Vse od zadnje spremembe tekmovalnega sistema na poti do naslova evropskih klubskih prvakov v rokometu je obilo razpredanj in razprav o tem, zakaj sta dve skupini sestavljeni iz osmih in dve iz šestih klubov. Ni jih malo, ki razmišljajo, da imajo tisti iz obeh spodnjih skupin pri vsem skupaj le prednost. In tudi ob vrnitvi Gorenja med elito je ob naših rokometnih igriščih mnogo tistih, ki niso daleč od teh ugibanj. Dejstvo pri vsem pa je, da se pravila igre vedo od začetka in so enaka za vse. Vsaj sam menim, da se bo katera koli zasedba, ki se bo zbrala v skupinah C in D, dokler bo vse tako postavljeno, kot je, težko prebila do naslova najboljšega. Ali pa, da omilim to trditev, vsaj na zaključni turnir četverice, ki ga zdaj že nekaj let in ga bo tudi v prihodnje gostil Köln.

V zadnji sezoni smo morda v tej vlogi videli tedaj še precej slovensko obarvani Montpellier, ki je v spodnjem domu tudi tokrat. In to ne glede na to, da mnogi celo menijo, da je francosko ligaško tekmovanje zdaj že močnejše od nemškega. Ko se seveda pogleda liga v celoti. Če se zaustavimo le pri najbolj izstopajočih klubih, pa je tu nedvomno na prvem mestu še vedno nemška liga, ki pa seveda podobno kot tudi nogometna posluje na povsem drugih osnovah kot druga tekmovanja. Tu bi lahko prišteli tudi posamezne klube iz drugih okolij. Denimo tistega, ki smo mu nekdaj rekli, da je za železno zaveso. Vložek v klube, kot so denimo Kielce na Poljskem ali Veszprem in Pick Szeged na Madžarskem ter Vardar v Makedoniji, je pač posledica vloženega od posameznikov ali pa državne podpore rokometu tudi na klubski ravni.

V Celju so bili nekdaj v vlogi tistih, ki so zunaj najbogatejših lig in, če hočete, držav našli dovolj denarja, da so se lahko enakovredno kosali tudi z rokometnimi bogataši. Velenjčani so precej kasneje prišli zraven. Tako prvi kot drugi pa so zdaj lahko veseli, da so zraven in posledično to velja tudi za nas gledalce, da si klubski rokomet na najvišji ravni še lahko ogledamo v domačih dvoranah. Žal sta tako Zlatorog kot Rdeča dvorana ob domačih tekmah slabo obiskana. Mnogi tudi očitajo Velenjčanom, da jim je mesto med elito s pokroviteljstvom lige kupil uspešen pokrovitelj, ki ga dobro pozna tudi evropski trg bele tehnike. Pri tem je seveda tako, da je odločitev tistih, ki dajejo, pač taka, kot je. Za Pivovarno Laško smo ob tedanjem vložku v največji meri še vedno vedeli le v domačih krajih in tam, kjer je bil naš kozel nekdaj prisoten. Za zdajšnjega lastnika zdaj le še polnilnice hmeljevega opoja pa očitno pretiran vložek v rokomet ni na dnevnem redu.

Deset slovenskih tekem pred reprezentančnim premorom je tako prineslo štiri zmage in en neodločen izid. Torej manj kot 50-odstotna uspešnost. Če bi Celjani denimo igrali v spodnjem domu, bi bilo morda precej bolje. Sem pa prepričan, da bodo pri prvakih naredili vse, da bodo ostali v zgornjem domu, ne glede na to, da je vsaj na videz pot v izločilne boje tam težja. Je pa res, da se v spodnjem domu začne prej. Velenjčani so tako že na polovici rednega dela, Celjane pa do tja ločijo še dve tekmi.