Oblak je od 150 glasovnic - glasovali so vabljeni nogometni strokovnjaki, igralci, reprezentanti, trenerji in drugi nogometni funkcionarji ter športni novinarji - dobil 430 glasov. Drugi je bil Srečko Katanec s 376, tretji pa Zlatko Zahovič z 286 glasovi. V konkurenci so bili še Vili Ameršek, Aleš Čeh, Dejan Djuranovič, Marko Elsner, Danilo Popivoda, Bojan Prašnikar in Samir Zulič.

"To je zame največje priznanje v moji karieri. Imel sem veliko lepih trenutkov in to je vsekakor eden od teh. Veliko mi pomeni, če si najboljši. Lahko rečem, da je bila pot do tega dosežka težka, saj sta bila ob meni v igri še Srečko Katanec in Zlatko Zahovič, zato ne bi bil presenečen, če bi namesto mene nagrado prejel kateri od njiju," je ob razglasitvi povedal Brane Oblak.

Športna kariera Braneta Oblaka

V Rožni dolini v Ljubljani, kjer je Oblak stanoval, sicer ni bilo nogometnega travnika, zato pa ga je še kot mladeniča nogometna pot pripeljala na stadion Svoboda na Viču. Kmalu so ga opazili pri takratnem drugoligašu Olimpiji in na pobudo Nedeljka Gugolja, ki je treniral mladince, je prišel Brane leta 1965 k Olimpiji. Ta je nato postala prvič v svoji zgodovini jugoslovanski prvoligaš. Člansko moštvo je bilo izkušeno - na čelu pa so stali napadalci Frančeškin, Mladenovič, Zagorc, Arslanagič in Corn. Brane je igral na mestu levega krila, kjer je sicer kraljeval Rudi Corn. Dolgo je pri mladincih pridno treniral in nato odlično izkoristil že svojo prvo člansko priložnost. Dvajsetega maja 1966 mu je takratni trener Olimpije Branko Elsner dal priložnost na tekmi proti Partizanu v Beogradu.

Zagorc in Corn sta bila poškodovana, vskočila sta mladinca Popivoda in Oblak. Srečanje v Beogradu na stadionu JLA je neposredno prenašala tudi televizija - prvič v zgodovini slovenskega prvoligaškega nogometa. Olimpija, ki je na tej tekmi prvič in zadnjič igrala v rdečih dresih, je nepričakovano zmagala z 2:1. Oblak je osmešil takratne reprezentančne igralce Partizana Vasoviča, Jusufija, Rašoviča in Kovačeviča, dosegel dva gola in bil najboljši igralec tekme.

Blesteč debi ni ostal neopažen. Nogometni strokovnjaki so začeli občudovali ljubljanskega blondinca, ki je na levem krilu smešil branilce. Brane je v dresu Olimpije odigral 181 prvoligaških tekem in dosegel 33 golov. Zadnjega v zeleno-belem dresu junija 1973, zanimivo - ponovno proti beograjskemu Partizanu za Bežigradom.

Oblak je postal eden največjih zvezdnikov jugoslovanskega nogometa. Imel pa je kar nekaj smole, saj je takrat v dresu Crvene zvezde na istem igralnem mestu igral Dragan Djajič, ki je slovel kot eden najboljših levih kril na svetu. Oblak je čakal in dočakal tudi reprezentančni debi.

Takratni selektor Vujadin Boškov ga je leta 1971 vpoklical za prijateljsko srečanje v Bukarešti proti Romuniji. Oblak je igral v drugem polčasu na položaju desnega krila in odigral odlično. Kasneje je kot nogometni reprezentant prepotoval svet, igral na poslovilni tekmi Brazilca Peleja leta 1972 v Riu de Janeiru, bil udeleženec svetovnega in evropskega prvenstva. V državni reprezentanci je do leta 1976, ko je proti Španiji v Zagrebu odigral zadnjo tekmo za "plave", nanizal 46 tekem in dosegel 6 golov. Njegova najbolj blesteča reprezentančna sezona je bila leta 1974. Na svetovnem prvenstvu v Nemčiji je igral vodilno vlogo v jugoslovanski reprezentanci, ki se je enakovredno kosala z najboljšimi ekipami sveta: Brazilijo, Škotsko, Nemčijo, Poljsko in Švedsko. Ob koncu prvenstva so Oblaka izbrali v idealno enajsterico svetovnega prvenstva.

Pot poklicnega nogometaša je Oblaka iz Svobode in Olimpije, za katero je odigral osem sezon, vodila za dve leti v Split k Hajduku, s katerim je skupaj s Šurjakom, Jerkovičem, Mužiničem in Džonijem osvojil jugoslovansko prvenstvo in pokal. Tudi v tujini je Brane Oblak blestel. V dresih Schalkeja 04 in slovitega Bayerna v takrat najmočnejši ligi na svetu. Igral je skupaj z Beckenbauerjem, Breitnerjem, Schwarzenbeckom, Abramczykom in Russmannom, takratnimi nemškimi reprezentanti, ki so bili svetovni prvaki. Ob koncu igralske kariere je Oblak odigral še nekaj sezon v Avstriji in svojo kariero končal v osemdesetih letih.