Svetovno prvenstvo v košarki je najprestižnejše športno tekmovanje v tej panogi. Kar 212 reprezentanc se bojuje za naslov najboljšega. Kljub slabšim rezultatom v zadnjih letih so v 56-letni zgodovini še vedno najuspešnejše ZDA.

Na Fibinem kongresu leta 1948 je bilo določeno, da bo turnir potekal vsaka štiri leta med olimpijskimi turnirji. Argentina je sprejela izziv in organizirala prvo tekmovanje leta 1950.

Prvenstvo: 1950, 1954, 1959, 1963, 1967, 1970, 1974 , 1978, 1982, 1986, 1990, 1994, 1998, 2002, 2006

1950: Argentina (Buenos Aires)
1. ARGENTINA
2. ZDA
3. ČILE
Na prvenstvu je sodelovalo 10 reprezentanc. Južnoameričani so s pridom izkoristili domači teren in na krilih 25.000 glasnih navijačev osvojili prvi naslov svetovnih prvakov. V finalu so ugnali ZDA s 64:50. Zadnje tekmovanja niso vzele resno, saj so v Južno Ameriko poslale kar ekipo delavcev iz tovarne Chevroleta v Denverju. Gavči so bili tudi edini, ki so na turnirju presegli mejo 60 točk. Jugoslavijo so si ljubitelji košarke bolj kot po rezultatih zapomnili po incidentu - košarkarji so zavrnili igranje s takrat "Francovo" Španijo. Reprezentanca je bila suspendirana za devet mesecev skupaj s članom ekipe Borislavom Stankovićem, nekdanjim generalnim sekretarjem Fibe.

MVP: Oscar Furlong (Argentina)

Postava turnirja: Oscar Furlong (Argentina), John Stanich (ZDA), Rufino Bernedo (Čile), Alvaro Salvadores (Španija), Ricardo Gonzalez (Argentina).

1954: Brazilija (Rio de Janeiro)
1. ZDA
2. BRAZILIJA
3. FILIPINI
Prvenstvo so iz Sao Paula preseli v Rio de Janeiro. Tudi tokrat niso sodelovale države iz Vzhodnega bloka, saj jim brazilske oblasti niso izdale vizumov. Še vedno se nekatere države iz povsem političnih razlogov niso udeležile turnirja. Američani, tokrat z ekipo iz Caterpillarja, so s šestimi dvometraši nasprotnikom odčitali pravo lekcijo in osvojili prvi naslov svetovnih prvakov.

MVP: Kirby Minter (ZDA)

Postava turnirja: Carlos Loyzaga (Filipini), Kirby Milner (ZDA), Oscar Moglia (Urugvaj), Wlamir Marques (Brazilija), Zenny de Azevedo Algodao (Brazilija).

1959: Čile (Santiago, Concepcion, Temuco, Antofagasta)
1. BRAZILIJA
2. ZDA
3. ČILE
Na turnir v Santiago, kjer so za to priložnost zgradili novo dvorano, kar je bil tudi vzrok za enoletno zamudo, je pripotovala tudi selekcija Sovjetske zveze. Ta bi po rezultatih morala osvojiti naslov, a ga je izgubila za "zeleno mizo" zaradi bojkota tekme s Formozo. Na svetovni prestol so se tako povzpeli Brazilci, ki so v odločilnih tekmah finalne skupine ugnali Američane z 81:67 in Čile s 73:49.

MVP: Amaury Passos (Brazilija)

Postava turnirja: Juan Vicens (Portoriko), Juan Baez (Portoriko), Amaury Pasos (Brazilija), Oscar Robertson (ZDA), Jerry West (ZDA).

1963: Brazilija (Rio de Janeiro, Belo Horizonte, Curitiba, Sao Paulo)
1. BRAZILIJA
2. JUGOSLAVIJA
3.SOVJETSKA ZVEZA
Najprej so nameravali turnir organizirati v Manili, a so ga zaradi novih političnih nesoglasij preselili v Brazilijo, Filipine pa suspendirali. Izmed 13 udeleženk jih je 8 prihajalo iz Amerik, štiri pa iz Evrope. Jugoslavija je po zgodovinskem uspehu nad ZDA, ko je tekmo (75:73) odločil Ivo Daneu, osvojila prvo medaljo na večjih tekmovanjih. Brazilci so naslov ubranili brez poraza.

