Kar malce smole je imela odlična vratarka, da je v Krim pri svojih 18 letih prišla ravno po sezoni, ko je klub (že drugič) dosegel evropski vrh, a vendarle je lahko še okusila slast igranja v finalu Lige prvakinj. Pot navzdol je bila kruta, Krim je izgubil ves evropski sijaj, se znašel v finančnih težavah in lani ostal celo brez naslova slovenskih prvakov. Miše Marinček sicer dve leti (2010-2012) ni bilo zraven, saj se je preizkusila v tujini, a v tistih najhujših časih, predvsem v zadnjih sezoni, ko je Krim dosegel najnižjo točko, je vztrajala v klubu. Pred letošnjo sezono so jo pregovorili, da je ostala v Stožicah, po preboju v Ligo prvakinj pa ugotavlja, da ji ni žal.

Ste presenečeni, da ste tako gladko premagale oba tekmeca v kvalifikacijah?
Vsi govorite, kako smo z lahkoto zmagale, a meni se ni zdelo tako, morda se je samo zdelo tako, ker smo tekmeca v obeh tekmah popolnoma nadigrale že v prvem polčasu. 45 dni smo živele za ta cilj in s psihičnega vidika ni bilo lahko. Na srečo smo si na obeh tekmah z obilo truda in kakovostnim pristopom že do polčasa priigrale visoko prednost, ki smo jo znale zadržati.
Bi lahko neuspeh v kvalifikacijah morda celo zamajal obstoj Krima?
Ne, mislim, da bi Krim še naprej deloval, tudi če bi bile eno leto brez Lige prvakinj. Takšna institucija, vsaj takšno je moje mnenje, se ne bi mogla kar sesuti, je pa pomembno, da smo spet v evropski eliti, igralke smo še vedno v vidnem polju, klub je zanimiv za dobre tuje igralke. Že 22. leto zapored smo v Ligi prvakinj in mislim, da smo med redkimi klubi v Evropi s takšno tradicijo. Na to smo lahko ponosni.
Ste razmišljali, da bi šli v tujino?
Sem, kar precej. Finančna situacija v Krimu ni bila ravno stabilna, poleg tega smo izgubile državni naslov. Prihodnost je bila negotova. Vso lansko sezono je bilo precej stikov s tujimi klubi. Mogoče sem domoljub, a rada igram na najvišji ravni v slovenskem klubu. Čas bo hitro pokazal, ali sem v zmoti. Na koncu prejšnje sezone so me prepričali predsednik g. Bojovič, ki je dejal, da se bo vse uredilo, trener Uroš Bregar, ki si je zelo želel, da ostanem del njegovega tima, veliko pa dam tudi na občutke in besede g. Jankoviča, častnega predsednika našega kluba, ki ga izredno spoštujem. Že pri 18 letih, ko sem prišla v Krim, sem ga občudovala, koliko naredi za šport v Ljubljani in Sloveniji. Dokler bo on župan, sem prepričana, da tudi vrhunski šport v Ljubljani ne bo izumrl.

Pa vam je kdaj žal, da ste ostali v Ljubljani?
Ko se za nekaj odločim, za tem stojim. Za zdaj še ničesar ne obžalujem.
Je plača danes prišla na vaš bančni račun (pogovarjali smo se 15. septembra)?
Plačo dobimo 20. v mesecu (smeh).
Vam Krim še kaj dolguje?
Klub je v sanaciji. Ima še dolg do nekaterih igralk, ki smo dlje časa tukaj, ampak obljubljajo, da bodo v najkrajšem času to poplačali. Bomo videli.
Kvalifikacijski turnir je pokazal, da ste na dobri poti. Je to optimalna ekipa, ki jo s tem proračunom lahko Krim sestavi? Imate še kakšno željo?
Mislim, da smo na obeh tekmah kvalifikacij pokazale neko enotnost in veliko željo. Ekipa me je pozitivno presenetila, res je bila prisotna želja in tudi ljudje po tekmi so mi govorili, da je zapihal svež veter. Nam pa še manjka kakšna strelka z razdalje, tega bi si želela, predvsem imam v mislih desno zunanjo. Problem je v Evropi dobiti levičarko, ampak igralke za zdaj kar dobro krpajo to luknjo. Klub je pač v sanaciji in verjetno ne bo pripeljal nove okrepitve.

