Za osem golov je na tekmi svetovnega prvenstva v rokometu, ki je odločala o bronasti medalji, vodila hrvaška reprezentanca. Kar nekaj slovenskih navijačev je ugasnilo televizor, saj so bili prepričani, da je vsega konec. Kar je sledilo, bo za vedno ostalo v najlepših spominih slovenskih navijačev. Slovenija je tekmo končala z nizom 7:1, zmagala 31:30 in osvojila bronasto medaljo. Med tistimi, ki so verjeli v Slovence, je bil tudi dolgoletni reporter TV Slovenija Ivo Milovanović: "Težko je razložiti, ampak gre za notranji občutek. Pred tekmo naju je obiskal predsednik RZS-ja Franjo Bobinac in vprašal, kakšne imava z Romanom Pungartnikom občutke. Rekla sva, da dobre."

Še vedno smo pod vtisom te neverjetne tekme za 3. mesto. To je bil verjetno tudi za vas vrhunec dolge reporterske kariere, se strinjate?
Deloma. Moja kariera gre res h koncu, ne vem še natančno, ali bom končal letos ali prihodnje leto. Ko gre za velike tekme ... kar nekaj takšnih je bilo. Imel sem srečo, da sem živel v eri Iztoka Čopa, ki je osvajal medalje. Bil sem zraven tudi leta 2004, ko je Slovenija osvojila srebrno medaljo na EP-ju v rokometu, potem ko je v polfinalu premagala Hrvaško in je bilo že jasno, da bo osvojila najmanj srebrno medaljo. To so takšni trenutki, ko čustva na neki način prevladujejo, ko se razum malo sprosti in pač pride do reakcije, kot je bila na tekmi s Hrvaško.
Res, celo nekaj solz ste potočili. Mar ni to trenutek, za katerega živi vsak reporter?
Absolutno, tu ni nobenega dvoma. V življenju sem poskušal vse delati s polno močjo in na neki način so pri delu prisotna tudi čustva. Šport je panoga, kjer pride do izraza tudi čustvena obremenjenost.
Ste se trudili, da tega nihče ne bi opazil?
Ne. Bila je spontana reakcija. Nič ne skrivam. Rad se smejim, ni me sram, da tudi zajokam.
Ko ste pri visokem vodstvu Hrvaške opozarjali, da njihovi navijači prehitro slavijo bron, vas mnogi nismo jemali resno. Ste takrat res verjeli, da lahko Slovenija še zmore preobrat?
Sem verjel. Po naravi sem optimist. Težko je razložiti, ampak gre za notranji občutek. Že pred tekmo sem imel dober občutek. Pred tekmo naju je obiskal predsednik RZS-ja Franjo Bobinac in vprašal, kakšne imava z Romanom Pungartnikom občutke. Rekla sva, da dobre. Ti dobri občutki so bili sicer malo načeti pri zaostanku osmih golov, ampak – notranji občutek te vseeno napeljuje na misel, da vse le ni izgubljeno. Časa je bilo še dovolj. Hrvatje so vidno padali, naši vidno rasli. To je bil razlog, da sem bil optimist. No, ob takšnih napovedih moraš imeti tudi nekaj sreče, nisem zdaj neki velik frajer. Vse se je dobro izteklo. Sem pa že od začetka verjel v fante, ta generacija mi daje upanje. Če bodo še naprej delali tako resno, mislim, da bodo domov prinesli še kakšno medaljo.

Kaj pa tiste navijačice, ki so bile blizu vašega reporterskega mesta in so neutrudno navijale tudi v trenutkih, ko se je vse izdelo izgubljeno?
Nisem jih opazil, skoncentriran sem bil na tekmo. Ta dekleta so bila za menoj in jih nisem niti videl, so mi pa sporočili, da je bilo njihovo navijanje ves čas slišno v mednarodnem tonu in - ni kaj, treba jih je pohvaliti.
V Sloveniji je vaše komentiranje ob koncu tekme s Hrvaško postala prava uspešnica. Ste pripravljeni, da vas bo to spremljalo vse življenje?
To je bolj tema za medije, ne zame. Sem realen. Najbolj sem zadovoljen, da je Slovenija osvojila bronasto medaljo, vajen pa sem tako kritik kot pohval. Včasih sem v središču pozornosti, včasih me nihče ne opazi.
Ni skrivnost, da je rokomet vaš šport številka ena. Kako ste po tekmi proslavili uspeh? Ste rajali skupaj z rokometaši?
Ne. Šel sem sicer na igrišče in rokometašem čestital, potem sva šla z Romanom Pungartnikom na pivo, in to je bilo vse. Potem sva šla spat. Bila sva sicer povabljena v hotel, kjer je bivala reprezentanca, a nisva šla. Naslednji dan naju je namreč čakal še prenos finala.

