na dosegu tudi medalja. Žal se ni izmuznila (povsem) po slovenski krivdi. A vsekakor prevladujejo dobri občutki.

Očitno je, da sta že prvi dve tekmi prvenstva usodno spodrezali krila Slovencem v boju za medalje, kamor so po tiho in, kot je pokazalo prvenstvo, povsem realno merili. Najprej grenak poraz proti Makedoniji, ki sta mu s spornimi izključitvami botrovala tudi romunska
sodnika, nato pa še sodniška farsa proti Nemčiji, kjer je bila Sloveniji odvzeta pošteno prigarana zmaga. No, nekateri bi naravnost dejali, da sta litovska sodnika z dosojeno sedemmetrovko po izteku igralnega časa in desetminutnem gledanju posnetka Slovence okradla.

Namesto štirih ena točka
"Ob poštenem sojenju bi Slovenija imela štiri točke, ne pa eno," je v veliki meri upravičeno po remiju z Nemci bentil selektor Veselin Vujović. Slovenci so pričakovano dobili srečanje s Črno goro in se v Varaždin preselili z izkupičkom, ki jim je ob ugodnem razpletu v skupini D še omogočal razmišljanje o polfinalu. A to se je v veliki meri razblinilo že na prvi tekmi drugega dela z Dansko. Slovenci sicer niso igrali slabo, a premalo za olimpijske prvake.

Tekma prvenstva proti Španiji
Sledila je najboljša tekma Slovenije. Čvrsta in granitna obramba 6-0 na čelu z vratarjem Urhom Kastelcem je v "varaždinskem kotlu", ki so ga ustvarili tisoči slovenskih navijačev, vodila Slovence do sijajne zmage nad Španijo. Upanje na polfinale, čeprav majhno, je znova oživelo. Za to bi morala pasti Češka, poleg tega bi se morali sanjsko razplesti še preostali dve tekmi. A sanj o polfinalu je bilo konec že po remiju s Češko, saj Slovenci po spektakularni zmagi nad Španijo očitno niso imeli "dinamita", da bi strli kvalitetne in v javnosti neupravičeno podcenjene Čehe. Zmaga bi resda prinesla tekmo za peto mesto, ki pa po netransparentni odločitvi Evropske rokometne zveze (EHF), da ne odloča o neposredni uvrstitvi na svetovno prvenstvo, resnici na ljubo ne bi imela pravega naboja.

Slovenija pogrešala izkušnje Poteka, Gabra, Dolenca in Henigmana v rotaciji
Predvsem na psihično zahtevni uvodni tekmi z Makedonijo se je Sloveniji še kako poznala odsotnost prekaljenih Vida Poteka, Mateja Gabra in Jureta Dolenca. Slovensko zasedbo je v nadaljevanju še dodatno oslabila poškodba Nika Henigmana, ki je pomemben mož v
Vujovićevi rotaciji. Ne gre za iskanje alibijev, a več od osmega mesta se ob vsem naštetem očitno ni dalo izvleči. "Cilji so izpolnjeni vedno, ko igramo dobro in se borimo. Kdaj bo to prineslo medaljo, kdaj je tudi ne bo. A dokler bom jaz selektor, bodo igralci 'umirali' na parketu," je med prvenstvom in po njem poudarjal Vujović. In tisti, ki smo reprezentanco spremljali od blizu, ji ne moremo očitati pomanjkanja borbenosti, želje in volje. Vujović je tudi (samo)kritično dejal, da so bile zagotovo narejene tudi napake. Kakšne, bo pokazala analiza, a dejstvo je, da Slovenija nobene tekme ni odigrala slabo. Tudi ob porazih je bila blizu tekmecem. "Nihče nas ni razbil," je ugotavljal slovenski kapetan Vid Kavtičnik, kar kaže na kvaliteto konstantnosti in vzdržljivosti reprezentantov.

Nobena žrtev ni zaman
Ti so na prvenstvu pridobili dodatne dragocene izkušnje s težkih tekem, ki jih bodo, upajmo, unovčili že na naslednjem velikem tekmovanju, to je na svetovnem prvenstvu v Nemčiji in na Danskem, ko se bodo delile tudi olimpijske vstopnice za Tokio 2020. Vsekakor nobena žrtev ni zaman, noben poraz ni zastonj. Spomnimo se, Slovenija je evropsko prvenstvo leta 2016 na Poljskem končala po prvem delu, že naslednje leto pa se je iz Francije vrnila z bronom svetovnega prvenstva. Zakaj torej ne bi z optimizmom gledali naprej? Sploh ker je prvenstvo na Hrvaškem pokazalo in potrdilo, da ima Slovenija vse, kar krasi vrhunske reprezentance. Razkošen rokometni talent, inteligenco, mišice in predvsem veliko srce. Zmagovalno mentaliteto in samozavest pa svojim varovancem vedno znova na njemu svojstven način vceplja selektor Vujović.