Na portalu Športni SOS v času olimpijskih iger odgovarjamo na vaša vprašanja, ki se dotikajo dogajanja v Riu de Janeiru. Še vedno ste vabljeni k postavljanju vprašanj.

814. Anthony Ervin je osvojil zlato medaljo, kar je njegova prva olimpijska medalja po letu 2000, ko je osvojil najprej srebrno in potem zlato. Njegova zgodba je fascinantna pripoved od vrhunskega športnika prek padca povsem na dno do vrnitve med tekmovalce v bazen po osmih letih premora, zdaj pa še novi zlati medalji. Ali je Ervin prvi športnik, ki je osvojil dve zlati, med katerima je 16 let razlike, in nobene druge medalje?
Jure Kocjančič

Zgodba ameriškega plavalca Anthonyja Ervina je v jeziku hollywoodskega žargona filmska. Olimpijski debi je tako kot njegov rojak Michael Phelps dočakal v Sydneyju leta 2000. Pri le 19 letih je postal olimpijski prvak na 50 metrov prosto, srebro pa je osvojil še z ameriško štafeto 4 x 100 metrov prosto. Odlično formo je zadržal tudi naslednje leto, ko je v Fukuoki postal svetovni prvak na 50 in 100 metrov prosto. Pred njim je bil cel svet ...

A sam se ni počutil tako dobro. "Počutil sem se osamljenega. Bil sem človek na vrhu gore, ki mu nihče ni mogel pomagati. Počutil sem se, da me nihče ne razume. Osamljenost je postala temačna, v katero sem se vedno bolj zatekal. Nisem se več prepoznal, popolnoma sem obupal, želel sem le počivati," se Ervin spominja teh let. Kariero je (prvič) končal leta 2003.

Ervin se je predal depresiji, zaužil ogromno tablet, s katerimi si je želel vzeti življenje. "Poskus samomora je bil zame rešitev. Del mene je želel umreti. A sem preživel, in to me je dvignilo na noge. Prej se nisem mogel premikati, bil sem ujetnik ideje in popolnoma paraliziran, a nato sem se osvobodil," je opisal temno obdobje svojega življenja.

Po osemletnem premoru se je vrnil v bazen in se leta 2012 uvrstil na olimpijske igre v Londonu. Na 50 metrov prosto je osvojil peto mesto. Rio 2016 so zanj tretje olimpijske igre, na katerih je pustil svoj pečat. Najprej je s štafeto 4 x 100 metrov prosto osvojil zlato medaljo (plaval je v kvalifikacijah, ne pa v finalu), v noči na soboto pa je v svoji paradni disciplini 50 metrov prosto postal olimpijski prvak. Pri 35 letih je sploh najstarejši plavalec, ki je osvojil zlato olimpijsko medaljo.

Res neverjetna zgodba, h kateri moramo dodati še en podatek - zlato olimpijsko medaljo iz Sydneyja je prodal na eBayu, izkupiček v višini 17.101 dolarjev pa podaril žrtvam cunamija, ki je leta 2004 opustošil Indonezijo.

In še k odgovoru. Med Ervinovima zaporednima zlatima olimpijskima medaljama je minilo kar 16 let, s čimer pa ni tovrstni rekorder. Najdaljša razlika med dvema zlatima olimpijskima medaljama znaša namreč kar 20 let - junak je belgijski lokostrelec Hubert Van Innis.

Lokostrelstvo je del olimpijske družine prvič postalo leta 1900 na igrah v Parizu. V tem času je bilo običajno, da so udeleženci prihajali le iz malega števila držav. V francoski prestolnici je tako v šestih disciplinah sodelovalo 153 lokostrelcev iz le treh držav. Večina je bila Francozov, tekmovali pa so še Nizozemci in Belgijci. Med 18 Belgijci je bil tudi Van Innis, ki je osvojil dve zlati in srebrno medaljo. Van Innis je naslednje štiri olimpijske dogodke izpustil (v St. Louisu 1904 so tekmovali le Američani, v Londonu 1908 so se za medalje borili le gostitelji, Američani in Francozi, v Stockholmu 1912 lokostrelstva ni bilo na sporedu, iger leta 1916 pa zaradi prve svetovne vojne ni bilo). Ta šport se je na program vrnil v Antwerpnu 1920, kjer je bila raznolikost še vedno izjemno skromna (tekmovali so le Belgijci, Francozi in Nizozemci).

Van Innis je na domačih igrah pri 54 letih osvojil še štiri zlate in dve srebrni medalji. S tem je tudi najuspešnejši lokostrelec v zgodovini tega tekmovanja. Lokostrelstvo se je nato poslovilo od olimpijskih iger in se v moderni različici vrnilo šele leta 1972.