Prim. mag. Matjaž Turel je trenutno z alpskimi smučarji na svetovnem prvenstvu v Saalbachu, dr. Matjaž Vogrin pa je med drugim zdravnik slovenske nogometne reprezentance.

Vogrin za začetek poudari: "Zdravniki na področju športne medicine delujemo multidisciplinarno, med sabo se dopolnjujemo, tukaj so še naši sodelavci fizioterapevti, kineziologi in tako naprej."

Tudi Turel sodeluje z drugimi: "Sem internist, delujem pa predvsem na področju pulmologije, se pravi pljučnih bolezni. Ampak interna medicina pokriva kar precej bolezni. Bolezni, ki jih obvladam, rešim sam. Imam tudi zelo veliko dobrih kolegov z različnih področij, s katerimi redno sodelujem in mi nudijo vso strokovno pomoč."

"Sam sem ortoped, pokrivam zelo majhen del športne medicine, ukvarjam se s športnimi poškodbami, najpogostejše so poškodbe kolenskega sklepa, ramenskega sklepa, mišične poškodbe," je povedal Vogrin.

Hitreje, višje, močneje. A ne na račun zdravja, poudarjajo zdravniki

"Vrhunski šport je hoja po robu. Če hočeš doseči vrhunski rezultat, moraš svoje telo obremeniti do meje. Če greš dva odstotka pod mejo, nisi več vrhunski športnik, to je ta umetnost. In tu ne igrajo več takšne vloge zdravniki, ampak trenerji. Trenerji morajo biti izobraženi s področja fizionomije, anatomije, da lahko dosežejo 100-odstotno obremenitev, ne pa 102-odstotne. A tudi do tega velikokrat pride, in nato so poškodbe neizbežne," je povedal Vogrin.

Turel dodaja: "Vedno poudarjam, da ko se pri vrhunskem športu srečamo z boleznijo, je treba odmisliti, da gre za športnika. Treba ga je obravnavati predvsem tako, da je najbolje za njegovo telo in zdravje. Treba je gledati naprej, kakšne so lahko dolgoročne posledice. Temu primerna morajo biti navodila in ukrepanje."

"V vrhunskem nogometu je znano, da je menjava trenerja, še bolj pa menjava kondicijskega trenerja, najbolj rizična za povečanje poškodb. Torej ko pride nov trener, skuša doseči maksimalno obremenitev. Velikokrat gre čez rob. Študije Uefe so pokazale, da ti trenutki pripeljejo do večjega števila poškodb. Bistvo je, da trenerji, zdravniki, fizioterapevti delajo s športnikom v daljšem časovnem obdobju. Tako so lahko rezultati optimalni," pove Vogrin.

Vzoren primer je dvojec Maze-Massi

Turel omenja uspešen dvojec Maze-Massi: "Za vzor vedno dajem Tino Maze. Imela je dolgo in uspešno kariero praktično brez poškodb, brez hujših bolezni. Vsi poznamo Andreo Massija, on mi je vedno rekel: ti si zdravnik, ti povej. In mojim nasvetom je vedno sledil."

Zdravje bi vedno moralo biti na prvem mestu. Da bi zdravniki čim manjkrat ustavili športnika, mu preprečili nastop zaradi poškodbe, v korist zdravja.

"V takšnih primerih me vedno na neki način boli srce, ker vem, koliko je športnik vložil truda v to, da se je pojavil na velikem tekmovanju. Zelo težko je športniku povedati, svetovati, da je bolezen takšna, da lahko škoduje svojemu zdravju, da se lahko še dodatno poškoduje, da bolezen lahko še dodatno eskalira," je povedal Turel.

Vogrin dodaja: "V večini primerov je to dogovor med igralcem in zdravnikom. Pri hujši poškodbi ima zdravnik vedno pravico intervenirati, pogledati takšnega športnika, ga odpeljati na rob igrišča, da vidi, kako huda je poškodba, in potem športniku svetuje, včasih reče, da ni nobene možnosti, da bi spet igral, včasih pa se skupaj odločijo."

