Še pred kratkim kapetan slovenske reprezenance, srebrni vitez iz leta 2004, dvakrat udeleženec olimpijskih iger, večkrat evropski klubski prvak, je pri 38 letih postavil piko. S svojim 15. naslovom državnega prvaka.

Reprezentančno kariero je končal lani. Z rekordnimi 225 nastopi za Slovenijo. V svoji bogati klubski karieri je osvojil tudi štiri najbolj cenjene naslove: prvega v dresu Celja, dva v dresu Ciudada Reala, zadnjega v dresu svojega zadnjega kluba v karieri, Kielc.

Uroš, dobila sva se - simbolično - na Kodeljevem. Tam, kjer se je vse skupaj začelo, bova postavila piko. Od vašega slovesa od rokometnih igrišč je minilo nekaj dni - vam je že uspelo zbrati vtise?
Če sem povsem iskren, še ne povsem. Nisem si vzel tako k srcu, ker sem se poslovil v klubu, v katerem tudi ostajam. Mislim, da bi bilo huje, če bi vse spakiral, šel domov, tam sedel in se vprašal, kaj pa zdaj. V tem trenutku razmišljam predvsem o tem, kako bo naprej, kaj mi bo to prineslo.
Za vami je dolga, bogata kariera. Kaj boste povedali vnukom čez desetletja?

Že v času kariere sem si rekel, da ne bom nikoli govoril, '' tako smo pa mi igrali, ko sem bil jaz...'' in tako dalje. Enostavno sem se tega ''naposlušal'' od starejših generacij. Če bom kdaj tak, naj me nekdo pocuka in opomni. Z vnuki bom poskušal tako, kot počnem s svojimi otroki - poskušati jih usmeriti v pravo smer, jim pomagati pri nekaterih stvareh - seveda ne preveč - in to je to.
Ob prezgodnji smrti Iztoka Puca mi je njegov sin Borut dejal, da sploh ni vedel, kako cenejen rokometaš je bil njegov oče, rekoč, meni je bil samo oče. Kako je to z vami in vašimi otroki?
Ja, to je treba vprašati moje tri otroke ... Sem in tja od starejših sinov slišim kaj o rokometu, sicer pa z ženo skušava otroke vzgajati kot v normalni, povprečni družini. Naša družina se nikoli ni vedla v tem smislu, da smo nekaj več od drugih ali da bi se otroka v šoli ali kjer koli zgovarjala na moje ime. Oba trenirata in tu ni nobenih popuščanj.

Če pogledava vašo kariero, 15 državnih naslovov, štirje evropski klubski, srebrna medalja z evopskega prvenstva, dvakrat na olimpijskih igrah ... Je kaj, kar obžalujete, da niste dosegli?
V klubski karieri sem dosegel maksimum, morda še več. Kar se reprezentančne tiče, pa bi bilo lahko bolje, lahko pa tudi slabše. Ampak sem vseeno, glede na to, da sem velik domoljub, ponosen tudi na reprezentančno. Mogoče mi je žal tistega svetovnega prvenstva (Španija 2013), ko smo bili četrti - malo je zmanjkalo. Zaslužili smo si medaljo, pa smo bili v odločilnem trenutku prešibki.
Dolgo se že poznava, pa vas bom opisala, kot vas jaz vidim. Trmast, svojeglav virtuoz na igrišču, ki vedno pove, kar misli, da je prav, tudi če mu to škodi. Sem veliko zgrešila?
Mislim, da ne bova odkrila tople vode ... Sem tak, kakršen sem, imam značaj, kakršnega imam. Če ne bi bilo tako, gotovo v karieri ne bi dosegel tega, kar sem.
Zdaj boste nadaljevali kot pomočnik trenerja v svojem zadnjem klubu Kielcah, z ramo ob rami s Talantom Dušebajevom, svojim nekdanjim soigralcem. V kakšni vlogi bi se vrnili v Slovenijo? Vas mika vloga selektorja? Že Boris Denič je nekoč govoril, da vas vidi v tej vlogi.
Treba je iti korak za korakom, zdaj začenjam kot pomočnik, ko se bom nekaj naučil, bi seveda rad bil prvi trener. V Sloveniji? To bomo še videli. Selektor? Zelo lepo je slišati, da me vidijo v tej vlogi, kot sem že večkrat dejal - sem velik domoljub in sem bil vedno na razpolago. Sanje vsakega, ki hoče biti trener, so seveda biti trener enega od velikih klubov, pika na i pa je biti selektor v svoji domovini.
Še zadnje vprašanje - kaj se je Uroš iz devetdesetih, ki je začel tule pri Slovanu, naučil v vseh teh letih, ki jih je preživel v tujini?
Malo sem starejši, malo bolj izkušen. Imel sem srečo, da sem bil del velikih kolektivov, kjer so bili združeni vsi narodi - spoznal sem veliko prijateljev, kultur, jezikov, Ko sem začenjal, sem bil ''mulc iz Štepanjca'' ves živ, ves divji, skakal sem po glavi staršem. Danes tega ne počnem več. Lepi spomini so in lepi bodo ostali.