Na olimpijskih kvalifikacijah v Ulmu so Slovenke uresničile sanje in si po zmagah nad Paragvajem in Črno goro zagotovile nastop v Parizu. Veliko zaslug za izjemen uspeh ima 34-letna vratarka Amra Pandžić, s katero smo se pogovarjali o tem, kako so igralke čustveno doživljale uspeh v Ulmu, kaj pričakuje od iger v Parizu in kako poteka njena klubska kariera na severozahodu Romunije.

Sorodna novica Slovenske rokometašice gredo na olimpijske igre!

Vsa dekleta ste jokale po zmagi nad Črno goro. Je bil tudi za vas to najbolj čustven dogodek v karieri?
Najbrž res. Na koncu tekme sem bila zelo utrujena in sem pomislila, koliko so šele igralke v polju. Vroče je bilo na igrišču, vzdušje odlično, dobro se je slišala peščica slovenskih navijačev. Že pred tekmo je bila odlična energija, glasno smo vse zapele himno. Na koncu me je vse skupaj sesulo, razmišljala sem, kaj vse je bilo treba narediti za ta trenutek. Če bi nam kdo pred nekaj leti rekel, da bomo igrale na olimpijskih igrah, bi odvrnila: morda v sanjah. Ali pa še to ne. Saj niti sanjale nismo o tem, kaj šele govorile na glas. Na koncu je vse delo poplačano. Ko sem videla preostala dekleta, vodstvo reprezentance, navijače ... Zajel me je val sreče in ponosa.

Po porazu proti Nemčiji na vaši prvi tekmi kvalifikacijskega turnirja ste bile razočarane, a očitno ste vendarle znale to hitro pozabiti.
Zdelo se je, kot da bi bilo vse vesolje na njihovi strani. Vse odbite žoge so šle k njim. Tudi če smo naredile kaj dobrega, se to ni povezalo v več zaporednih uspešnih akcij. Takoj ko smo prišle blizu, se je njim spet nekaj poklopilo. Niso nas nadigrale, enostavno so imele svoj dan. A smo vseeno v nadaljevanju turnirja znale ohraniti fokus.

Sorodna novica Slovenija v drugem polčasu občutila moč svetovnih in olimpijskih prvakinj

Visok poraz proti Franciji konec februarja v kvalifikacijah za EP v Velenju bi lahko prav tako napeljeval na misel, da niste bile dobro pripravljene, saj so bile Francozinje občutno boljše (20:35).
Prvi polčas smo bile še zraven, drugi polčas pa ... Morale bi biti agresivnejše. Izgubile smo za 15 golov. Vseeno se mi zdi, da je to, da nas je Francija 'razbila', prineslo tudi nekaj pozitivnega, saj nas je poraz prizemljil, da smo se v naslednjem mesecu in pol res dobro pripravile, tako fizično kot psihično.

Proti Črni gori ste bili junakinja tekme, zbrali ste 14 obramb. Enostavno nepozabna predstava!
Verjetno mi bo ta tekma ostala za vedno v spominu. A nisem bila jaz tista, ki je premagala Črno goro. Morda niste opazili – zadnjih deset minut mislim, da nisem zbrala nobene obrambe, kar pomeni, da so dekleta naredile največje delo. Izjemno smo bile povezane v teh dveh tednih, ko smo bili skupaj. Ogromno energije sem dobivala od soigralk. Nisem bila najbolj zadovoljna sama s seboj, na kakšnem treningu mi ni šlo najbolje in se mi je kdaj zdelo, da bi morala dati nekaj več. Toda ob sebi sem imela soigralke, ki so mi dale veter v krila.

Ne moremo tudi mimo selektorja Dragana Adžića. Z njegovim prihodom kot da ste dekleta dobila dodatno energijo in motivacijo ...
Točno to! Saj smo rokomet znale igrati tudi prej, a Adžić nas je povezal, dal nov zagon, zmagovalno miselnost. Dekleta zaupamo vase, v ekipo, v strategijo. Poskrbel je tudi za širši nabor igralk, vrnili sta se Barbi (Lazović) in Liza (Omoregie).

Najmlajša v reprezentanci Valentina Klemenčič se je izkazala tudi z glasbenim okusom, predvsem po tekmi s Črno goro!
Ne le po tekmi, "Valke" že na avtobusu in v garderobi poskrbi za pravo glasbo in vse smo zelo zadovoljne z njenim izborom. Ne vem, kako ji uspe. Vsako prvenstvo oziroma turnir se najde tudi kakšna pesem, ki postane nekakšna himna.

Katera je bila tokrat?
Ne vem naslova, bi morala poguglati. Vem le to, da je slovenska pesem.

Mimogrede, imate tudi vi kakšen vzdevek?
Igralke iz moje generacije mi rečejo Zumi. To je še iz srednje šole. Gre za zanimivo anekdoto. Soigralka v srednji šoli je nekega dne rekla, da je bila na nedeljskem kosilu tudi njena teta, ki je spraševala po meni. Rekla je: kje je zdaj ta Zumra? Iz tega je nastal vzdevek Zumi.

