Afganistan je bil v zadnjem desetletju hladne vojne prizorišče boja ideoloških nasprotnic - ZDA in Sovjetske zveze. Washington je, skupaj s Savdsko Arabijo, Pakistanom in drugimi muslimanskimi narodi v Afganistanu podpiral islamistične mudžahide, Rusija pa marksistično vlado.

Dolga zgodovina ruske vpletenosti v Afganistan
Afganistan je skozi svojo zgodovino doživel veliko invazij. Nedostopna afganistanska gorovja in puščavski teren so prispevali k etnični in jezikovni raznolikosti populacije, država pa je od leta 882 večinoma muslimanska. Tudi ruska vojaška vpletenost v Afganistan ima dolgo zgodovino, ki sega v carske čase t. i. velike igre strateškega rivalstva med Rusijo in Veliko Britanijo v osrednji Azije nekje med letoma 1813 in 1907. Tudi po boljševistični revoluciji se je sovjetski interes v Afganistanu nadaljeval. Moskva je v državo med letoma 1955 in 1987 poslala več milijard gospodarske in vojaške pomoči.

Tedanje dogodke v Afganistanu je treba razumeti v okviru širših svetovnih dogodkov; februarja 1979 je v afganistanski sosedi islamistična revolucija z oblasti vrgla šaha Rezo Pahlavija, ki je užival podporo ZDA, marca istega leta sta Izrael in Egipt podpisala mirovni sporazum, ki ga je Moskva obravnavala kot veliko prednost za ZDA, ki so sporazum pomagale doseči.

Upor sprožile marksistične reforme
Aprila leta 1978 je afganistanska vojska, ki je podpirala marksistično stranko PDPA, vrgla z oblasti in usmrtila Mohameda Dauda Kana. Bratranec nekdanjega afganistanskega kralja Mohameda Zahirja Šaha in premier med letoma 1954 in 1963 je leta 1973 z nekrvavim vojaškim udarom prevzel oblast in zatrl opozicijo pod vodstvom PDPA-ja. Generalni sekretar PDPA-ja Nur Muhamed Taraki je postal predsednik Revolucionarnega sveta in premier novoustanovljene Demokratične republike Afganistan. V prvem letu in pol vladanja je stranka uvedla reforme po sovjetskem vzoru, s katerimi so želeli v Afganistanu odpraviti fevdalizem. Spremembe v poročnih obredih in zemljiška reforma niso bile dobro sprejete med prebivalstvom, močno podrejenim tradiciji in islamu, in plemenskimi voditelji, nezadovoljnimi zaradi odpisanega dolga kmetov.

Sredi leta 1978 je bil upor široko razširjen, kmalu pa se je razvila državljanska vojna. Vojska je nasilno odgovorila na upor, toda obsežne vstaje ni mogla obvladati. Po smrti predsednika Tarakija je septembra 1979 namestnik premierja Hafizulah Amin prevzel oblast.

Sovjeti padli v "afganistansko past"
Afganistanska vlada je za pomoč zaprosila Sovjetsko zvezo. Moskva je na pomoč v boju proti mudžahidskim upornikom sprva pošiljala orožje in manjše enote vojske, ni pa se ji mudilo, da bi v Afganistan poslala večje enote ali letalsko pomoč. Sredi leta so uporniki dobili podporo ZDA, ki so želele po besedah Zbigniewa Brzezinskega, svetovalca tedanjega predsednika ZDA Jimmyja Carterja, "spodbuditi sovjetsko vojaško intervencijo" in "zvabiti Sovjete v afganistansko past". V intervjuju za francoski Le Nouvel Observateur je Brzezinski leta 1998 razkril, da je takrat Carterju napisal: "Zdaj imamo priložnost, da Sovjetski zvezi damo njeno vietnamsko vojno."

Rdeča armada vstopi v Afganistan
Sovjetska zveza se je odločila, da vojaško posreduje v Afganistanu in reši njegov komunistični režim, saj je dvomila o pripadnosti Amina Moskvi, za katerega se je celo ugibalo, da je agent ameriške obveščevalne službe Cia. Sovjetske vojaške sile so v Afganistan vstopile 25. decembra 1979, dva dni pozneje pa začele operacijo, v kateri so zasedle večje vladne, vojaške in medijske stavbe v Kabulu, naslednji dan pa razglasile, da je bil Afganistan "osvobojen" izpod Aminove vladavine.

Sovjetske sile so hitro prevzele nadzor nad večjimi mestnimi središči, toda njihova navzočnost ni imela želenega učinka - umiritve razmer v državi. Nasprotno, sprožila je nacionalistična občutja in še dodatno razširila upor. V majhne skupine razdeljeni mudžahidi so bojevali gverilsko vojno, proti kateri so bili sovjetski vojaki nemočni. Med letoma 1980 in 1985 je Sovjetska zveza v strateški dolini Panjšir sprožila kar devet ofenziv. Ob prihodu na oblast marca 1985 je novi sovjetski generalni sekretar Mihail Gorbačov postal nestrpen zaradi dolgotrajnosti vojne v Afganistanu in zahteval, da se razreši v prej kot letu dni.

Sredi 80. let začetek postopnega umika
Moskva je začela pripravljati strategijo umika. Prva faza je bil prenos odgovornosti za boj z mudžahidi na afganistanske varnostne sile, kar pa PDPA ni sprejela z navdušenjem. V zadnji fazi umika se sovjetske enote skoraj niso več zapletale v spopade z mudžahidi in so se le branile pred njihovimi napadi. Edina izjema je bila operacija Magistral. Uspešna operacija ni imela trajnega učinka, je pa Sovjetski zvezi omogočila, da je svojo vojaško navzočnost v Afganistanu simbolično končala z zmago.

Prva polovica sovjetskega kontingenta se je umaknila med 15. majem in 16. avgustom 1988, druga pa med 15. novembrom in 15. februarjem 1989. Ker so Sovjeti z mudžahidi sklenili premirje, je umik potekal večinoma mirno. V spopadih je umrlo okoli 15.000 sovjetskih vojakov in milijon Afganistancev.

20 let po umiku je zgodba v Afganistanu skoraj obrnjena - s talibani, ki so zavladali po odhodu sovjetskih vojakov, se bojujejo ZDA in njihove zaveznice v Natu.

T. V.