Torej, dno naj bi bilo s tem, ko v lanski sezoni niste postale državne prvakinje, doseženo ...
Mislim, da slabše več ne more biti in da je tudi kriza v gospodarstvu trajala dovolj dolgo, da je čas za preobrat.
... v Stožicah, kjer poteka intervju, pride po treningu košarkarske reprezentance mimo Alen Omić, z Mišo Marinček se prisrčno pozdravita ...
Se dobro poznate s košarkarji?
Alen se je vedno rad družil z nami. Več let se že srečujemo na hodnikih v Stožicah, povemo si, kaj je novega, kako treniramo ...
Sicer pa vam je košarka blizu tudi zato, ker je vaš fant košarkarski trener. Je še pri Tajfunu?
Še. Tam je pomočnik članskega trenerja in vodja mladinskega pogona. Če nimam svoje tekme, sem na Robijevi tekmi ali pa na bratovi. Matevž je deset let mlajši in igra rokomet pri Slovanu, kjer je trener Bojan Čotar.
Trenirali pa košarke niste?
Resno ne, je pa res, da na treningih Krima pogosto igramo košarko in mi kar leži. Rada mečem trojke, imam kar natančno roko. V osnovni šoli sem sicer igrala košarko, odbojko, metala žogico in kroglo. Da ni bilo treba k pouku, sem se udeleževala vseh takšnih tekmovanj. V šoli sicer nisem imela težav, res pa je, da težko sedim šest ur pri miru.
Koliko pa vam je ukvarjanje s športom pomagalo pri študiju in tudi sicer v življenju?
Zelo pomaga. Navadiš se reda, discipline, spoznaš, da ni vse samoumevno. Vse to ti da šport, in to je najboljša popotnica za življenje.
Tudi pri hišnih opravilih je najbrž manj slabe volje ...
Nekaterim to predstavlja neko nalogo, meni pač ne. Le likanja ne maram. Raje obrezujem drevje, kar vsebuje vsaj malo ustvarjalnosti, kot pa likam.
Ste se s fantom Robijem že vselili v novo hišo?
Ne, to jesen se bova. Vselila se bova v hišo v Levcu pri Celju, od koder prihajam.
Letos ste kapetanka Krima. Je to zelo odgovorna vloga?
Je odgovorna naloga, vendar sem je bila navajena že od prej, tako iz reprezentance kot iz kluba, lani pa sem bila Tamari Mavsar pomočnica kapetanke. Vem, kaj to pomeni. Si most med trenerjem in ekipo, včasih tudi vodstvom kluba. Včasih moraš zaščititi ekipo ali ji povedati, kar ji gre. Treba je postaviti določeno hierarhijo znotraj garderobe.

Na primer?
Mlade igralke nosijo bidone, pripravljajo pijačo, druge nosijo žoge ... Vsi mladi smo šli po tej poti. Če nismo organizirani, trener ni zadovoljen. Imamo interne dogovore in red mora biti. Kot v vojski. Če katera pozabi na svojo nalogo, imamo prašička in zbiramo kovance, na koncu leta pa gremo na pico. Letos bomo zapisali nova pravila. Najhujša kršitev je, če katera pozabi dres za tekmo. To je zelo neodgovorno.

Se tudi to zgodi?
Tudi. Zamenja se lahko npr. tudi barva dresa. Na tehničnem sestanku zjutraj se napiše, katero barvo dresov imajo domači, katero gostje. Lahko se zgodi, da nisi pozoren. No, saj smo problem še vedno rešili, gre pač kdo domov, morda kakšen pomočnik, iskat dres.
Torej, oditi od doma brez dresa, to je največja mora?
V bistvu smo kar obremenjene s tem. Vsaka si sama pere drese doma in vsaj jaz petkrat preverim torbo, ali imam noter vse, kar je potrebno. Predvsem dres.
Kaj najraje naredite, preden stopite na parket in se začne tekma?
Načeloma imam navado, da na telefonu pogledam fotografije svojih bližnjih. Se mi zdi, da mi v mislih, poleg SMS-ov seveda, vedno zaželijo srečo.