Vodja mednarodne pomoči pri Slovenski karitas se je nedavno vrnila z obiska v Burundiju in Ruandi, že svojega 10. v zadnjih 13 letih. V treh letih, odkar je bila nazadnje tam, covid je vmes preprečil obisk na terenu, je napredek v Ruandi viden že na prvo oko, medtem ko so v bolj nestabilnem Burundiju spremembe počasnejše, je povedala v pogovoru za MMC.

Slovenska karitas že leta izvaja različne humanitarne in razvojne projekte v več afriških državah. "Odhod na teren pomeni, da pogledamo, kaj se z zbranimi sredstvi dela in kakšne so potrebe za naprej. Na terenu iz prve roke slišimo, kaj ljudje potrebujejo. Se spomnim, kako sem bila leta 2014 na obisku v enem kraju, kjer je vihar porušil šolo in so bili šolarji že dve leti brez šolske stavbe. Prosili so, ali bi lahko Slovenija pomagala zgraditi novo šolo. In danes tam res stoji nova šola," razloži, kako se rojevajo konkretni projekti.

Podobno se je začel projekt Kupim kozo, v okviru katerega lahko z doniranjem 20 evrov posameznik pomaga afriški družini kupiti kozo. "Ko sem bila leta 2019 na zadnjem obisku, sem se srečala z družinami, ki so vključene v naš program Z delom do dostojnega življenja, v katerem je lani sodelovalo 816 darovalcev iz Slovenije, ki redno finančno podpirajo starše več kot 330 revnih družin. Da dostojno preživi, potrebuje revna družina na afriškem podeželju dodatnih 24 evrov. Prosili so za gnojilo za zemljo. Prst je namreč v Ruandi in Burundiju zelo izčrpana, ker imajo dve letini letno in ker običajno sadijo oz. sejejo iste stvari, sladki krompir ali fižol, svoje pa so naredile tudi podnebne spremembe," pojasni začetek projekta, v okviru katerega so doslej kupili že več kot 4300 koz. "Te družine so namreč tako revne, da si tudi koze ne morejo kupiti."

Projekt Kupim kozo se je začel leta 2019, zdaj pa se je prvič srečala z družinami, ki so dobile koze. "Nisem si mogla predstavljati, kako se jim je spremenilo življenje. Kaj lahko naredi 20 evrov!" pripoveduje navdušeno. Kot pojasni, te koze načeloma niso mlekarice, temveč je ključen njihov gnoj, ki ga uporabljajo za gnojenje zemlje. V nekaterih primerih pa namesto koz kupijo tudi kravo ali prašiča. "Kar je zelo pomembno, je tudi to, da imajo koze mladičke, kar pomeni, da lahko potem kozice prodajo in tako dobijo denar. Spomnim se Lucy iz Kenije, ki je ostala sama s sedmimi otroki. Ko je prodala prvega kozlička, je s tem denarjem plačala popravilo strehe. Zdaj, ko sem jo srečala, je pa povedala, da je koza breja in da bo s prodajo koze lahko plačala šolanje otrok."

Koze je dobilo tudi vseh 330 družin, ki so vključene v program Za dostojno življenje, je pa program Kupi kozo veliko širši, saj je vanj vključenih več tisoč ljudi. Podelili so že več kot 4300 koz, program pa izvajajo tudi v Albaniji, kjer so doslej razdelili več kot 270 koz. "Odročni kraji Albaniji so še vedno razvojno zelo zaostali. Marsikje v hribih otroci hodijo eno uro peš v šolo, marsikje z oslom tovorijo življenjske potrebščine do hiše, žal so tudi nedohranjeni ljudje," oriše okoliščine, zaradi katerih so aktivni na tem področju.