MVP: Wlamir Marques (Brazilija)

Postava turnirja: Amaury Pasos (Brazilija), Wlamir Marques (Brazilija), Maxime Dorigo (Francija), Aleksander Petrov (Sovjetska zveza), Don Kojis (ZDA).

1967: Urugvaj (Montevideo, Mercedes, Salto, Cordoba) 
1. SOVJETSKA ZVEZA
2. JUGOSLAVIJA
3. BRAZILIJA
Organizacija prvenstva je znova pripadla Južni Ameriki. Turnir so si udeleženci zapomnili po izjemno nizkih temperaturah, ki so vladale v Montevideu meseca maja. V dvorane so morali namestiti grelnike, da rezervni igralci na klopi niso zmrznili. Mogoče so tudi zato košarkarji Sovjetske zveze, vajeni zimskih razmer, osvojili prvi naslov svetovnih prvakov. V odločilni tekmi finalne skupine so ugnali Jugoslavijo (71:59) in kot prvi v zrak dvignili zmagovalni pokal Jamesa Naismitha, izumitelja košarke. Jugoslovane je do srebra z izjemnimi predstavami vodil prvi igralec turnirja "El grande Daneu".

MVP: Ivo Daneu (Jugoslavija)

Postava turnirja: Ivo Daneu (Jugoslavija), Radivoj Korać (Jugoslavija), Modestas Paulauskas (Sovjetska zveza), Mieczyslaw Lopatka (Poljska), Luis Claudio Menon (Brazilija).

1970: Jugoslavija (Ljubljana, Sarajevo, Split, Karlovac, Skopje)
1. JUGOSLAVIJA
2. BRAZILIJA
3. SOVJETSKA ZVEZA
Jugoslovani so se pred 20.000 fanatičnimi navijači v Hali Tivoli, ki se je tresla kot še nikoli, dokopali do prvega naslova svetovnih prvakov. Zmagovita generacija Čosića, Daneua, Jelovca in Žorge je po vrsti v sklepnem delu premagala Italijo (66:63), Brazilijo (80:55) in za naslov ugnala še univerzitetno postavo ZDA s 70:63. Z vrhuncem kariere je pot profesionalnega košarkarja sklenil Ivo Daneu.

MVP: Sergej Belov (Sovjetska zveza)

Postava turnirja: Sergej Belov (Sovjetska zveza), Modestas Paulauskas (Sovjetska zveza), Krešimir Ćosić (Jugoslavija), Maciel Pereira Ubiratan (Brazilija), Kenny Washington (ZDA).

1974: Portoriko (San Juan, Ponce, Caguas)
1. SOVJETSKA ZVEZA
2. JUGOSLAVIJA
3. ZDA
Na 7. prvenstvu v Portoriku je Sovjetska Zveza znova vrnila v vitrine pokal, ki ga je izgubila v Ljubljani. Jugoslavija je na krilih Krešimirja Čosića in Dragana Kičanovića osvojila srebrno medaljo v krogu treh reprezentanc z enakim izkupičkom.

MVP: Dragan Kićanović (Jugoslavija)

Postava turnirja: Aleksander Belov (Sovjetska zveza), Wayne Brabender (Španija), Alejandro Urgelles (Kuba), Aleksander Salnikov (Sovjetska zveza), Vinko Jelovac (Jugoslavija).

1978: Filipini (Manila, Quezon)
1. JUGOSLAVIJA
2. SOVJETSKA ZVEZA
3. BRAZILIJA
Nasploh so bila prvenstva od konca šestdesetih in v sedemdesetih v domeni jugoslovanskih in sovjetskih košarkarjev. Tako je bilo tudi v Manili, kjer je briljantni trio Čosić-Dalipagić-Kičanović popeljal Jugoslavijo do naslova brez poraza.

