37 let, dve lovoriki v ligi prvakov, dve medalji s slovensko reprezentanco. Vid Kavtičnik, nekdanji kapetan slovenske reprezentance, edini slovenski rokometaš, ki je bil v ekipi ob obeh medaljah, ki jih je reprezentanca dosegla na velikih tekmovanjih, je v sredo v Franciji v dresu Nimesa končal svojo športno pot. Od Gorenja prek Kiela do Montpelliera in Aixa ter Nimesa v jeseni kariere. Njegovo 21-letno druženje s poklicnim rokometom je bilo prepleteno z uspehi in poškodbami.

Vid, rokometni upokojenec, kakšno je bilo prvo jutro po zadnji tekmi?
Super jutro! Zbudil sem se, odpeljal otroka v šolo, zdaj pa počasi pakiram, ker se v nedeljo selim v Slovenijo. Potem pa en dolg, zaslužen odmor, ki ga še nikoli nisem imel. Od 16. leta sem bil v polnem pogonu vsako poletje, vsako zimo. Zdaj pa sem si vzel nekaj časa zase.

Vseh vtisov verjetno še niste uredili – kako je bilo zadnjič obleči rokometni dres?
V bistvu sem že lani načrtoval slovo, pa sem si potem ob covidu rekel, konec ne more biti tak. Tudi letos smo igrali pred praznimi dvoranami, a vseeno. Včerajšnji dan je potekal normalno, soigralci so mi pripravili lepo presenečenje – natisnili so si majice z mojim obrazom in se v njih ogrevali. Takrat me je zadelo. Prvi polčas je bil čustven, v drugem pa sem se zbral in užival v tekmi. Zdaj si bom odpočil in se lotil novih stvari.

Kakšnih? Kje bomo od zdaj srečevali Vida Kavtičnika?
Najprej bom poskusil potovati, uživati, vzeti s sabo otroka, potem pa zares. Veliko stvari me zanima. Skušal bom ostati v rokometu, želim morda pomagati kakemu klubu, morda kot agent, ampak tega ne vidim kot svojo službo. Želim delovati na drugih področjih. 37 let sem star, mislim, da sem v dobrih letih, da lahko to tudi naredim.

Več kot dve desetletji rokometa, marsikaj ste doživeli, veliko dosegli, če bi morali izpostaviti eno stvar. Kaj bi to bilo?
Ljudje. Ljudje, soigralci. Lovorike so zanimive, vse, kar sem dosegel z reprezentanco, bo ostalo v mojem spominu, ampak ljudje, prijatelji, ki sem jih srečal, so tisti člen. Kot 16-letnik sem začel v Gorenju, hitro dobil priložnost v reprezentanci, nastopil na velikem tekmovanju tudi doma (in osvojil srebrno medaljo op. a.), šel kot 21-letnik v tujino, v Kiel in od takrat bil v tujini. 16 let je dolga doba, odprl sem si širino na vseh področjih.

Kaj vam je dal rokomet?
Disciplino, delovne navade, skupinsko delo, borbo, željo po zmagah, tudi poškodbe, ki niso bile lahke ... Vse bom prenesel v drugi del svojega življenja. Počutim se kot 20-letnik, ki se podaja v neraziskan svet.

Kako sta vaša otroka doživljala vas kot rokometaša?
Vedela sta, ponosna sta, bila sta na veliko tekmah, tudi včeraj sta bila na tekmi, dala sta mi pokal, ki sta ga naredila, se podpisala spodaj in povedala, da sta ponosna name. Lev mi je zjutraj rekel: ''Zdaj pa nisi več rokometaš!'' In sem potrdil in dejal, zdaj bom pa nekaj drugega, haha.

Želite, da bi šla po vaših stopinjah, v vrhunski šport?
Onadva se sama odločata, jaz jima vedno stojim ob strani. Lara je navdušena nad ježo, Lev se za zdaj še išče – igra rokomet, rad igra košarko, zafrkavam ga, da je Luka Dončić. Bomo videli.

Zdaj je vaše kariere konec, za sabo imate olimpijske igre, dve medalji na velikih tekmovanjih, dve lovoriki v ligi prvakov. Vas je ob slovesu prešinilo obžalovanje, češ, zdaj je tega konec?
Ne, res ne. Bila so čustva, spomini, a že nekaj časa sem si želel stopiti na drugo stran. Željan sem novih izzivov, dokazovanja. Z malo strahu in pričakovanja, ampak ... "let's do this!"