Življenje v Ruandi in Burundiju in razlike v 13 letih

Kot pravi sogovornica, je med podeželjem in mesti v Ruandi in Burundiju velika razlika. Mesta, sploh glavna, so razvita, ko pa greš ven na podeželje, je slika drugačna. Kot bi prišel na konec sveta. "Ljudje živijo v hiškah iz blata, notri je pregrajena sobica za starše, otroci se gnetejo v enem prostoru, kuha se na odprtem ognju, največkrat zunaj hiške. Kuhinja so dejansko trije zidaki na teh. Peš hodijo kilometre daleč po vodo, zajemajo iz nečistih izvirov, če ni vodnjakov, zaradi česar je veliko bolezni." V Burundiju sta elektrificirana manj kot dva odstotka države, navede za Zahod skorajda nepojmljiv podatek. Vse življenje poteka med 6. in 18. uro, ko pade tema, se življenje za tisti dan ustavi.

V Ruandi, ki je najgosteje naseljena afriška država, se je v treh letih, odkar je bila nazadnje na obisku, število prebivalcev povečalo za več kot milijon. "Število prebivalcev naglo narašča. Vsak košček zemlje je obdelan, ampak je je premalo. Najtežje je, ker ni dovolj hrane. Še vedno je ponekod nedohranjenost, čeprav oblasti pravijo, da je ni, a ko greš iz mest, v odročne kraje, je pomanjkanje še veliko. Druga velika težava je, da številni otroci nimajo možnosti, da bi hodili v šolo, ker starši nimajo denarja, da bi plačali šolnino."

V Ruandi je namreč šola plačljiva, v Burundiju pa je sicer brezplačna, a potrebujejo šolarji uniformo in šolske potrebščine, ki so za številne starše prevelik strošek, zato so otroci doma. Zdravstveno zavarovanje v Ruandi letno stane 3 evre za družinskega člana, česar si številni ne morejo privoščiti.

V Ruandi je zadnjih 22 let na oblasti Paul Kagame, ki skuša državo modernizirati. "V Kigaliju se, recimo, razvija industrija izdelovanja žimnic, delajo pločevinaste strehe in plastične čevlje. Kagame je uzakonil, da naj bi imela vsaka hiša kovinsko streho in žimnice. Razvoj gre počasi, toda stvari se spreminjajo. V Kigaliju tudi, recimo, na ulici ni nihče več bos. Pomembna stvar, ki jo je opaziti na prvi pogled, pa je tudi, da ni nikjer smeti, kajti vsa plastika je v Ruandi prepovedana. V treh letih, odkar me ni bilo, je bil napredek letos, vsaj v Kigaliju, viden že na prvi pogled. Seveda je v odročnih vaseh drugače, ampak stvari se počasi spreminjajo," pove svoja opažanja in doda, da imajo še vedno težave s korupcijo na različnih ravneh.

V Burundiju, kjer so politične razmere bolj nestabilne, pa napredek v zadnjih 13 letih, odkar ga obiskuje, ni viden. Še slabše so razmere v Srednjeafriški republiki. "Obiskala sem jo leta 2018. Tam je revščina res velika, pa ima država izjemne naravne vire. Potem pa ti povedo, da zahodne države še vedno izkoriščajo te vire, lokalne prebivalce kregajo med sabo in jih oborožujejo, da lahko še naprej izkoriščajo njihove naravne vire", pove kruto realnost.

Slovenska karitas je v preteklih letih v okviru akcij Za srce Afrike v več afriških državah izvedla številne infrastrukturne projekte, med njimi je tudi gradnja vodnjakov. Pri nekaterih projektih sodelujejo tudi z Ministrstvom za zunanje zadeve, in sicer v okviru razvojne pomoči, sklenili so tudi triletno strateško partnerstvo na področju humanitarne pomoči. V ospredju sodelovanja je dostop do čiste pitne vode. "V Ruandi je projekt osredotočen na obnovo vodovoda. To so res hribi na zahodu, odrezani od sveta, še domačini v drugih predelih Ruande se šalijo, ali je to sploh Ruanda. Vsa infrastruktura v Afriki je namreč zelo draga, včasih celo dražja kot v Sloveniji, ker ni takega povpraševanja. Pa tudi razvoj je osredotočen na mesta z okolico, drugi predeli države pa zaostajajo," pojasnjuje vzroke, zakaj pomagajo predvsem v odročnih krajih.

