Bil je eden od pomembnih akterjev končanja politike rasnega razlikovanja in prehoda v novo obdobje Južne Afrike. Za svoja prepričanja je plačal visoko ceno: večkrat je bil zaprt, leta 1966 je zapustil državo in šel v izgon v Združeno kraljestvo, od tam pa po 12 letih v Mozambik, kjer je leta 1988 v napadu, ki so ga nanj izvedli južnoafriški agentje, izgubil roko in vid na eno oko. A to ga ni ustavilo, da ne bi nadaljeval svojih prizadevanj za konec apartheida in pravičnejšo družbo.

Na vprašanje, ali je zaradi zapora in brutalnega napada kdaj izgubil upanje, je 89-letni sodnik na nedavnem Blejskem strateškem forumu jasno odgovoril: "Ne, nikoli, nikoli, nikoli. Tudi tisti dan, ko smo nameravali na plažo in je odjeknila eksplozija. Slišal sem glas, izkazalo se je, da je bil zdravnik: Odpeljali vas bomo v bolnišnico. Na prihodnost morate gledati s pogumom." Nikoli ni želel krvnega maščevanja, temveč se je, kot je naslov tudi ene od njegovih številnih knjig in filma o njem, zavzemal za "mehko maščevanje" (soft vengeance), več o tem pozneje.

Konec 80. let prejšnjega stoletja se je vrnil v Južno Afriko, kjer je najprej sodeloval pri zahtevnem prehodu južnoafriške države iz apartheida v demokracijo. Velja za arhitekta južnoafriške ustave, bil je eden od ustanovnih članov južnoafriškega ustavnega sodišča in tesen sodelavec predsednika Nelsona Mandele v zelo zahtevni tranziciji, ki bi se lahko ob drugačnih potezah vseh akterjev hitro sprevrgla v spiralo maščevanja in prelivanja krvi.

Njegove premišljene besede so opomin in vodilo, kako je mogoče z jasno vizijo, veliko potrpežljivosti in dolgotrajnimi prizadevanji preseči globoke delitve v družbi. Južna Afrika se več kot 30 let po koncu politike apartheida še vedno spoprijema z različnimi težavami, a Sachs s ponosom gleda na prehojeno pot svoje domovine. "Šlo je za dolgo pot, to se ni zgodilo v trenutku."

"Beseda sprava pri številnih vzbudi mešana občutja. Pogosto mi kdo reče, 'Albie, v zaporu si bil, v izgonu, izgubil si roko in oko … Je to država, za katero si se boril?' Ja, sem, je moj odgovor, to je država, ki je bila vredna tega boja. Ne gre za boj v družbi. Ko je vojna, ni pomembna država, takrat prevladujeta sovraštvo in jeza. Samostojna država nam je omogočila, da smo obvladali jezo in da smo, korak za korakom, našli pot do tega, da živimo skupaj," govori preudarno.

Na Bledu je razkril tudi svoje stališče do vojne v Gazi. Kot je poudaril, je nujna vzpostavitev dveh držav, ki temeljita na skupnih interesih in vzajemnem spoštovanju. "Skupni interes je temelj, je človečnost, humanost, v spoznanju, da lahko odnos do sočloveka determinira sovraštvo ali sodelovanje. To smo naredili v Južni Afriki z majhnimi koraki. Najprej je bilo veliko konflikta in malo dialoga, potem malo manj konflikta in malo več dialoga. In tako naprej, šlo je počasi. Tudi odločitev ANC-ja o prepovedi oboroženega spopada ni bila sprejeta v enem trenutku, temveč je šlo za dolgotrajen proces. Potem so na vrsti pogajanja. Pogajanja bodo dolga, boleča, brutalna. Ampak če lahko ponudim nasvet Izraelu, naj poudarim, da nisem sionist, nikoli nisem bil, sem Jud, moja družina je bila pobita v genocidu: Judje, ki razumejo, zakaj je Izrael pomemben, bi morali razumeti tudi, zakaj je palestinska država enako pomembna. Palestinci imajo pravico do enakega ponosa na svojo državo ter do moči in vitalnosti, kot so jo prek sionizma dobili Judje v Izraelu," je dejal Sachs in poudaril, da je najboljše zagotovilo za preživetje Izraela močna Palestina.

Kdo je Albie Sachs?

Sachsovi stari starši so se pred več kot 120 leti zaradi preganjanja Judov v Litvi zatekli v Južno Afriko. Po ločitvi staršev se je Sachs z mamo in mlajšim bratom preselil v Cape Town, kjer je briljiral v šoli, preskočil več razredov, delno tudi zaradi pomanjkanja učiteljev.

Pri 15 letih se je vpisal na študij prava in pri 21 letih začel delati kot pravnik, v ospredju njegovega dela pa je bila obramba obtožencev, ki so bili preganjani v okviru politike rasnega razlikovanja in s tem povezane represivne zakonodaje. Hitro je postal politično aktiven v boju proti politiki apartheida, pridružil se je stranki Afriški nacionalni kongres (ANC), ki je nasprotovala politiki rasnega razlikovanja, zaradi česar je bil tarča številnih racij, preiskav in vladnih omejitev njegovega dela. Med drugim se v enem obdobju ni smel srečati z več kot eno osebo, prepovedali so mu tudi objavljanje. Kmalu je sledil zapor, najprej so ga zaprli za 90 dni v samico, nato ga kmalu znova zaprli za 79 dni. Kot je sam dejal, je bilo prijetje leta 1966 najhujši čas v njegovem življenju, med drugim so ga mučili z onemogočanjem spanja.

