"Zagotovo smo odigrali mogoče pod kakovostjo, ki jo imamo. Pričakoval sem, da bomo igrali bolje. A če na koncu pogledamo, smo igrali izenačeno s Švedsko in Egiptom. Švedi so pozneje igrali v finalu. Slovenija zagotovo spada v širši svetovni vrh. Odločajo malenkosti. Kakovost imamo, a se mora za medaljo vse 'poklopiti'," je nastop svojih reprezentančnih kolegov v Egiptu ocenil Marguč.

30-letni Celjan že sedmo sezono igra za Veszprem na Madžarskem, kjer se je dobro znašel: "Sem zelo zadovoljen tukaj, dobro se počutim, tako da ostajam vsaj še to in naslednjo sezono, za naprej bomo pa videli."

Pred dnevi ste z Veszpremom gostovali v rojstnem mestu pri matičnem klubu in zmagali z 29:25. Sami ste bili s petimi goli prvi strelec Veszprema, vaš brat Gal je za Celjane dosegel štiri gole. Kako je igrati proti bratu in ali ste v Zlatorogu pričakovali lažje delo?
Igrati proti bratu je vedno poseben občutek. Sicer se je do zdaj zgodilo kar velikokrat, tako da ni več tako kot prvič, a vseeno ni to vsakdanji trenutek. Sicer pa nismo pričakovali lažjega dela, ker so bili Celjani v naletu, zmagali so dve tekmi zapored, sploh tista zmaga v Nantesu je bila malce presenečenje. Zagotovo jih nismo podcenjevali, pričakovali smo resno tekmo in to se je tudi zgodilo. Sem pa vesel, da smo dve točki osvojili mi.

Do konca skupinskega dela Lige prvakov so še tri tekme. Kaže, da bo Veszprem osvojil drugo mesto v skupini B, kar pomeni, da se bo v osmini finala po – novem sistemu – pomeril s sedmim iz skupine A, to pa bo verjetno norveški Elverum. Kako ocenjujete dozdajšnji potek sezone?
Moram reči, da smo lahko z rezultatskega vidika zadovoljni. Cilj je bil na začetku osvojiti prvo ali drugo mesto, ki bi po starem sistemu pomenilo, da bi bili prosti v osmini finala. A tudi za četrtfinale je dobro, da osvojimo drugo mesto, da se izogneš najboljšim, to je prvemu in drugemu iz obeh skupin. Mogoče ti to na papirju pomeni lažje delo v četrtfinalu, a letošnja sezona je tako specifična, da mislim, da tudi to na koncu ne bo pomenilo neke prednosti. Vseeno mislim, da bo Vardar sedmi, da bo Elverum osvojil zadnje mesto, ker je vprašanje, koliko tekem bodo še odigrali, saj so na Norveškem zelo poostrili epidemiološke omejitve in bodo težko odigrali še kakšno tekmo.

Konec decembra ste v polfinalu zaključnega turnirja za lansko sezono po podaljšku izgubili s poznejšim prvakom Kielom, pri čemer ste bili sami s sedmimi goli ob Vuku Borozanu najboljši strelec Vezprema. Je bilo težko preboleti ta grenak poraz?
Zagotovo, vsakič je težko, ko si tako blizu. Izgubiti tekmo po podaljških je vedno težko, sploh po tem, ko smo videli, da je Kiel osvojil Ligo prvakov. V polfinalu pa ... v podaljšku res odločajo malenkosti. To, da sem dosegel sedem zadetkov, je dosti slaba tolažba. Zagotovo sem po eni strani vesel, da sem dobro igral, po drugi strani bi si pa želel, da bi se uvrstili v finale, pa da bi dosegel kakšen zadetek manj.

Zaradi osebnih razlogov ste odpovedali nastop na januarskem svetovnem prvenstvu v Egiptu. Kaj to pomeni za nadaljnje reprezentančne akcije? Lahko še računamo na vaše nastope v dresu Slovenije?
Že pred začetkom priprav sem govoril s selektorjem o svojem položaju in mu ga obrazložil. Selektor me je razumel, tako da je že pred novinarsko konferenco, na kateri se je sporočilo, da mene ne bo, vedel. Hkrati sem mu tudi povedal, da če me bo v prihodnosti vpoklical in če bo računal name, se bom klicu odzval. Torej, reprezentančne kariere nisem končal. Če me bo selektor poklical, se bom odzval.