Selekcija je navdušila košarkarske privržence z napadalnim slogom igre, s čimer so sovpadale tudi prepričljive zmage. Jugoslovani so na vseh tekmah do finala, razen proti Braziliji in Senegalu, dosegli stotico. V obračunu dveh najboljših ekip turnirja, na katerem je bila prvič uvedena tudi končnica, so "plavi" slavili proti SZ-ju po podaljšku z 91:87.

MVP: Dražen Dalipagić (Jugoslavija)

Postava turnirja: Oscar Schmidt (Brazilija), Dragan Kićanović (Jugoslavija), Dražen Dalipagić (Jugoslavija), Krešimir Ćosić (Jugoslavija), Vladimir Tkačenko (Sovjetska zveza).

1982: Kolumbija (Kali, Bogota, Bucaramanga, Cucuta, Medellin)
1. SOVJETSKA ZVEZA
2. ZDA
3. JUGOSLAVIJA
Čeprav ni nastopila na nobenem izmed turnirjev v preteklosti, je bila vloga organizatorja prvenstva tokrat dodeljena Kolumbiji, s prednostjo neposredne uvrstitve v finalne obračune po skupinah, kjer je pokleknila.

Med drugim tudi proti ZDA, ki je po nizu podpovprečnih nastopov na SP-jih tokrat nastopala z zasedbo, v kateri so igrali tudi poznejši profesionalci Doc Rivers, Mark West in Anthony Carr. Kljub temu je bil v odločilni tekmi SZ na krilih 220 cm visokega "nadzornega stolpa" Vladimirja Tkačenka boljša za točko (95:94).

Jugoslovani, Slovenijo je tako kot pred štirimi leti predstavljal Peter Vilfan, so tudi tokrat stopili na zmagovalni oder po težko prisluženi zmagi na tekmi za bron (119:117) proti izvrstnim Špancem na čelu s Juan Antoniem San Epifaniem.

MVP: Doc Rivers (ZDA)

Postava turnirja: Doc Rivers (ZDA), Dragan Kićanović (Jugoslavija), Juan Antonio San Epifanio (Španija), Vladimir Tkačenko (Sovjetska zveza), Anatolij Mjiškin (Sovjetska zveza).

1986: Španija (Madrid, Zaragoza, Ferrol, Malaga, Tenerife, Barcelona, Oviedo)
1. ZDA
2. SOVJETSKA ZVEZA
3. JUGOSLAVIJA
Na SP-ju v Španiji se je zbralo 24 selekcij z nekaterimi debitanti (Grčija, Nizozemska, Nemčija, Nova Zelandija, Angola …). Ekipe so se razvrstile v štriri skupine, od koder so v finalne skupine napredovale po prve tri reprezentance.

ZDA je z nekaterimi obetavnimi igralci (David Robinson, Tyrone Bogues …) spodrsnilo le na tekmi proti Argentini (74:70), ki je na koncu osvojila šele 12. mesto. Sicer pa so bili Američani neustavljivi in se po zmagah proti Jugoslaviji (69:60), Braziliji (96:80) in SZ-ju (87:85) po 32 letih znova zavihteli na svetovni prestol. Jugoslovansko odkritje je bil center Stojko Vranković, najboljši bloker prvenstva (3,7 blokade na tekmo).

MVP: Dražen Petrović (Jugoslavija)

Postava turnirja: Dražen Petrović (Jugoslavija), Oscar Scmidt (Brazilija), David Robinson (ZDA), Valerij Tihonenko (Sovjetska zveza), Arvydas Sabonis (Sovjetska zveza).

1990: Argentina (Buenos Aires, Cordoba, Rosario, Salta, Santa Fe, Villa Ballester)
1. JUGOSLAVIJA
2. SOVJETSKA ZVEZA
3. ZDA
Po 40 letih se je Fiba znova vrnila h koreninam in organizacijo SP-ja prepustila prvi gostiteljici tekmovanja leta 1950, Argentini. V primerjavi z Američani je Jugoslavija v reprezentanco vpoklicala same elitne igralce, tudi iz NBA (Dražen Petrović, Žarko Paspalj, Vlade Divac), kar se ji je na koncu bogato poplačalo.

