Ivica Rimanić je slovenske rokometašice prevzel junija 2009 in jih uspešno popeljal na prvo veliko tekmovanje po letu 2006. Foto: MMC RTV SLO
Ivica Rimanić je slovenske rokometašice prevzel junija 2009 in jih uspešno popeljal na prvo veliko tekmovanje po letu 2006. Foto: MMC RTV SLO
Ana Gros
Ana Gros (levo), članica Györija, je ob odsotnosti Barbare Varlec in Maje Šon najmočnejše slovenske orožje. Foto: EPA
Kapetanka
Kapetanka Vesna Puš je poleg vratarke Sergeje Stefanišin edina, ki je igrala na zadnjem prvenstvu pred "štiriletno sušo". Slovenija je bila na Švesdskem 2006 16. Foto: EPA

Težak žreb in odpovedi pomembnih igralk niso najboljša popotnica pred četrtim nastopom Slovenk na evropskem prvenstvu, ki bo tokrat na Norveškem in na Danskem. A Rimanić kljub težavam ostaja optimist: "Zdaj ni časa za jokanje. Odpovedi so odprle priložnost za nekatere druge igralke, tako da jaz pravim, vsaka težava prinese tudi nekaj dobrega." 53-letni Rečan je prepričan, da je pred reprezentanco svetla prihodnost. "Upam samo, da nam igralke ne bodo ušle v druge države," pikro dodaja, misleč na Barbaro Varlec, ki se je odločila, da bo igrala za Srbijo.


Kako so odpovedi in poškodbe vplivale na same treninge in tudi na ozračje v moštvu?
Vsaka poškodba, posebej najboljših, vpliva na ritem in psiho igralk. A z druge strani, se bomo zaradi tega zdaj jokali? Odpovedi so odprle priložnost za nekatere druge igralke, tako da jaz pravim, vsaka težava prinese tudi nekaj dobrega.

Na pripravljalnem turnirju v Španiji ste igrali spremenljivo. Najprej visok poraz proti Rusinjam (41:19), nato pa zmaga nad Brazilkami (27:23), ki so pred tem ugnale Rusinje. Zakaj takšna nihanja?
Precejšen del igralk je prvič igral proti tako močni reprezentanci, kot je Rusija. Ko ti potem ne steče, psihično padeš, in igralke se enostavno predajo. A ko pogledaš potem posnetek tekme, vidiš, da nismo napravili niti enega poštenega prekrška, kar se ne bi obneslo tudi proti precej slabši reprezentanci, kot je Rusija. Povsem drugače smo grizli proti Braziliji in rezultat je bil tu.

Na katerem položaju je Slovenija najmočnejša in kje najšibkejša?
Mi smo najmočnejši v obrambi, seveda, ko jo igramo, tako kot je treba. V napadu smo močni na desni strani, kjer imamo Ano Gros in tudi Neli Irman. Če nasprotnik slučajno blokira Grosovo, je na levi strani Nina Jeriček, ki lahko odigra 1:1 in zna sodelovati s krilom. Morda imamo težave na črti, a o naših slabostih ne razmišljamo veliko, ampak si želimo iz tega, kar imamo, iztisniti kar največ.

Skupina je z Norvežankami, Francozinjami in Madžarkami izjemno težka. Lahko upamo na kaj več kot tri častne poraze?
Na prvenstvo ne gremo z razmišljanjem o porazih, pač pa se želimo predstaviti v kar najboljši luči. Zakaj ne bi razmišljali o zmagi?

Kaj bi bil za vas osebno uspeh?
Če bi dekleta na vsaki tekmi dala 100-odstotkov, bi bil to uspeh, če pa bi zraven še zmagala, bi bil to pravi podvig.

Ste nasprotnice že kaj preučevali? Kako bi jih po moči razporedili?
Norveška je nedvomno številka ena, sledi Madžarska, ki bo igrala brez prve zvezdnice Anite Görbicz, in nato še Francija.

Koga sicer vi vidite na prvih treh mestih?
Favorit je vselej gostitelj, to je tokrat Norveška. V boj za medalje se lahko vmešajo še Nemčija, Danska in morda Rusija, čeprav imajo pomlajeno reprezentanco.

Ekipa je z izjemo Stefanišinove in Puševe izjemno mlada. Kakšna je perspektiva te reprezentance do olimpijskih iger v Londonu?
Velika, velika. Upam samo, da jih bomo uspešno sestavili in da nam ne bodo pobegnile v druge države.