Sloveniji se na mundialu ni uspelo prebiti v izločilne boje. Kako ste vi z razdalje videli slovenske igre v Egiptu?
Zagotovo smo odigrali mogoče pod našo kakovostjo, ki jo imamo. Pričakoval sem, da bomo igrali bolje. Na koncu pa, če pogledamo, smo igrali izenačeno s Švedsko in Egiptom. Švedi so pozneje igrali v finalu. Slovenija zagotovo spada v širši svetovni vrh. Odločajo malenkosti. Težko se je uvrstiti na vsakem tekmovanju v polfinale. Kakovost imamo, a se mora za medaljo vse 'poklopiti'. Slab rezultat oziroma nepričakovan poraz je bil predvsem na tekmi z Rusi. To je bila najslabša tekma na prvenstvu. Ta zmaga bi nam – ob vseh istih rezultatih – prinesla uvrstitev v četrtfinale. Poraz z Rusi lahko najbolj obžalujemo.

Kdaj ste nazadnje govorili s selektorjem Ljubomirjem Vranješem? O čem je tekla beseda?
Kot sem že omenil, sva nazadnje govorila pred prvenstvom, ko sem mu obrazložil svoj položaj in mu zaželel veliko uspeha. Od takrat se nisva slišala. To je bilo kakšnih deset dni pred pripravami, v drugi polovici decembra.

Čez manj kot mesec dni (12.–14. marec) se bo Slovenija na turnirju v Berlinu borila za olimpijske igre v Tokiu. Nasprotniki bodo Alžirci, Nemci in Švedi. V Tokio peljeta prvi dve mesti. Najbrž lahko na odločilnih tekmah z Nemci in Švedi pričakujemo tesne izide. Kakšne možnosti pripisujete Sloveniji, da se prebije na OI?
Mislim, da imamo lepe možnosti. Zagotovo bi dal malo prednosti Nemcem, ker vseeno igrajo na domačem terenu, čeprav gledalcev ne bo. Nas bi postavil ob bok Švedom. Lahko igramo z njimi, že v Egiptu smo to dokazali z remijem. Tudi z Nemci lahko igramo. Tako da mislim, da bo kar težek boj za ti dve mesti, zato je nehvaležno napovedovati, a zagotovo imamo možnosti ob kakovostni igri in dobri predstavi. Zagotovo pa gremo v Nemčijo za to, da se uvrstimo na olimpijske igre.

V Veszpremu igrate od leta 2014, očitno vam klub in mesto kar ustrezata. Kako ste se privadili na življenje na zahodu Madžarske v bližini Blatnega jezera? Kaj najbolj pogrešate?
Ne pogrešam veliko. Sem se kar navadil na ta način življenja. Mesto je nekako tako veliko kot Celje, od koder prihajam. Dvorana je praktično enaka, kot je v Celju. Zagotovo so to neke stvari, ki so mi olajšale prilagoditev. Torej ne pogrešam česa velikega, sploh zadnje leto, ko je korona. Sem blizu doma, do Celja imam samo tri ure vožnje. Smo vseskozi tukaj, družino vidim malo manj, a tako bi bilo v teh časih povsod, ne glede na to, kje bi bil. Sem zelo zadovoljen tukaj, se dobro počutim, tako da ostajam vsaj še to in naslednjo sezono, za naprej bomo pa videli.

S kom poleg Blaža Blagotinška, še enega Slovenca v Veszpremu, se najbolj razumete?
Največ se družim od vsega začetka s Švedom Andreasom Nilssonom, ki je v klub prišel takrat kot jaz. Z njim sva si najbolj blizu, sva tudi "cimra" na gostovanjih že sedmo sezono. Z Nilssonom sva se že pogovarjala, da bi ga šel obiskat v njegov domači kraj na jugu Švedske (Trelleborg, op. a.). Dobro se razumem tudi z Matejem Lekaijem, s katerim sva skupaj igrala že v Celju, tako da praktično že devet let igrava skupaj.

Kariera profesionalnega športnika, rokometaša je velikokrat zelo naporna. Kako se sprostite oziroma kaj počnete, ko ne igrate
rokometa?
Pogledam kake serije, si privoščim oddih z ženo. Poleg tega še študiram na Fakulteti za šport, tako da vsakič, ko imam nekaj časa, ga poskušam posvetiti študiju. Ne gre čisto redno, a so na fakulteti dovolj prilagodljivi, da lahko nadaljujem, da mi ni treba prekinjati študija. Ni pa veliko prostega časa, zato ga je treba kar dobro izkoristiti.

Kako se spopadate z vsemi omejitvenimi ukrepi zaradi epidemije novega koronavirusa? Kaj vam je najtežje?
Z vidika športa je zagotovo nadležno to, da moramo vsakič, ko potujemo in se vrnemo iz tujine, na Madžarskem v karanteno, dokler ne dobimo drugega negativnega izvida testa. Tako da vsako potovanje traja še kakšen dan dlje kot sicer. Po drugi strani pa najbolj pogrešamo navijače, ki ti dajo še dodaten zagon, energijo. Včasih imamo občutek, da igramo kakšno prijateljsko tekmo, pa čeprav gre za veliki derbi, ki bi bil pred polnimi tribunami. To zagotovo najbolj manjka.