Mladi Slovenci so v Celju poskrbeli za val navdušenja, saj so ob koncu po zmagi nad tradicionalno rokometno velesilo Francijo prišli do naziva najboljših. Marsikdo bo takoj rekel, da se dela prevelika evforija, da je šlo le za kategorijo mlajših članov in da naj ti fantje še pojedo kaj žgancev in naj svojo vrednost pokažejo, takrat ko bo to najbolj pomembno.

Uspeh mladincev obliž na spodrsljaj članov
Nekaj resnice v tem zagotovo tudi je, saj na športnem področju, ki priznava le največ in najboljše zares nekaj veljajo le uspehi članskih reprezentanc. Naši rokometni po bronu na svetovnem prvenstvu in zadnjem nastopu na evropskem prvenstvu na Hrvaškem, ki ni bilo najbolj blesteče, na koncu ni uspela uvrstitev na svetovno prvenstvo, ki bo čez pol leta v Nemčiji in na Danskem. Zagotovo je to spodrsljaj, ki ga tudi nedeljski naslov prvakov med mlajšimi člani v izjemnem vzdušju Zlatoroga ne more in ne sme nadoknaditi.

Slovenska stroka dokazala, da je v rokometu doma
Toda vsi tisti, ki se vsak dan borijo za preživetje svojih rokometnih klubov, so nedvomno tudi ob tem uspehu upravičeno ponosni predvsem na svoje delo. Slovenska stroka je še enkrat dokazala, da je v rokometu doma. Ko so začele ugašati rokometne sredine, tudi precej uveljavljene, so ti fantje začeli svoje prve rokometne korake. Ob izginjanju tako tradicionalnih sredin, kot so bile denimo Ajdovščina, Kozina ali Bakovci, se ni skoraj nihče zdrznil. Pa bi se moral.

V Slovenj Gradcu, Škofji Loki in Kopru so se na srečo znali vrniti, in to v večini s svojimi lastnimi močmi. Rokomet ima pri nas domovinsko pravico. Celje je prav v dneh prvenstva še enkrat potrdilo, da še vedno zna dihati rokometno, na polfinalu in finalu je bilo vzdušje skorajda boljše kot na tekmah Lige prvakov. Že pred tem, najmanj na tekmah z Norveško in Srbijo, je bil prava trdnjava tudi stari dobri Golovec.

Izkoristili privilegij igranja doma
Fantje so najbrž presegli sami sebe in pod vodstvom dolgoletnega rokometnega zanesenjaka iz Prlekije Saša Prapotnika dosegla vrh. Kaj takega ni uspelo nobeni prejšnji generaciji. Vsaj po mojem mnenju z boljšimi in kakovostnejšimi posamezniki, ki so igrali v precej bolj zahtevnem domačem tekmovanju, kot je sedanje. Je pa ta generacija imela velik privilegij, igrala je lahko doma pred svojimi navijači. Drugim to več kot 20 let ni bilo omogočeno. Ob vsem je bilo moštvo prvič popolno. Vsi skupaj so začeli graditi na evropskem festivalu mladih v Gruziji in v nedeljo prišli do konca tega starostnega razreda.

Prijeten sprejem v prestolnici, ki pa nima prvoligaša
Sprejem v Ljubljani, mestu brez moškega rokometnega prvoligaša, je bil prijeten. Pričakovano precej manj obiskan kot lanski februarski po vrnitvi članov iz Pariza. Ampak druženje vseh tistih, ki so vtkali svoj del v uspeh, je bilo zares pristno. Vseh 19, ki so bili zraven, in še tisti, ki so se trudili na pripravah, pa je zdaj pred resničnim izzivom svoje kariere. Najpomembneje je, da bodo veliko na parketu, da bodo znali izbirati prave sredine in dobre trenerje. Vsi si seveda želijo na veliko sceno, koliko jih bo tam zares končalo pa je v največji meri odvisno le od njih samih. In hvala za zares izjemnih deset dni v knežjem mestu.