Tudi o rehabilitaciji, zdravljenju. Kot poudarjajo zdravniki, se biologije ne da prehitevati, vsaka poškodba, bolezen potrebuje svoj čas. Najpomembneje je ...

"Da v maksimalno hitrem času postavimo pravilno diagnozo. Igralec, športnik, atlet se poškoduje, bistveno je, da je diagnoza postavljena v enem, dveh dnevih, tu ne mislim samo na klinični ali pa ultrazvočni pregled, ki ga lahko opravimo že na igrišču, ampak da je opravljena tudi slikovna diagnostika, skratka magnetna resonanca, rentgen, CT, kar koli je pač potrebno, in da takoj pričnemo zdravljenje," je povedal Vogrin.

A želja po nastopu je včasih večja od vseh priporočil in navodil.

O Janu Oblaku in Petri Majdič

"Na evropskem prvenstvu v nogometu, na tekmi s Portugalsko, je Jan Oblak branil poškodovan, in javnost tega ni vedela. Mi smo oskrbeli poškodbo, kolikor smo lahko, ampak v bistvu je bil Jan tisti, ki je stisnil zobe in fantastično opravil svoje delo. Šlo je za poškodbo stegna. V kliniki v Nemčiji smo opravili magnetno resonanco. Ko so izvedeli, da je prišel Jan Oblak, je prva medicinska sestra želela podpis, potem pa druga, potem še petdeseta, na koncu smo ga morali skriti, da ni bil tako obremenjen," se spominja Vogrin.

"Ne bom pozabil svojega olimpijskega ognjenega krsta, to je bil Vancouver, ko je Petra Majdič padla, se poškodovala. Petra, ki je imela cevko, priklopljeno na aparat, je rekla, da gre ona po medaljo, da si jo je tako težko prislužila in da gre na podelitev. Spomnil sem se, da obstaja prenosen aparat, da se lahko varno priklopi na to cevko. Ta aparat smo dali v hlače in jo z reševalnim avtomobilom peljali na podelitev. Petra je tam opravila vse svoje obveznosti, tudi vse intervjuje, potem pa so jo s helikopterjem odpeljali nazaj na kliniko. Mene sta predvsem presenetili njena želja, volja, da gre po medaljo. Velikokrat rečem, da je bila glede na način, kako si jo je priborila, diamantna," je povedal Turel.

Za oba zdravnika je sodelovanje s športniki velik strokovni izziv, odgovornost, pa tudi velika čast in zadovoljstvo. Spodaj si lahko preberete oba intervjuja.

Intervju z Matjažem Turelom

Od svetovnega prvenstva v Åreju leta 2007 slovenske alpske smučarje v vlogi zdravnika na velikih tekmovanjih spremlja Matjaž Turel. Je tudi del slovenske olimpijske ekipe. Ponosen je, da lahko pomaga športnikom in da lahko doda kamenček v mozaik uspehov.

Kaj vam pomeni biti v podporo športnikom?
Zagotovo je privilegij, da si lahko s športniki, ki se borijo za res vrhunske dosežke. Naši športniki tudi veliko dosežejo in je lepo biti zraven. Je pa seveda to tudi kar odgovorna naloga. To ni turizem. Vedno rečem, da je na teh velikih športnih dogodkih odgovorno, naporno in seveda tudi lepo.

Kako je sestavljena ekipa zdravnikov za velika tekmovanja, denimo olimpijske igre?
Na komisiji za šport pri olimpijskem komiteju za vsako veliko tekmovanje zberejo zdravnike, ki bodo pokrivali olimpijske igre. Mi se praktično že leto prej dogovorimo, ker smo tudi v tem času na voljo vsem olimpijskim kandidatom. Delujemo tudi preventivno, če se kateri od teh kandidatov poškoduje, zboli. Naša reprezentanca ni zelo velika, zato sta običajno istočasno prisotna dva zdravnika. Eden pokriva ortopedsko travmatološko področje, se pravi kirurški del, drugi pa bolj bolezni, prehrano in vse ostalo, to je internistični del. Če sva dva, pokrijeva velik del medicine.

