Po zlatem obdobju (2000-2005), ki je doseglo vrh v letu 2004, ko je Slovenija osvojila srebro na domačem evropskem prvenstvu, Celjani pa pokorili Evropo, so zadnja leta bolj sušna, toda po mnenju predsednika Rokometne zveze Slovenije, Franja Bobinca, se znova obetajo boljši časi.

Bobinac: Postavljamo temelje za novo uspešno obdobje
"Že ob nastopu mandata sem dejal, da je cilj na olimpijskih igrah v Londonu leta 2012 nastopiti tako z žensko kot tudi z moško reprezentanco. V zadnjih šestih mesecih smo nekoliko prevetrili pisarno, Tomaž Jeršič je postal generalni sekretar, skratka postavljamo temelje za novo uspešno obdobje. Tudi za igralsko prihodnost se ni bati. Mladinke so se uvrstile na evropsko prvenstvo, mladinci na svetovno. Pričakujem, da bo v tem tednu nastop v Avstriji potrdila tudi članska moška reprezentanca," je uvodoma dejal Bobinac.

Manjkajo uspehi reprezentance
Trener Celja Pivovarne Laško Tone Tiselj je v odgovoru na izhodiščno vprašanje povedal, da Sloveniji za status velesile manjkajo predvsem uspehi reprezentanc, a ne dvomi o vrnitvi na pota stare slave. "Slovenija je bila velesila in verjamem, da bo pod novim vodstvom to spet postala," pravi Tiselj. Slovenska stroka je na najvišji ravni, je nadaljeval Tiselj in tezo podprl s tem, da so do vseh največjih uspehov moštva pripeljali slovenski trenerji. Problem predstavlja le manjša igralska baza.

Rokometna tekma kot družabni dogodek
Udeleženci so razpravljali tudi o tem, kako rokometno tekmo napraviti zanimivejšo za širši krog ljudi. "Več si je treba prizadevati za t. i. hospitality (angl. gostoljubnost). Tekme morajo spremljati drugi vrhunski družabni dogodki, na katerih se bodo ljudje zabavali. Obisk tekme mora biti zabava za vso družino," je razmišljal Bobinac. Bolj slikovito je o tej problematiki razpravljal rokometni sodnik Darko Repenšek: "Družine morajo biti na tekmi varne. Otroci ne smejo biti deležni vsega, kar se na tribunah dogaja, kjer nekateri za plačan prevoz in 'kišto pira' počno, kar hočejo."

Mala Slovenija velika športna nacija
Diskusija se je nato vsebinsko nekoliko razširila. Dvomilijonska Slovenija je pravi športni fenomen, saj ima kljub majhnosti vrhunske športnike v številnih panogah. Bi se morala osrediniti le na izbrane? "Tudi mnogo večje države kot Slovenija so dobre le v nekaterih športih. Denimo, Anglija v nogometu in ragbiju, Nemčija v nogometu in rokometu, Švedska ima profesionalen le hokej, vse preostalo je ljubiteljsko. Nam bolj primerljiva Črna gora se je odločila, da bo načrtno podpirala vaterpolo, kjer so postali evropski prvaki, in ženski rokomet," je o preveliki podpori prevelikemu številu športov prepričan Tiselj.

Bi morali bolj podpirati kolektivni šport?
Njegova trenerska kolegica Marta Bon, sicer trenerka Krima Mercatorja, pa meni, da država morda preveč podpira individualne športe na račun kolektivnih. "Države, ki strateško pristopajo k tej problematiki, se odločajo za kolektivne športe, saj je v njih več naboja, več soodvisnosti, ki je potrebna tudi drugje v družbi. Če bi odločala jaz, se seveda ve, kaj bi bilo na prednostni listi," je malo za šalo in malo zares pojasnila Bonova.

Bobinac je na to temo dejal, da je lažje uspeti v nekaterih individualnih športih kot pa v ekipnih. "Enakosti med športi ni. Ni enako osvojiti medaljo - da ne bom koga užalil - v športu x, kot pa, denimo v nogometu, košarki ali v rokometu."

Okrogla miza je bila sicer organizirana ob robu evropskega univerzitetnega prvenstva v rokometu, ki tretji junijski teden (15.-21.) poteka v Ljubljani.

A. V.