V okrožju Karongi v Ruandi so tako ob podpori MZZ-ja lani zagotovili pitno vodo in izboljšanje higiene z obnovo dveh vodovodnih sistemov, gradnjo 20 postaj za umivanje rok in z ozaveščanjem o covidu. 1450 revnih so usposobili za zagon obrti, boljše kmetijske prakse in jim zagotovili koze, semena, milo, našteje konkretne podrobnosti enega od projektov. "Kaj pomenijo projekti v praksi? V eni vasi smo podaljšali vodovodno infrastrukturo, da zdaj po vodo ne hodijo več eno uro, temveč 20 minut. In so presrečni, ker zdaj manj časa porabijo za ta sicer osnovni, življenjsko nujen opravek."

Pitna voda osnova za vse

Pomembno je tudi širjenje ozaveščenosti o pomenu higiene. "Letos so v 174 vaseh v 4 občinah, če lahko tako rečem, imeli natečaj za družino, ki najbolj izvaja higienske prakse, ki so jih potem na koncu nagradili. Na tak način se širi ozaveščanje med prebivalci. Zato je ključnega pomena sodelovanje z lokalnimi oblastmi in prebivalci. Enako je s tistimi, ki sodelujejo v programu Z delom do dostojnega življenja, na delovnem mestu na misijonu vidijo, kakšni higienski standardi so v zdravstvenih centrih, ki so bili zgrajeni tudi s pomočjo akcije Za srce Afrike in potem to prenašajo domov in na svoje sosede."

Uporaba čiste vode ima pomembne posledice na zdravstveno oskrbo. Zaradi uporabe nečiste vode imajo namreč številni prebivalci črevesne bolezni. "Naše misijonarke povejo, kako se močno zmanjša število črevesnih bolezni, ko dobijo vodnjak."

Pomembni projekti, ki imajo dolgoročne posledice, so povezani z izobraževanjem. V preteklih desetletjih je Slovenska karitas pomagala zgraditi tudi osem šol in vrtec, ki pomenijo možnost za boljšo prihodnost. "Žal še vedno vidiš v razredu po 100 otrok, kar pomeni slabšo kakovost pouka. Zame je res veliko veselje, ko pridem v kraje, kjer smo zgradili šole, da je v razredih potem manj učencev, kar močno dvigne kakovost pouka. V kraju Kiguhu v Burundiju, kjer smo v času korone dokončali gradnjo šestih učilnic, je tam namesto po 80 zdaj po 60 ali pa 40 učencev. Kot so mi povedali, je bila šola na preizkusu znanja včasih zadnja v okraju, zdaj pa so prvi. To je jasen kazalnik, kaj podpora takšnim projektom konkretno pomeni in kako pomembna je izobrazba, brez primerne infrastrukture pa je težko do nje."

Pomoč je usmerjena v razvoj in opolnomočenje lokalnih partnerjev

Razvojna prizadevanja so po njenih besedah predvsem usmerjena v to, da se bodo prebivalci z izobrazbo lahko izkopali iz revščine, da bodo imeli možnosti za različne poklice in da bodo ne nazadnje drugače razmišljali in se bolje znašli v življenju. "Pogosto se pogovarjam z ljudmi, ki so zapustili Afriko, in jih vprašam, če bi se vrnili domov. Spomnim se dekleta iz Srednjeafriške republike, ki sem jo srečala na letalu, ko je šla na očetov pogreb. 'Prvo sekundo se vrnem domov, ampak pogoji za življenje tam niso dobri, dobila sem možnost za študij v Evropi in sem jo izkoristila.' Če bi imeli osnovne pogoje za življenje, mir, dovolj hrane in delo, bi velika večina ostala doma."