Rokometašice boste prva slovenska ženska ekipa, ki bo igrala na olimpijskih igrah. Nekateri športnike že s tem izpolnijo svoje sanje in se zdi, kot da potem na samih igrah vrhunski rezultat ni več v ospredju. Vi radi poudarjate, da v Pariz ne greste le sodelovat. Pa vseeno: se veselite vsega, kar poleg tekmovanj še prinašajo olimpijske igre: spektakla ob odprtju, druženja z najboljšimi športniki sveta ...
Vse to je seveda dobrodošlo, ni pa to glavni cilj. Drži, veselim se, da pridemo v olimpijsko vas, da gremo na odprtje, začutimo olimpijski utrip in da se s soigralkami še enkrat spomnimo, kaj nam je uspelo. Želim, da na odprtju iger ponos kar kipi iz nas. Ampak, hočemo pustiti dober vtis tudi na igrišču. Jasno, ničesar ne morem obljubiti, vam pa lahko zagotovim, da se bomo borile kot levinje.

Sorodna novica Sprejem na Brniku: Fenomenalen teden, v Pariz pa z nasmehom na obrazu

Na žrebu ste pristale v skupini A skupaj z Norveško, Dansko, Švedsko, Nemčijo in Južno Korejo. Ne bo vam lahko!
Z vsako od teh reprezentanc smo že igrali in bile tudi blizu. Korejke smo decembra premagale na svetovnem prvenstvu, tudi Danke smo na zadnjem medsebojnem obračunu premagale.

Če jih spet premagate v Parizu, to še ne bo dovolj. Za napredovanje bo treba priti med štiri.
In to mora biti naš cilj. Nemčiji bo treba vrniti za poraz v Ulmu. Takšne stvari si zapomnim in me ob naslednjem medsebojnem srečanju podžgejo.

Naj gre v Parizu po vaših željah, premagajte še kakšno skandinavsko ekipo, ker – če boste v skupini četrte, vas potem v izločilnih bojih verjetno čakajo prve favoritinje Francozinje!
Nič zato, saj jih dobro poznamo (smeh).

Do olimpijskih iger je še nekaj manj kot sto dni. Kaj vse morate kot vratarka postoriti do takrat?
Podobno kot za minule kvalifikacije mi bodo pripravili videoposnetke. Vratarji ta material dobimo posebej, tako da imamo vpogled v strele posameznih nevarnih igralk. V maju in juniju bom imela dovolj časa, da vse to pogledam in analiziram, tako da bom pripravljena in bom točno vedela, kaj pričakovati, ko so igralke samozavestne in kaj, ko so pod pritiskom. En dan analiziram krilne igralke, drugi dan zunanje, pa nato krožne napadalke ... Tik pred posameznimi tekmami dobimo še dodaten material, a takrat bolj kot ne le preveriš, ali se vse ujema s tistim, kar že veš. Pozitivno je tudi, da na olimpijskih igrah ritem ni tako zgoščen in se ne igra dan za dnem. Več časa je za pripravo in mislim, da nam to ustreza.

Dotakniva se še malo vaše klubske kariere. Prejšnji ponedeljek ste se po neprespani noči (ob uvrstitvi na OI 2024) še veselile z reprezentantkami, nato pa že odpotovale na sever Romunije. Kako vam gre v ekipi Minaur Baia Mare?
Bolj malo spanja je bilo, hitro so me čakale klubske obveznosti. V sredo sem bila že na treningu, v soboto pa me je ob 11. uri čakala tekma državnega prvenstva. Suvereno smo premagale ekipo Stiinta Bukarešta (38:24) in smo na lestvici osme (8 zmag, 13 porazov). To je bil tudi cilj pred sezono. Imamo sicer močnejšo ekipo kot lani, a so se tudi preostale ekipe okrepile. Romunska liga je res nepredvidljiva. Craiova je bila na primer po prvem delu druga, zdaj je le dve mesti pred nami.

Verjetno je to vaša zadnja sezona pri Baii Mare. Kam bi radi prestopili?
Za zdaj še ni nobenega dogovora. Želela bi si ostati v romunski ligi, tekme so kakovostne. Če seveda ne bom dobila privlačne ponudbe bližje domu. Zdaj sem tretjo sezono tukaj, imam čudovite soigralke, narodnostno je sestava zelo pestra: imam po dve srbski in španski soigralki, eno Hrvatico, Črnogorko, Švedinjo, Angolko. Tujk je zdaj veliko več kot v moji prvi sezoni, a smo se dobro ujele.

Pogrešate Ljubljano? Od leta 2018 ste v tujini, najprej v Franciji, nato v Turčiji, zdaj ste v Romuniji.
Pogrešam. Veliko se spreminja. Zdaj sem bila tudi nekaj dni doma, šla mimo Ilirije, bazena, in se spraševala, od kdaj pa to gradbišče? Ali pa, ko sem prišla iz Turčije in so prenovili Kongresni trg. Ko se dobimo s prijateljicami in rečejo: gremo tja, jaz ne vem, kaj pomeni tja (smeh).

Kakšno mesto je Baia Mare?
Ni veliko, kar mi je všeč. Ni gneče. Vse je blizu, vse je na dosegu roke. Veliko je zelenih površin, lepih jezer. Smučišče ni daleč, pozimi se grem kdaj sankat.

Kaj počnete za sprostitev?
Gledam tekme, serije, družim se s soigralkami na kavi, kdaj gremo na večerjo. Igramo tudi igro Partners, ki je podobno kot Človek, ne jezi se.

Kako pa gledate na vaš nekdanji klub Krim Mercator, ki je letos ciljal na zaključni turnir Lige prvakinj, izpadel pa v kvalifikacijah za četrtfinale?
Tekmec je bil zahteven, Bukarešta. Drži, tudi Krim ima kakovostno zasedbo, a Bukarešta ima po tri igralke najvišjega ranga na vsaki poziciji, ki so vodilne v reprezentancah in so osvojile že veliko lovorik ... Težko je na dveh tekmah presenetiti takšno ekipo.