Osrednja govorca sta se najprej dotaknila sodnikov v rokometu oziroma splošno razširjenega vtisa, da imajo delivci pravice prevelik vpliv na igro. "Pravila so res ohlapna in lahko si zadovoljen, če ima sodnik od začetka do konca tekme enak kriterij. A mislim, da se po zadnjih aferah s podkupovanjem stvari izboljšujejo," je o tej problematiki dejal Tiselj.

Na klopi lažje kot pred televizijo
49-letni Celjan je v nadaljevanju na Babačićevo vprašanje potegnil vzporednico med nogometom in rokometom. "Nogomet je po dinamiki igre v primerjavi z rokometom dolgočasen. Vendar je kljub temu svojevrsten fenomen, saj se iz majhne dinamike razvije velik spektakel - predvsem po zaslugi vseh obstranskih stvari, ki ga spremljajo. Rokometni trenerji imajo za razliko od nogometnih med samo tekmo večji vpliv na igro," je razmišljal Tiselj in dodal, da mu pritisk ne dela težav, saj je "lažje na klopi kot pa pred televizijo".

Slovenija: Majhna dežela velikih športnikov
Ključ do vsakršnega uspeha je po Tisljevem mnenju pripadnost klubu oziroma narodu/državi. Te pripadnosti je pri slovenskih športnikih pogosto premalo, kar pa je širši problem šolske vzgoje in izobraževanje, kjer je premalo domoljubja. Je pa Tiselj zavrnil tezo, da Slovenci nimamo zmagovalne miselnosti: "Pogovarjal sem se z zdaj že nekdanjima trenerjema odbojkarjev ACH-ja Glennom Hoagom in hokejistov Jesenic Mikom Posmom, ki se kar nista mogla načuditi, koliko vrhunskih športnikov ima ta mala dežela. Slovenci igrajo po najboljših svetovnih klubih, v Ligi NBA in NHL, Matjaž Smodiš je bil kapetan moskovskega CSKA-ja, Slovenija je dvakrat igrala na svetovnem nogometnem prvenstvu, velike uspehe dosegamo tudi v košarki, rokometu, pa čeprav so nam ob osamosvojitvi dejali, da nismo za ekipne športe," je utemeljeval Tiselj.

Največji dosežek: Telefonski klic očeta
Tiselj je za svoj največji športni uspeh označil srebro s Slovenijo na evropskem prvenstvu leta 2004 v Ljubljani, ki pa ga ima v posebnem spominu še zaradi ene stvari - očetovega telefonskega klica po polfinalni zmagi nad Hrvaško: "Moj oče je bil velik domoljub, a nikoli ni prišel na nobeno mojo tekmo. Ko pa smo nato v polfinalu premagali Hrvaško, me je po tekmi poklical in mi dejal, da sem naredil veliko stvar. Hkrati me je prosil, če bi mu lahko priskrbel karto za finale. Njegov klic mi je res veliko pomenil."