioniraš v tem okolju, saj so Francozi slabi v tujih jezikih. Super se počutim, sem zadovoljna. Nimam nobenih pripomb, vse je na vrhunskem nivoju. Ne nazadnje sem zato tudi toliko časa ostala tukaj.

Z Brestom ste se uvrstili na zaključni turnir Lige prvakinj, kjer vas v polfinalu konec maja v Budimpešti čaka branilec naslova Györ. Greste lahko do konca? Kako ocenjujete svoje možnosti?
Naslov v Ligi prvakinj mi še manjka. Ta trofeja je moja velika želja že vso kariero. Pri 19 sem bila z Györom v finalu, a takrat nam je en gol zmanjkal. Že od takrat imam to nepotešeno željo in velik cilj. Mislim, da imamo letos res lepo priložnost. Imamo super ekipo. Vsi vemo, da je Györ velika ekipa in favorit, ampak to sta dve tekmi, na katerih je veliko odvisno od dnevne forme, ekipe in igralk, tako da se lahko zgodi marsikaj. Daleč od tega, da bi šli mi tja samo sodelovat. Mi gremo tja, da zmagamo in vemo, da nam to lahko uspe. Jaz gledam pozitivno na to, da imamo Györ v polfinalu, ker bomo lahko z njimi igrale spočite in pripravljene maksimalno. Če jih imaš v finalu, pa je položaj drugačen, ker se moraš potem v polovici dneva pripraviti.

Po koncu sezone zapuščate Brest in se selite k moskovskemu Cskaju v Rusijo. To je verjetno v vseh pogledih velik izziv, kajne?
Zagotovo je to velik preskok, saj po sedmih letih zapuščam Francijo in odhajam v Rusijo, torej iz čistega zahoda na vzhod Evrope. To je ne samo velik geografski preskok, ampak tudi z vidika kulture in značaja ljudi, načina razmišljanja. To bo velika sprememba zame, a se tega zelo veselim, saj sem začutila, da potrebujem spremembo, da bi rada poskusila še nekaj novega. Ne ostaja mi več veliko moje športne kariere. Stara sem 30 let, tako da bi rada v zadnjih letih izkusila čim več, da lahko, potem ko enkrat zaključiš kariero, rečeš, da ti ni žal in da si poskusil vse. Poleg tega ima Cska velike ambicije, kar je zame tudi pomembno. Vidimo, da so že letos na zaključnem turnirju, pa čeprav klub obstaja šele tretje leto. Še en pomemben dejavnik pa je moja želja živeti v mestu, kot je Moskva, ker nisem še nikoli živela v velemestu. Tudi zato je zame to velik izziv.

Kako ste se spopadli z vsemi omejitvami, ki jih je prinesla pandemija novega koronavirusa? Kaj vam je najtežje?
Najtežja je negotovost pred tekmo, ko se bojiš, da ne bo kdo iz ekipe ali pa ti sam pozitiven, ker potem sledi samoizolacija ene ali več igralk, kar avtomatsko potem vpliva na kvaliteto igre. A dejansko smo se na to že navadili, ker je postalo del vsakdanjika, da moramo živeti s covidom. Definitivno pa je največje razočaranje, da ne moremo igrati pred gledalci. Šport naredi lep, da te navijači spodbujajo in dajo dodatno energijo. Na koncu tudi zaradi tega igramo rokomet. Polne tribune so nekaj neopisljivega. In ko tega ni, se mi zdi, da šport nima pravega čara.

Kaj počnete, ko ne igrate rokometa? Imate morda kakšen hobi?
Ko nimam treningov in tekem, se poskusim čim bolj posvetiti študiju turizma. Moji hobiji pa so potovanja, ki pridejo v poštev predvsem poleti. Sicer pa rada gledam kakšne serije in berem knjige. Zelo rada pa sem, ko imam čas, s svojo družino, ki mi zelo manjka v tujini.