Na turnirju je doživela en sam poraz, v predtekmovanju proti Portoriku (82:75), ko se trio iz NBA še ni povsem vključil v selekcijo Dušana Ivkovića. Z Draženom Petrovićem v formi in mladim ter raznovrstnim Tonijem Kukočem je bila pot do tretjega naslova svetovnega prvaka v zgodovini odprta."Plavi" so v polfinalu ugnali ZDA (99:91), piko na i pa postavili s spektakularno predstavo proti SZ-ju v finalu, ko so zmagali s kar 17 točkami razlike (92:75). Slovence sta zastopala Radisav Čurčić in Jure Zdovc - eden najboljših predvsem obrambnih igralcev turnirja.

MVP: Toni Kukoč (Jugoslavija)

Postava turnirja: Fico Lopez (Portoriko), Oscar Schmidt (Brazilija), Kenny Anderson (ZDA), Toni Kukoč (Jugoslavija), Vlade Divac (Jugoslavija).

1994: Kanada (Toronto, Hamilton)
1. ZDA
2. RUSIJA
3. HRVAŠKA
Prvenstvo se je v zgodovino zapisalo z nekaterimi mejniki: rekordnim številom gledalcev na finalni tekmi (32.616) in z nastopom "sanjskega moštva 2" v dresih ameriške reprezentance. Nasledniki Jordanovega "dream teama", po mnenju mnogih edinega pravega, ki je leta 1992 na OI-ju osvojil zlato medaljo, so upravičili naziv in pričakovanja. Drugega od igralcev kova Alonzo Mourning, Dan Majerle, Dominique Wilkins, Reggie Miller in Shaquille O'Neal (MVP prvenstva) niti ni bilo pričakovati.

Njihova prevlada je po manjših težavah na uvodni tekmi in zmagi proti Španiji (115:100) prerasla v uničujočo silo. V finalu so s 46 točkami razlike (137:91) deklasirali Ruse. Zaddnji so se dan prej v polfinalu v spopadu debitantantk na velikih tekmovanjih po razpadu skupnih republik namučili s Hrvaško na čelu s Tonijem Kukočem in Dinom Radjo. Bilo je 66:64. Grki so s četrtim mesto dosegli najboljšo uvrstitev na SP-jih.

MVP: Shaquille O'Neal (ZDA)

Postava turnirja: Sergej Bazarevič (Rusija), Reggie Miller (ZDA), Shawn Kemp (ZDA), Dino Radja (Hrvaška), Shaquille O'Neal (ZDA).

1998: Grčija (Atene, Pirej)
1. ZR JUGOSLAVIJA
2. RUSIJA
3. ZDA
Najboljši ameriški igralci so zavrnili igranje na SP-ju zaradi lock-outa v NBA-ju, tako da Grčija "sanjskega moštva" ni videla. S povprečnimi Američani za naslov prvaka še nikoli ni kandidiralo toliko ekip. Še posebej ker se je po letu 1994 na prvenstva vrnila tudi ZR Jugoslavija, tokrat samo z igralci iz Srbije in Črne gore. Američane so v polfinalu premagali Rusi. S 30 točkami se je izkazal Sergej Babkov.

ZR Jugoslavijo so v drugem polfinalu dobro ustavljali Grki, ki so se zanašali predvsem na visoke košarkarje Jaka Tsakalidisa (217 cm), Panagiotisa Fassoulasa (213) in Efthymiosa Rentziasa (212). Ob zaostanku za 12 točk so"plavi", brez Danilovića, Divca in Savića, svojega rešitelja našli v takrat 25-letnem Dejanu Bodirogi.

Ob zmagi z 78:73 in uvrstitvi v finale je prispeval kar 31 točk. Jugoslovani so svojo prevlado pokazali tudi v boju za zlato medaljo in ugnali Ruse s 64:62. Ob MVP-ju prvenstva Bodirogi se je izkazal Željko Rebrača.

