Selektor Boris Denič je bil pripravljen podati tudi nepreklicni odstop, a po sestanku z igralci skrajne odločitve ni sprejel. Tekmo je najbolje povzel krožni napadalec Matej Gaber: "Na tekmi bi morali zmagati z eno roko, a to se ni zgodilo. Ukrajinci so nas preprosto pretekli, če bi se še enkrat pomerili z njimi, potem bi jih zanesljivo premagali. Moramo gledati naprej, po tem porazu moramo znova stopiti skupaj. Menim, da smo dovolj kakovostni, da se izvijemo iz krize."

Ukrajina je po Belorusiji še ena reprezentanca z Vzhoda, ki je vzela mero Sloveniji. Bolečin poraza sicer ne gre primerjati, saj neuvrstitev na prvenstvo precej bolj boli, a nedeljski poraz v Zaporožju tudi pošteno peče.

Ni sicer še odnesel prvega mesta v predkvalifikacijah za svetovno prvenstvo, je pa odprl drugo vprašanje. Ali igralci selektorju sploh še zaupajo? Še vroče glave je po dvoboju Denič kot glavni razlog navedel podcenjevanje tekmeca, odgovor na vprašanje, kaj lahko sam kot selektor stori, da bi se krivulja obrnila navzgor, pa je bil pričakovan. V svojem slogu je dejal, da si tudi sam ne želi voditi reprezentance, ki ni več lačna zmag. Prav je, da zaupnico najprej poišče v garderobi, ki pa ne bo bistveno drugačna, tudi če bi prišlo do odstopa in zamenjave na selektorskem stolčku. Tako širokega nabora vrhunskih rokometašev vendarle nimamo. Mnoge, v glavnem večne kritike, Ljubljančan tudi s polfinalom na svetovnem prvenstvu, ni prepričal. Očitno pa je takrat še znal iz moštva potegniti največ kar se da.

Razočaranje po neosvojeni medalji je bilo pri igralcih bistveno večje kot pri javnosti. Ni bilo videti, da bi se v Barceloni izgubil moštveni duh, izgubila pa se je prepoznavna hitra igra, s katero je Slovenija na dveh zadnjih tekmovanjih dosegla odlični uvrstitvi. Obramba kljub že dolgotrajnemu uigravanju ne blesti, od nje pa je precej odvisna končna napadalna hitrost.

Opravičila, da so manjkali Zorman, Bezjak in Dolenec, Denič ni iskal. Vsi trije so izraziti napadalci, ki obrambe ne bi mogli izboljšati. V obrambi pa je zelo pomemben tako imenovani voljni trenutek. Ob številnih prepogostih menjavah na selektorskem stolčku smo si že pred leti želeli kontinuiranega dela na dolgi rok. Denič, najprej zgolj gasilec, je takšno priložnost s svojim delom dobil. V reprezentanci od leta 2006, sprva kot pomočnik Kamenici, Požunu in Serdarušiću, zatem kot prvi mož stroke. Prvi neuspeh je doživel junija in na zvezi odbil drugo priložnost. A to ni bil samo njegov neuspeh in to ni samo njegova druga priložnost. Slovenija je bila četrta na svetu z istim igralskim kadrom.