20-letni Makuc je v nedeljo z Barcelono osvojil Ligo prvakov, potem ko je katalonski klub v finalu s 36:23 premagal danski Aalborg. Makuc je dosegel dva gola.

Makuc, sin nekdanjega slovenskega reprezentanta Simona Makuca, sicer prihaja iz Rodika, občine Hrpelje-Kozina, kjer je tudi začel z igranjem rokometa. Po koncu osnovne šole se je preselil v Celje, kjer je obiskoval gimnazijo in pri najtrofejnejšem slovenskem klubu Celju Pivovarni Laško razvijal svoj talent.

Kmalu je padel v oči največjih klubov in lani poleti podpisal štiriletno pogodbo z Barcelono, s katero je že v prvi sezoni osvojil najprestižnejšo lovoriko v rokometnem svetu. Makuc je prve vtise po velikem uspehu in koncu sezone strnil v spodnjem intervjuju za MMC.

Sezono ste zaključili na najboljši možni način, z osvojitvijo Lige prvakov. V finalu ste v Kölnu dokaj gladko, mogoče lažje od pričakovanj, opravili z Aalborgom. Kako bi ocenili finalni obračun?
Veliko časa za pripravo na nasprotnika nismo imeli. Aalborg smo poznali že od prej, saj smo v skupinskem delu z njim odigrali dve tekmi. V gosteh smo zmagali za en gol, tako da je bilo tesno, medtem ko smo jih doma ugnali dokaj gladko. A vseeno smo vedeli, da so nevarni, da igrajo hitro in da dosegajo precej zadetkov. V finalu nam je uspelo to preprečiti. Dosegli so malo zadetkov, manj kot po navadi. Seveda je naš vratar Gonzalo Peres de Vargas dokazal, da je eden izmed najboljših oziroma najboljši trenutno, tako da se nam je vse poklopilo in mislim, da smo zasluženo zmagali.

Sami ste v finalu zabili dva gola, pred tem pa v polfinalu tri proti Nantesu. Zdi se, da ste dobro izkoristili priložnost, ki ste jo dobili na zaključnem turnirju?
Čakal sem to priložnost. Treniramo za take trenutke, da lahko enkrat zaigramo na velikem odru, v finalu. To sem doživel še zelo mlad. Res sem vesel. Sicer pa zmaguje ekipa. Vsi smo dali svoj delež, ni bilo nobenega, ki bi izstopal. Res smo igrali kot ekipa, eden za drugega, brez sebičnosti in zagotovo se to pozna na igrišču. Tudi rezultat je temu primeren.

Decembra ste v finalu lanske sezone izgubili proti Kielu. Ali je bil zaradi tega pritisk pred tokratnim turnirjem kaj večji?
Jaz osebno ga nisem čutil. Zagotovo se v Barceloni želi zmagovati, osvajati največje lovorike. Mislim, da je bila ta sezona res spektakularna, brez poraza, če ne štejemo tistega na zaključnem turnirju za lansko sezono. Bili smo konstantni in na vrhuncu forme prišli na zaključni turnir. Zagotovo smo se od tistega poraza nekaj naučili. Šli smo na turnir še bolj motivirani. Za nekatere igralce je bil to zadnji "final four". Odigrali smo tudi za njih. Imeli smo skupen cilj in to nam je uspelo.

Kako ste proslavili jubilejni, deseti naslov?
Takoj po tekmi smo malo ostali v dvorani, nato smo skupaj z našimi navijači in družino odšli nazaj v Barcelono, tako da je en del zabave potekal od konca tekme do Barcelone. Zaradi korona situacije nismo imeli kam iti. Tako da smo odšli domov, se malo naspali, imeli skupno kosilo, potem pa nadaljevali s proslavljanjem.

Za vami je prva sezona v tujini, v Barceloni. Kako bi jo ocenili po igralski plati? Ali se je bilo težko vklopiti v zvezdniško ekipo, kjer so cilji vedno najvišji?
Osvojitev Lige prvakov je bila moj osebni cilj. Mislim, da sem se pravilno odločil, čeprav so nekateri govorili, da je prehitro. Pokazal sem, da lahko igram v Barceloni. Kar se tiče soigralcev; nihče ni vzvišen, vsi stremimo k enemu cilju, tako da smo res ekipa, dobra družba, vsi se razumemo in ni bilo nobenih težav.

Ali vam je dejstvo, da sta bila v klubu še dva Slovenca, Jure Dolenec in Blaž Janc, olajšalo privajanje na igranje in življenje v Barceloni?
Zagotovo, še posebej mi je pomagal Jure, ki je bil že stari maček tukaj. Pozna cel sistem, pozna "finte", pozna vse, tako da mi je zagotovo olajšal življenje v tujini. Sem mu res hvaležen in upam, da se mu bom lahko kdaj oddolžil.

Stari ste šele 20 let, pa že igrate za Barcelono. Je težko ostati prizemljen oziroma na trdnih tleh?
Nimam razloga, da bi bil zdaj nekaj več. Vsi smo ljudje. Moj cilj je, da igram na najvišjem nivoju v najboljšem klubu čim več časa in z njim osvojim, kar se da. To je to.

Prihajate iz rokometne družine, saj je bil že vaš oče Simon Makuc slovenski reprezentant, rokomet pa za Koper igra tudi vaš brat Andraž Makuc. Torej, se tudi v družinskem krogu veliko pogovarjate o rokometu? Vam oče kaj svetuje?
Veliko se pogovarjamo o rokometu. Oče je bil prvi, ki me je vpeljal v ta šport. Bil je moja motivacija in moj idol. Brez njega verjetno ne bi bil, kjer sem. Zagotovo se dosti pogovarjamo in analiziramo. Zagotovo ni več toliko očetovih nasvetov kot včasih, ampak se zdaj mogoče igra malo drugačen rokomet. Mogoče očeta zdaj že jaz kaj naučim oziroma mu kaj novega povem. Ampak, da, smo rokometna družina, živimo za rokomet.

Verjetno vam bo po naporni sezoni dopust prijal? Domnevam, da ga boste vsaj del preživeli doma, v Sloveniji, kajne?
To bo moje prvo prosto poletje po nekaj letih. Zagotovo ga bom izkoristil. Čim več časa bom skušal preživeti z mojimi najbližjimi. Trenutno se v klubu delajo neke rošade, tako da še ne vemo, kaj nas čaka. A glede na to, da je olimpijsko leto, bomo verjetno začeli malo pozneje. Nekje okrog 10. avgusta. Torej, dovolj časa bo za počitek in tudi za priprave na novo sezono.

Kaj počnete, ko se ne ukvarjate z rokometom? Kakšni so vaši hobiji?
Treniramo večinoma zjutraj oziroma dopoldne, popoldne imamo prosto. Če kdo želi še kaj narediti, lahko ostane po treningu oziroma pride popoldne. Sicer pa preživljam prosti čas s punco in prijatelji. Raziskujemo mesto Barcelono. Mogoče zdaj, ko je malo manj gneče, je bilo še boljše. Učim se špansko. Ko je čas, pa tudi zaigramo s soigralci kakšno igrico na Playstationu.