Za dvojec je pohvalne besede našel tudi legendarni ruski selektor Aleksander Gomeljski: "Pri Jugoslovanih sta me navdušila le Bodiroga in Rebrača. Ne podcenjujem drugih, ampak že ne vem, kolikokrat je Jugoslavija odigrala prvenstvo z dvema igralcema, kot nekoč s Kićanovićem in Dalipagićem. Bodiroga je verjetno prototip igralca 21. stoletja."

MVP: Dejan Bodiroga (Jugoslavija)

Postava turnirja: Vasilij Karašev (Rusija), Alberto Herreros (Španija), Dejan Bodiroga (Jugoslavija), Gregor Fučka (Italija), Željko Rebrača (Jugoslavija).

2002: ZDA (Indianapolis)
1. SČG
2. ARGENTINA
3. NEMČIJA
Prvenstvo leta 2002 se je v zgodovino zapisalo kot prvo, ki je bilo odigrano v domovini košarke. Pred začetkom turnirja so strokovnjaki ocenjevali, da se bo za medalje bojevala več kot polovica ekip. Američanom, ponovno z zvezdniki NBA-ja (Reggie Miller, Tracy McGrady, Ben Wallace …), niso napovedovali lahkega povratka na svetovni prestol. To se je več kot potrdilo.

Domačini so svoj kolaps pred navijači začeli s porazom proti Argentini (87:80), ki je prekinila 58 tekem dolg ameriški niz neporaženosti na turnirjih pod okriljem Fibe. Poraz z gavči jih je potisnil v četrfinalni boj z ZR Jugoslavijo. Aktualni svetovni prvaki so bili enostavno premočni (81:78) in ZDA je prvič, odkar igra z NBA-zvezdniki, ostala brez medalje. Po porazu s Španijo je zasedla šele šesto mesto.

ZR Jugoslavija je ponovila grški triumf izpred štirih let in po podaljšku slavila proti Argentini s 84:77. S predstavo kariere je znova zablestel Dejan Bodiroga. Gavči so še dve minuti in pol pred koncem rednega dela vodili za osem in zdelo se je, da jim naslov ne more uiti. No, Oberto, Ginobili in Scola niso računali na "faktor Bodiroge". Dejo je v dveh minutah dosegel vseh devet jugoslovanskih točk in prinesel podaljšek, v katerem si Argentinci niso opomogli od šoka. V presenetljivem boju za bron so Nemci z MVP-jem prvenstva Dirkom Nowitzkim s 117:94 premagali Novo Zelandijo.

MVP: Dirk Nowitzki (Nemčija)

Postava turnirja: Manu Ginobili (Argentina), Predrag Stojaković (Jugoslavija), Dirk Nowitzki (Nemčija), Pero Cameron (Nova Zelandija), Yao Ming (Kitajska).

2006: Japonska (Saitama, Hamamatsu, Hirošima, Saporo, Sendai)
1. ŠPANIJA
2. GRČIJA
3. ZDA
Prvenstvo pred štirimi leti se šlo v zgodovino kot prvo, na katerem je nastopila tudi slovenska reprezentanca. (Znova) visokoleteče Američane z Jamesom, Wadeom in Anthonyjem so v polfinalu prizemljili Grki (101:95). Drugi polfinale se je končal s tesno zmago Špancev proti Argentincem (74:75).

V šestem evropskem finalu svetovnih prvenstev od leta 1950 so Španci prevladali in deklasirali Grke (47:70) kljub odsotnosti Pauja Gasola, ki si je pred tem poškodoval nart. Bron je za tolažbo pripadel Američanom. Za najboljšega igralca prvenstva je bil izbran Pau Gasol. V idealno peterko so se uvrstili še Jorge Garbajosa, Carmelo Anthony, Emanuel Ginobili in Theodoros Papaloukas.

MVP: Pau Gasol (Španija)

Postava turnirja: Pau Gasol (Španija), Jorge Garbajosa (Španija), Carmelo Anthony (ZDA), Manu Ginobili (Argentina), Theodoros Papaloukas (Grčija).