V zadnjih 20 letih se število občin v Sloveniji opazno povečuje.

Od osamosvojitve pa do danes se je razdrobljenost države na lokalni ravni skoraj podvojila. Leta 1994 je namreč državni zbor izvedel reformo lokalne samouprave in z zakonom določil način ustanavljanja novih občin. Čeprav je predpisano, da mora imeti nova občina vsaj 5.000 prebivalcev, popolno osnovno šolo, zagotovljeno primarno zdravstveno varstvo, ustrezno komunalno opremljenost, poštne storitve, knjižnico in prostore za upravno dejavnost, pa se pri dejanskem odločanju to večkrat spregleda in raje upošteva merila za izjemne primere.

Te izjeme so v zakonu predvidene za območja, kjer obstajajo posebni geografski, obmejni, narodnostni, zgodovinski ali gospodarski razlogi. V takih primerih mora imeti nova občina vsaj 2.000 prebivalcev, a, kot kaže statistika, je izjema prej pravilo. Več kot polovica občin je bila namreč ustanovljena prav zaradi izjemnih razlogov, tako da ima kar 110 občin manj kot 5.000 prebivalcev.

Največ občin je bilo ustanovljenih leta 1995
In kako se je vse od leta 1994 gibala dinamika ustanavljanja slovenskih občin? Takrat so začeli uvajati reformo, ki je leta 1995 prinesla zvišanje števila občin z 62 na 147. Leta 1998 je sledila druga večja sprememba, ko so poslanci s spremembami zakona o ustanovitvi občin povečali njihovo število na 192. Leta 2002 je bila ustanovljena 193. občina, naslednja večja sprememba pa se je zgodila leta 2006, ko so marca ustanovili 12 novih občin, junija pa še 5.

Volivci so na referendumu podprli tudi ustanovitvi občin Mirna (odcepitev iz občine Trebnje) in Ankaran (odcepitev od Kopra), a so leta 2010 poslanci v drugem glasovanju sicer zavrnili novelo zakona o ustanovitvi teh dveh novih občin. Spor je šel na ustavno sodišče, ki je razsodilo, da je bila odločitev poslancev neskladna z ustavo. Februarja 2011 je tako nastala 211. občina Mirna, medtem ko je Ankaran dobil status občine v nastajanju in bo prve volitve v občinske organe izvedel na teh lokalnih volitvah. Tako imamo v Sloveniji trenutno 212 občin.

Združevali in drobili so jih tudi v preteklosti
Dinamiko drobljenja in združevanja občin lahko sicer opazujemo tudi skozi zgodovino. Vsakokratna oblast je na slovenskem ozemlju na novo določala občine glede na to, kakšno vlogo v upravno-teritorialni ureditvi jim je namenila. V Enciklopediji Slovenije lahko tako preberemo, da so občine na Slovenskem ustanovili že v 18. stoletju. V zapisih o jožefinski davčni regulaciji iz leta 1789 lahko namreč razberemo, da je bilo v ljubljanskem okrožju 288 občin, v celjskem 558, v mariborskem pa 801.

Naslednja sprememba pri organiziranosti občin je sledila po propadu Ilirskih provinc, ko so na slovenskem ozemlju, ki je spadalo pod Ilirske province, na novo oblikovali glavne občine – obsegale so območja nekdanjih francoskih komun – in podobčine. Leta 1817 je bilo teh v ljubljanskem okrožju 347, na Goriškem 205, na neilirskih območjih pa je bilo organiziranih 558 občin v celjskem okrožju in 791 v mariborskem.

Večje združevanje občin so izvedli čez dobrih 100 let, že v novi državi – Kraljevini Jugoslaviji. Večji del slovenskega ozemlja je spadal pod Dravsko banovino, ta pa je bila razdeljena na 403 krajevne občine. Po 2. svetovni vojni do leta 1952 občin ni bilo, najmanjšo upravno enoto pa so predstavljali kraji. Potem so kraje združili in znova uvedli občine, ki jih je bilo tedaj v Sloveniji 371. Do večjega združevanja lokalnih enot je spet prišlo leta 1955, ko jo na Slovenskem ostalo 130 občin. Manjšanje števila občin se je nadaljevalo še naslednjih 10 let, tako da je bilo v Sloveniji leta 1965 62 občin, ki so ostale vse do osamosvojitve in nato do lokalne zakonodaje, ki jo je državni zbor sprejel leta 1994.

Nastanek občin od leta 1994
Vir: Ministrstvo za notranje zadeve