nikoli ni prepozno za uspeh.

39-letni šampion bo v noči na četrtek na Floridi boksal z Erislandayem Laro za naslov svetovnega prvaka v supervelterski kategoriji po verzijah WBA in IBO (prenos boste lahko od 2.55 naprej spremljali na TV Slovenija 2 in MMC TV). Dan pred dvobojem s svojim vprašanjem gostuje na portalu Športni SOS.

647. Kaj je pomembnejše za vrhunskega športnika: talent ali delavnost? Česa je treba imeti več?
Dejan Zavec

To vprašanje prav gotovo (še) nima enoznačnega odgovora, vprašanje je staro in se lahko nanaša skorajda na vsako dejavnost, v kateri se udejstvujemo, ne le na šport.

Eno od temeljnih prepričanj velja, da smo si ljudje enaki. To seveda ne drži (trditev o enakosti pravic je seveda popolnoma drugo in ni vprašanje tega razmisleka), že fiziološke razlike med spoloma so velikanske (velika večina kakršnih koli tekmovanj je tako ločena po spolu), pa tudi znotraj spola so razlike neverjetne.

Razni motivatorji radi prepričujejo, da z veliko volje in želje (v Dejanovem vprašanju delavnosti) lahko postaneš kar koli: od vrhunskega znanstvenika do baletnika. Toda če ostanemo pri vprašanju športa, že oblika in razvoj telesa povesta, da isti moški nima enake zmožnosti za uspeh v smučarskih skokih in hkrati ragbiju ali pa ista ženska za ritmično gimnastiko ali košarko.

Neki osnovni talent vsekakor je potreben, različne dejavnosti pa tudi zahtevajo različno stopnjo osnovnega talenta. Morda je pri odgovoru še najprimernejša zgodba o Michaelu Jordanu, ki sprva ni bil izbran v prvo ekipo, ampak rezervno, v kateri so igrali mlajši srednješolci. Jordan je večkrat poudaril, da ga je ta odločitev prizadela, zaradi česar je še pogosteje treniral in nato le postal član prve ekipe. Nekaj desetletij pozneje pa je tudi splošno sprejet kot najboljši košarkar do zdaj, ki je stopil na parket. Ne le talent, tudi želja in motivacija sta pomembni. Jordan je bil eden od tistih, ki je vsak neuspeh znal tolmačiti kot zaroto (v času srednješolskega neuspeha je meril "le" 180 cm, trenerji so običajno računali na višje in starejše učence), s čimer je le še večal svojo lakoto po uspehu.

Pomemben vidik je tudi t. i. Matejev učinek, ki pravi, da uspeh ponuja še več priložnosti, oziroma z drugimi besedami razlaga, zakaj bogatejši postanejo še bogatejši, revni pa revnejši. Tu se lahko spomnimo na primer še ene legende športa Tigerja Woodsa. Komaj je shodil, ko je v roke že dobil palico za golf. Njegov oče (tudi golfist) se je ves čas trudil in vsak trenutek izkoristil za trening (vprašanje neizživete starševske frustracije). Woods je nesporno imel velik talent, a zaradi neverjetne količine ur treninga je bil v strašanski prednosti pred vrstniki, zato je tudi dobival več in več priložnosti, boljše in boljše trenerje. Njegov talent je težko izmerljiv, a tudi prednost ni bila zanemarljiva.

Seveda slišimo, beremo in gledamo le zgodbe o uspehu. Za vsakega Jordana in Woodsa obstaja na tisoče in tisoče otrok in njihovih staršev, ki vlagajo ter upajo, a njihova zgodba ni nikoli uslišana. Ali pa množice nadarjenih mladih športnikov, ki enostavno niso našli motivacije ali pa dovoljšne podpore v okolici po vztrajanju pri prehodu v člansko konkurenco.

Da pa imata delo in vztrajnost prednost pred nadarjenostjo (ki je v določeni meri seveda nujna!), pa kaže prav sama zgodba Dejana Zavca, ki je v boks stopil zelo pozno, saj je imel prvi profesionalni dvoboj šele pri 27 letih! Takrat je leto mlajši Floyd Mayweather, ki velja za najboljšega boksarja te generacije, že 12. uspešno boksal za naslov svetovnega prvaka (2 naslova in 10 ubranitev)!