Za vrhunski šport pogosto govorimo, da je hoja po robu. Kako gresta vrhunski šport in zdrav duh v zdravem telesu z roko v roki?
Za mene kot zdravnika je zdravje vedno na prvem mestu in to vedno poudarjam, kadar se srečamo s preventivo. Ko se pri športniku srečamo z boleznijo, poškodbo, je treba odmisliti, da je to športnik. Treba ga je obravnavati tako, da bo za njegovo telo in zdravje najbolje. Treba je gledati tudi naprej, na morebitne dolgoročne posledice. Vedno na prvo mesto postavljam zdravje in moram reči, da večinoma športniki to tudi zelo dobro razumejo. Le redko se zgodi, da ne sledijo našim navodilom, priporočilom.

Medsebojno zaupanje je zelo pomembno. Kakšne so vaše naloge?
Sem internist in delujem predvsem na področju pulmologije, se pravi pljučnih bolezni, ampak interna medicina pokriva kar precej bolezni. Tiste bolezni, ki jih obvladam, sam rešim, imam tudi zelo veliko dobrih kolegov strokovnjakov iz različnih področij. In če sam ne znam, se obrnem na njih, da poskušajo sodelovati. Oziroma vedno sodelujejo. Vedno so pripravljeni sodelovati z nasvetom, če mi kaj ni znano.

Kdaj je športnik po bolezni pripravljen, da se vrne na tekmovališča?
Odvisno od bolezni. Imamo kratke viroze, prehlade, ki zahtevajo mogoče dan, dva v postelji, potem ko se športnik bolje počuti, pa počasi lahko začnemo s treningi. Naročimo, naj spremlja utrip srca, počutje. Seveda imamo določene bolezni, za katere vemo, koliko časa je treba mirovati, kot recimo covid. Takrat smo skupaj s kolegi natančno dali navodila, v kakšni stopnji bolezni in kdaj se lahko športnik vrne, ker so bile posledice lahko hude, recimo vnetje srčne mišice. Od tipa bolezni in tudi poteka je odvisno, kdaj je športnik pripravljen, da se vrne. Recimo viroze. Imajo drisko, pa bruhajo, imajo vročino. Mogoče čez dva dneva res nimajo več vročine, niso pa še pripravljeni za napore. Telo je oslabljeno, imunski sistem se še bori z boleznijo, se regenerira, tako da je treba telesu in imunskemu sistemu dati še kakšen dan, da se popolnoma opomore in da se športnik varno vrne nazaj na tekmovališča oziroma na trening.

Pri športnikih pogosto govorimo o poškodbah, manj pa o boleznih. So za kakšne športnike določene bolezni specifične? Zelo pomembno vlogo ima imunski sistem.
Ja, predvsem pri vztrajnostnih športih. Imam v svoji praksi nekaj primerov, ko so se športniki preveč izčrpavali. In so pogosto zbolevali, ker se tudi imunski sistem utrudi. Športna obremenitev je neke vrste vnetje v telesu in odvisno je, kakšen imunski sistem imaš. Se spomnim nekega zelo dobrega rekreativca, ki je tekel maratone, zboleval pa za boleznimi, ki jih imajo otroci. Zmanjšal je obremenitve in tudi okužb ni bilo več toliko.

Zelo previdni morate biti pri predpisovanju zdravil. Zelo dobro morate poznati pravila Mednarodne protidopinške agencije, kaj je dovoljeno in kaj ne.
Športniku vsakič povem, da je treba za zdravilo, ki bi lahko bilo na listi, za njegovo zdravljenje napisati terapevtsko izjemo, WADA pa jo mora odobriti. Vsa pravila so zelo natančno napisana, tako da izgovorov ni. Športniku vedno rečem, da naj vsako zdravilo, tudi če ga dobi od mene, preveri.

