Največji zagon so indijske težnje po osamosvojitvi izpod britanskega jarma dobile pod vodstvom Mahatme Gandija v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja. Foto: Reuters
Največji zagon so indijske težnje po osamosvojitvi izpod britanskega jarma dobile pod vodstvom Mahatme Gandija v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja. Foto: Reuters
Pakistan
Zaradi ločitve Pakistana in Indije je bilo prisilno preseljenih od 10 do 12 milijonov ljudi. Foto: Reuters

V Indiji kot koloniji britanskega imperija je do prvih teženj po osamosvojitvi prišlo konec 19. stoletja, največji zagon pa so dobile pod vodstvom Mahatme Gandija v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja.

Ob koncu druge svetovne vojne je morala Velika Britanija končati svojo kolonialno nadvlado. To naj bi se uradno zgodilo 15. avgusta 1947, ko bi Indija postala samostojna. Že pred tem pa je prišlo do razkola v Indijskem nacionalnem kongresu. Indijski muslimani so se namreč bali prevlade hindujcev in so zahtevali posebne pravice, ker pa teh zagotovil niso dobili, so dan pred osamosvojitvijo Indije ustanovili lastno državo.

14. avgusta 1947 je tako nastal Pakistan, ki je bil sprva razdeljen na zahodni in vzhodni del. Slednji je nato tudi ob pomoči Indije postal današnji Bangladeš.

Razkol leta 1947 je namesto slavja ob osamosvojitvi izpod britanskega kolonialnega jarma prinesel krvavo medversko nasilje, prisilne selitve milijonov ljudi na eno ali drugo stran, pa tudi stalne napetosti glede meje. Še danes je sporna razmejitev v pokrajini Kašmir, ki si jo lastita tako Indija kot Pakistan in zaradi katere sta se državi zapletli v tri vojne. Sosedi, ki imata obe jedrsko orožje, sta sicer leta 2004 začeli mirovni proces, a sta pri tem dosegli le malo napredka.

Največja prisilna selitev ljudi
Po ocenah popisa prebivalstva iz leta 1941 je bilo v Indiji 318 milijonov ljudi. Od tega jih je bilo 239 milijonov hindujcev in 43 milijonov muslimanov, preostali pa so bili pripadniki drugih verskih skupin, Sikhi, parsi, budisti, džainisti, tudi kristjani, poroča nemška tiskovna agencija DPA.

Ob ločitvi leta 1947 je moralo svoje domove prisilno zapustiti od 10 do 12 milijonov ljudi. Muslimani so morali z indijske strani v Pakistan, hindujci pa obratno. Nekateri zgodovinarji menijo, da je bila to največja prisilna selitev v zgodovini človeštva.

Od 200.000 do milijona žrtev
Po objavi načrta poteka meje 17. avgusta 1947 je izbruhnilo medversko nasilje, v katerem je bilo po različni ocenah skupno ubitih od 200.000 do milijona ljudi. Največkrat se omenja ocena pol milijona ljudi, čeprav pravo število ne bo nikoli znano. Med njimi je tudi okoli od 75.000 do 100.000 žensk, ki so bile v tistem obdobju ugrabljene, posiljene ali ubite.

Indija stabilnejša od Pakistana
Indija, v kateri živijo številne skupine različnih ver, okusov in ideologij se je razvila v razmeroma demokratično državo z izoblikovanimi civilnodružbenimi institucijami, kot so svobodni mediji in redne volitve na vseh ravneh. Indija je kot ena izmed najstabilnejših držav na celini vzor številnim državam v Aziji in Afriki.

Na drugi strani se Pakistan že dolga leta spoprijema z večjo politično nestabilnostjo. Državo je pretreslo tudi več državnih udarov. Pakistan se sooča tudi z velikimi varnostnimi izzivi in pritiskom islamskih skrajnežev, zlasti na severu države ob meji z Afganistanom. Pogosti so tudi krvavi teroristični napadi. Obenem pa je Pakistan tudi tarča kritik, da po tihem podpira teroristične skupine.