Na vprašanje, kakšne so zdaj razmere v Ruandi in Burundiju, od koder se je nedavno vrnila, Jana Lampe pojasni, da je že covid pustil velike posledice, s posledicami podnebnih sprememb se spopadajo že leta, zdaj pa jih je posredno udarila še vojna v Ukrajini.

Edina pozitivna plat covida je, da si ljudje bolj umivajo roke

Kot razloži, je bila Ruanda zaradi covida zaprta, ni bilo pouka, številni so izgubili delo, v mestih je bilo težje kot na podeželju. Ko so se pozneje odprle šole, so številna dekleta ostala doma in se niso vrnila v šolo. Cepljenje proti covidu je za vse med 12. in 70. letom, obvezno. 50 odstotkov ljudi je precepljenih, kar je za Afriko zelo visok delež, pove sogovornica. V Burundiju je bilo ravno nasprotno, država se ni zaprla, omejitev je bilo malo, so pa imeli veliko smrtnih žrtev covida, predvsem med starejšimi. Kot edino pozitivno posledico covidne epidemije navede to, da si ljudje v strahu pred boleznijo več umivajo roke. V ta namen so v Ruandi postavili tudi 20 postaj za umivanje rok, in sicer pred šolami, na trgih, cerkvami …

Tako kot drugje po Evropi in svetu se tudi življenjske potrebščine v Afriki zaradi posledic vojne v Ukrajini hitro višajo. "Cene hrane so se povišale za tretjino ali za pol. V Burundiju primanjkuje goriva, številne črpalke so bile zaprte. Ko smo potovali po državi, smo imeli s seboj kantice z gorivom, da smo se lahko premikali," razloži, kaj pomeni pomanjkanje energentov v praksi. Ob tem navede podatek, da Kenija, kjer Karitas tudi podpira projekte, dobi 95 odstotkov gnojil iz Ukrajine in skoraj ves zemeljski plin iz Rusije. "Sever je že tako sušen, zdaj jim sploh ni jasno, kako se bodo spopadli z višanjem cen."

Ženskam več moči in glasu

Pri projektih, ki jih izvaja Slovenska karitas, velik poudarek namenjajo opolnomočenju deklic in žensk. "Največ nosilk programov je žensk, ki so nosilke življenja v Afriki. Ne želim posploševati, a praksa kaže, da bodo moški denar prej tudi kam drugam, recimo v bar, odnesli, ženska pa bo najprej poskrbela za otroke, za šolo in hrano, zdravstveno zavarovanje. S tem ko ženska prinese denar v gospodinjstvo, ima tudi drugačen položaj v družini. Tako jih opolnomočimo in jim damo glas v družbi. Tega včasih ni bilo."

Ob tem pojasni, da vključenost v njihove programe traja nekaj let, potem pa se udeleženci osamosvojijo in v programe vključijo druge. "Že ob začetku vedo, da ti programi niso večni, po navadi trajajo tri, štiri leta, potem pa se osamosvojijo in niso več vključeni, jih pa še vedno spremljamo, če potrebujejo kakšno pomoč."

Kot poudarja, je skupnost v Afriki zelo pomembna, ljudje so tesno povezani in si med seboj pomagajo in se spodbujajo ter se med seboj zgledujejo.

Ob koncu pogovora poudari, da gre vsak evro, ki ga naši državljani namenijo za pomoč afriškim državam, neposredno za pomoč. Pomembno je tudi, da so vsi programi zastavljeni trajnostno. Zdaj največ sodelujejo s slovenskimi misijonarji, saj je že zaradi jezika lažje, a vse več projektov poteka s krepitvijo sodelovanja z lokalnimi prebivalci in tudi v okviru Karitas Internationalis, kjer je združenih 162 Karitasov. "Misijonarji so aktivni na določenem območju, mi pa izvajamo vse več projektov, ki potekajo na širši ravni in večjih območjih. S tega vidika nas za prihodnost ne skrbi. Ključno pa ostaja dejstvo, da smo povezani s terenom."