Številni športniki imajo diagnosticirano astmo.
Odprli ste zelo zahtevno področje. Dokazano je, da so športniki, ki se ukvarjajo z vztrajnostnimi športi, kot so tek na smučeh, biatlon, teki, in še nekateri drugi, še zlasti tisti, ki tekmujejo v hladnih razmerah, bolj podvrženi takšnim boleznim. Ne vemo sicer popolnoma zakaj. Je to morda zato, ker se dihalna sluznica bolj hladi, bolj suši? Imamo določen izraz za to: od napora odvisna bronhialna obstrukcija. Seveda lahko imajo tudi astmo. Ker se toliko govori o teh zdravilih za astmo, da naj bi izboljšala pripravljenost, zmogljivost, sem prebral kar nekaj študij in v normalnih odmerkih, se pravi v dovoljenih odmerkih teh zdravil, pravzaprav nobena ni pokazala, da bi bila zmogljivost potem večja.

Kako se v času velikih tekmovanj izogibati virozam, jih zajeziti, če se pojavijo v ekipi?
Prvo navodilo je izogibati se prostorom, kjer je veliko ljudi. Še zlasti, če je obdobje epidemije, gripe. Uporaba mask in razkuževanje rok sta vedno zelo priporočljiva. Preventiva je zelo, zelo pomembna.

Kakšno je vaše mnenje o vrnitvah že upokojenih športnikov?
Najprej se vprašam, ali jim je res tega treba, še zlasti tistim, ki so že bili v samem vrhu. Prav gotovo telo pri 40. ni več takšno, kot je pri 25., 30. Še zlasti, če so bile že prej prisotne poškodbe. Dvomim, da se ti povratniki lahko tako dobro kondicijsko pripravijo, tudi da zdržijo kar naporne tekme. Telo je zanesljivo manj elastično, tetive so manj elastične, mišice so manj elastične, sklepi niso več tako gibljivi. Da pride športnik na visoko raven, je potreben še večji vložek.

Intervju z Matjažem Vogrinom

Matjaž Vogrin je zdravnik nogometnega kluba Maribor in tudi slovenske nogometne reprezentance.

Kaj vam osebno pomeni biti zdravnik športnika, ekipe?
To je zagotovo velik strokovni izziv. Napraviti nekaj, da športniku po eni strani omogočiš tekmovati, kolikor je to v tvoji pristojnosti, po drugi pa je to seveda velika čast in zadovoljstvo. Sam se ukvarjam s športno medicino, sem ortoped, ki se specializirano ukvarjam s športnimi poškodbami, tako da je to pravzaprav ves čas tudi del moje profesionalne kariere. Hkrati pa hobi in način življenja. V nogometnem klubu Maribor delujem že 26 let, kar je daljše časovno obdobje, pri nogometni reprezentanci 15 let, pa veliko olimpijskih iger in tako naprej. Skratka, gotovo je način življenja. Pa velika odgovornost.

Kaj vse zajema delo športnega zdravnika?
To delo je zelo, zelo široko. Sem ortoped in pokrivam zelo majhen del športne medicine, ukvarjam se s športnimi poškodbami, najpogostejše so poškodbe kolenskega sklepa, ramenskega sklepa, mišične poškodbe. Pojem športne medicine pa je veliko, veliko širši. Bistveno je, da kot zdravniki na področju športne medicine delujemo multidisciplinarno. Vedno je vpletenih več specialistov različnih strok, ki se med seboj dopolnjujemo, potem so tukaj še naši sodelavci fizioterapevti, kineziologi, nutricionisti in tako naprej.