Igralci so bili v zadnjih minutah tekme proti Hrvaški kot v transu. Bi lahko tako trdili tudi za vas? Se spomnite vseh besed, ki ste jih rekli? Recimo, da je "teh zadnjih 19 sekund fenomenalno dolgih".
Ob takšnih trenutkih niti ne veš točno, kaj vse poveš. Poveš tisto, kar čutiš. Tu ni več razuma, so samo čustva. Čas je pa relativen. Enkrat teče hitro, enkrat počasi.

Je tudi vas prvenstvo v Franciji utrudilo? Je delo reporterja zelo naporno?
Jaz pravim takole: naj ljudje poskusijo, pa bodo videli, kaj pomeni to delati. Na koncu si izžet kot limona. Vse gre počasi iz tebe. Jasno, da si utrujen. V 18 dneh sva naredila deset prenosov, jaz sem pripravil še nekaj poročil. Že vožnja je utrujajoča. Izračunajte, koliko je od Ljubljane do Pariza in nazaj. K sreči sva imela v Parizu hotel zelo blizu dvorane Bercy.
Se kdaj nasitite prenosov? Bi zdajle šli takoj spet komentirat novo tekmo?
Navajen sem tega, takšna je moja služba. Če bi imel službene obveznosti, bi se pač pripravil in to naredil. Ampak šefi so dovolj pametni, da vedo, da je treba biti nekaj časa tudi stran od mikrofona, se spočiti in se pripraviti na nove naloge.

Je bilo svetovno prvenstvo dobro organizirano?
Ne. Organizacija je bila v Metzu sicer na visoki ravni, v Parizu ne. Komentatorska mesta so bila zelo slaba. Pred nama so gledalci vstajali, za nama so bili takoj navijači. Navijači so mi skratka zapirali ogled na igrišče in nisem točno videl, kaj se dogaja. Poleg tega je bil glavni semafor takšen, da ga nisva mogla uporabljati. Tudi igralci so imeli težave s semaforjem. Skratka, cel kup tehničnih pomanjkljivosti, kar pa smo pri Francozih že vajeni.
Smo res gledali fenomenalen rokomet, kot je bil slogan turnirja?
Kakovost ni bila vedno vrhunska, vendar je bila še vedno na visoki ravni. Kar me veseli, so spremembe v svetovnem rokometu. Pred dvema letoma je Katar igral v finalu, letos pa z osmim mestom dokazal, da dobro dela. Domov je šla predčasno evropska prvakinja Nemčija, pa olimpijska zmagovalka Danska. In konec koncev se je Slovenija uvrstila v polfinale. Verjamem, da so vedno sposobni uvrstitve v četrtfinale. Tokrat je bil to celo polfinale, pri čemer je malo pomagal tudi Katar, ki je izločil Nemčijo. Na takšnem turnirju moraš imeti tudi nekaj sreče.
V idealni postavi prvenstva ni nobenega Slovenca. Se vam zdi to nenavadno?
Na te idealne postave ne dam veliko in se z njo ne strinjam. Niti ne vem točno, kako jo izbirajo. Najbrž bi lahko bil med najboljšimi sedmimi tudi kakšen slovenski rokometaš. Če so že Karabatića razglasili za najboljšega igralca prvenstva, bi bil lahko Marko Bezjak namesto Domagoja Duvnjaka, ki si po mojem mnenju ni zaslužil, da je v idealni postavi. Bil sem na precejšnjih turnirjih in vedno je kakšna pripomba. Ampak, tako pač je – vsake oči imajo svojega malarja.

Še vedno pa trdite, da bi si morala rokometna reprezentanca, ki je bila lani šesta v Riu, v izboru za športnike leta prislužiti naziv najboljša ekipa leta, kajne?
Absolutno in še danes sem razočaran nad izborom. Veste, novinarji nismo kar neki navijači. Seveda smo navijači, ko gre za državno reprezentanco, ampak to je resno delo in ko gre za takšne ankete, moraš malo razmisliti in ne smeš biti navijač. Pa naj mi nekdo dokaže, da je šesto mesto na olimpijskih igrah enako uvrstitvi (hokejistov, op. a.) na olimpijske igre. Če mi to kdo dokaže, se bom vsem opravičil. To je napaka, to je navijaški pristop. Nisem več član Društva športnih novinarjev Slovenije, ker sem pred leti iz protesta izstopil. Ampak, takole ne ceniti šestega mesta na olimpijskih igrah, se mi zdi podcenjujoče, še posebej za novinarje, ki se imamo za strokovnjake.

Tomaž Okorn