Če se osredotočimo zgolj na vaše delo. Ortopedi ste pri poškodbah športnikov zelo izpostavljeni. Kaj je vaša naloga?
Naša naloga je zdaj, če govorimo konkretno o vrhunskem športu, da v maksimalno hitrem optimalnem času postavimo pravilno diagnozo. Igralec, športnik, atlet se poškoduje. Bistveno je, da je diagnoza postavljena v enem, dveh dneh. Tu ne mislim samo kliničnega in ultrazvočnega pregleda, ki ga lahko opravimo tudi že na igrišču, temveč da je opravljena tudi slikovna diagnostika, skratka magnetna resonanca, rentgen, CT, karkoli je pač potrebno. In da takoj začnemo zdravljenje: ali z imobilizacijo, fizikalno terapijo ali pa kirurškim posegom. Na ta način bistveno skrajšamo dobo rehabilitacije. Hitreje, kot začnemo pravilno zdraviti, boljši bo rezultat za športnika in hitrejša bo njegova vrnitev na tekmovališča.

Kako težko je športniku povedati, kakšna je njegova poškodba, sploh ko gre za hujše poškodbe, zaradi katerih bo dlje časa odsoten s tekmovališč?
Dostikrat športniki že sami vedo, da je poškodba huda. Oni imajo izkušnje, obremenitve so ves čas ekstremne, ves čas hodijo po robu. In oni sami čutijo, ali so ta rob prestopili. Konkretno: pri poškodbi kolenskega sklepa, doskok, enak kot tisočkrat prej, ampak tokrat mogoče na nepravilni način, zaznava hudo bolečino, koleno oteče in tako naprej. Skratka, oni vedo, da je nekaj hudega in v tem primeru pravzaprav že pričakujejo. So dobro izobraženi tudi že iz teh družabnih medijev, iz literature. Vsi imajo neke prijatelje, druge športnike, ki so že imeli takšno poškodbo. Pogovori s poškodovanimi so zahtevni, dostikrat jim povemo zelo slabe novice, ampak ti športniki so visoko motivirani in so pripravljeni narediti vse, da v čim krajšem času pridejo nazaj.

Ko pride do poškodbe v ekipi, kdo se odloči, ali bo igralec nadaljeval igranje na tekmi ali bo zamenjan?
Ponavadi je to dogovor med igralcem in zdravnikom. Zdravnik ima pravico intervenirati. Jaz, recimo, pridem na igrišče, pogledam, če je treba, igralca odpeljemo na rob igrišča, da vidimo, ali je poškodba huda ali ne. In potem mu svetujem. Včasih mu rečem, da ni nobene možnosti, da bi spet igral, včasih pa skupaj pridemo do neke odločitve. Naloga zdravnika je, da varuje zdravje športnika, ampak ves čas je to neka hoja po robu. Tukaj se trenerji niti ne vmešavajo. Zaupanje med zdravnikom in trenerjem je bistveno. Edino v enem primeru pa odloča zdravnik, in to je pri poškodbi glave, ko je sum pretresa možganov. Po pravilih Fife in Uefe je zdravnik tisti, ki odloči, ali bo igralec nadaljeval igranje na tekmi ali ne. Skratka, ne igralec sam, ne sodnik, ne trener, ampak zdravnik, ki ima za to tri minute časa. Napravijo se posebni testi in v tistem času se mora zdravnik odločiti, ali bo igralec igral ali ne. Dostikrat se zgodi namreč, da igralec misli, da ni poškodovan, da je vse v redu z njim, ampak ti pa zelo hitro vidiš, da gre za pretres možganov. Odgovarja nesmiselno, ni orientiran v prostoru in času, želi pa igrati. Zdravnik sodniku reče, da igralec ne more več nadaljevati tekme.

Katere so najpogostejše poškodbe pri športnikih?
Če se najprej ustavim pri nogometu, so daleč najpogostejše mišične poškodbe in, zanimivo, ne tiste, ki so posledice direktnih udarcev, temveč tiste, ki nastanejo pri preobremenitvi. Med prvimi petimi poškodbami v vrhunskem nogometu so štiri mišične poškodbe, in to v glavnem mišične poškodbe spodnjih okončin, potem pa pridejo šele na vrsto druge poškodbe, kot so recimo poškodbe vezi. V vrhunskem smučanju so daleč najpogostejše poškodbe kolenskega sklepa. To je epidemija tega, in če pogledate tekmovalce v svetovnem pokalu, boste videli, da je vsako leto poškodovanih približno 30 odstotkov vseh tekmovalcev in da so vsi pravzaprav že utrpeli hujšo poškodbo, ki zahteva daljšo odsotnost, celo operacijo. Vemo, da imamo tudi primere invalidnosti, celo smrti. Vrhunsko smučanje je ekstremno nevarno. Potem seveda so pa športi, ki so manj rizični, recimo športi, pri katerih pride do velikega števila ponavljajočih se gibov, kot recimo golf, veslanje in podobno. Tukaj se pa pojavljajo prej preobremenitvami sindromi, ki so v športu zelo pogosti, še posebej v teh športih. Pojavljajo se počasi, ampak imamo tudi velike težave, da jih zdravimo.

Rehabilitacija zahteva svoj čas, v nasprotnem zelo hitro lahko pride do ponovitve in poškodba postane kronična.
Še enkrat izpostavim to, da je vrhunski šport hoja po robu. Če športnik hoče doseči vrhunski rezultat, mora svoje telo obremeniti. Če si 2 odstotka pod mejo, nisi več vrhunski športnik, in tu imajo zelo veliko in pomembno vlogo trenerji. Ti morajo biti izobraženi na področju fiziologije, anatomije, kineziologije, kinematike in tako naprej, da lahko dosežejo teh 100 odstotkov, ampak ne 102, ker če pa do tega prihaja, potem so poškodbe neizbežne. In zanimivo je, recimo, v vrhunskem nogometu. Znano je, da je menjava trenerja, še bolj pa kondicijskega trenerja najbolj tvegana za povečanje števila poškodb. Pride nov trener, poskuša doseči maksimalno obremenitev in dostikrat stopijo čez rob. Bistveno je, da ti trenerji, zdravniki, fizioterapevti delajo s športniki v daljšem časovnem obdobju. Potem so rezultati lahko optimalni.

S slovensko nogometno reprezentanco ste bili na evropskem prvenstvu. Večjih poškodb ni bilo, ampak povsem brez dela pa tudi niste bili.
Na evropskem prvenstvu so bili igralci poškodovani, pa so kljub temu igrali. Tega javnost ne ve. Teh podatkov ne povemo tudi zaradi tega, ker nas nasprotnik analizira in pripravlja taktiko. Na zadnjih dveh tekmah je bil Jan poškodovan. Mi smo poškodbo oskrbeli, kolikor smo lahko, ampak v bistvu je bil on tisti, ki je stisnil zobe in branil fantastično. Na kliniki v Nemčiji smo naredili magnetno resonanco, ko so izvedeli, da je prišel Jan Oblak, je prva medicinska sestra hotela podpis, potem pa druga in potem še petdeseta. Na koncu smo morali prav skriti Jana, da ni bil tako oblegan.

Zdravniki pa niste s športniki samo na velikih tekmovanjih, sodelovanje je veliko širše.
Ne, zagotovo ne, recimo konkretno: v nogometnem klubu Maribor sem že 26 let. Smo ves čas, dnevno na zvezi s fizioterapevti, trenerji, igralci. Ti prihajajo redno na preglede. V nogometni reprezentanci pa prav tako. Igralci tudi dostikrat pridejo po drugo mnenje. Tako da ta komunikacija poteka ves čas. Enako je z olimpijskimi športniki. Že res, da so olimpijske igre vsaka štiri leta, ampak mi sodelujemo ves čas. Tu bi še posebej izpostavil mrežo referenčnih športnomedicinskih centrov Olimpijskega komiteja Slovenije, ki je bila vzpostavljena pred leti, in športniki imajo dostop do najboljših specialistov v slovenskem prostoru. Ne samo, kar se tiče diagnostike, pregleda, ampak tudi zdravljenja. Govorim zdaj o fizikalni terapiji, kineziološki obravnavi, prehranskem svetovanju, psihološkem svetovanju in tako naprej. Ne skrbimo samo za olimpijce in športnike v mednarodnem razredu, temveč tudi za ostale športnike.