Oblasti so ga izpustile pod pogojem, da zapusti državo in tako je odšel v Združeno kraljestvo, kjer je skupaj s takratno ženo Stephanie Kemp nadaljeval delo v londonski veji ANC-ja in dokončal doktorat z naslovom Pravica v Južni Afriki. Pozneje so ga izdali v ZDA in Združenem kraljestvu, v Južni Afriki pa je bil prepovedan. Med letoma 1970 in 1977 je predaval na univerzi v Southamptonu, potem pa se je preselil v Mozambik, kjer je nadaljeval profesorsko delo in svoje aktivistične dejavnosti.

Na povabilo Oliverja Tambe, dolgoletnega predsednika Afriškega nacionalnega kongresa, je napisal osnutek politike ANC-ja, ki je prepovedal uporabo mučilnih metod in poudaril demokratična načela stranke. Stranka ANC je to pozneje uvedla kot obvezno politiko.

Velika prelomnica v njegovem življenju se je zgodila 7. aprila 1988, ko je pred domom v Mozambiku odprl vrata svojega avtomobila in je odjeknila eksplozija. V njej je umrl mimoidoči, Sachs pa je izgubil desno roko in vid na levo oko. Okrevanje je nadaljeval v Londonu, kjer je prejel sporočilo, da bo napad nanj maščevan, čemur pa je sam ostro nasprotoval. Nikoli se ni zavzemal za povračilno maščevanje, temveč je podpiral "mehko maščevanje", pri čemer je imel v mislih pot do svobode in nove, nerasne in demokratične Južne Afrike, ki temelji na človekovih pravicah in vladavini prava.

Potem ko je bila umaknjena prepoved delovanja ANC-ja in drugih političnih organizacij in so izpustili Nelsona Mandelo, se je leta 1990 vrnil v Južno Afriko. Naslednje leto je bil izvoljen v izvršni odbor ANC-ja, sodeloval je pri številnih dejavnostih za oblikovanje ustave, volilnega sistema, zakonodaje glede zemlje, delovanje regionalnih vlad in drugih pomembnih pravnih procesih.

Čeprav velja za glavnega arhitekta južnoafriške ustave, sprejete leta 1996, sam to oznako zavrača in poudarja, da je bila ustava plod dolgoletnega dela številnih akterjev. Po prvih demokratičnih volitvah leta 1994 je izstopil iz izvršnega odbora ANC-ja in postal ustavni sodnik na novoustanovljenem ustavnem sodišču, katerega soustanovitelj je bil.

Po 15 letih dela se je leta 2009 upokojil, a je ostal aktiven, še danes veliko potuje in predava ter deli svoje dragocene izkušnje.

Južna Afrika je letos prvič po koncu politike rasnega razlikovanja dobila koalicijsko vlado. Kot je v pogovoru za MMC dejal Sachs, so sicer imeli že po koncu apartheida vlado narodne enotnosti, tako je velevala v ustavi zapisana zahteva. "Vlado so takrat oblikovale tri vodilne stranke v parlamentu, ki so dobile število ministrstev v skladu z njihovimi deleži sedežev v parlamentu. To je bil prvi pogoj za tranzicijo. Leta 1994 je takratni predsednik države Frederik Willem de Klerk ostal v vladi dve leti. Kar je zdaj drugače, je, da ustava ne zapoveduje oblikovanja koalicije. Zdaj ni stranke, ki bi imela večino, ANC, ki je dobil 40 odstotkov glasov, sodeluje z več drugimi strankami, kar je bilo široko sprejeto v državi kot pozitiven korak. Kot nekdanji ustavni sodnik ne komentiram političnih zadev, to ne bi bilo primerno. Lahko pa rečem, da gre za zanimivo obdobje, ki ga pozdravljajo tudi tuje države in vlagatelji."

Po njegovih besedah je življenje svetlopoltih Južnoafričanov danes povečini udobno, imajo dostop do vsega, na drugi strani večinsko temnopolto prebivalstvo meni, da spremembe po koncu apartheida niso bile zadostne in da bi moralo biti storjenega več za izboljšanje njihovega položaja. "Politiki se ne strinjajo, ali mora pri spremembah večjo vlogo igrati zakon ali naj se to preprosto prepusti svobodnemu trgu. Trenutno so v vladi ljudje z različnimi stališči in iščejo praktične rešitve za težave. Bomo videli. Južna Afrika je krasna država za življenje, ima zelo inteligentne ljudi, krasno kulturo, veliko humorja, naša največja industrija so stand- up komiki, veliko je smeha, pa tudi solz. Gre za res živahno, kreativno družbo. Rad rečem: odlično nam gre ustvarjanje nemogočega, veliko slabše pa nam grejo običajne stvari. Naučiti se moramo, kako delati običajne stvari."

Zmožnost oblikovanja koalicijske vlade po njegovem mnenju kaže na odpornost demokratičnega procesa v državi, da volitve potekajo svobodno in pošteno, da se izidi spoštujejo. "Kar je zelo pomembno, je, da je, ko je ANC izgubil večino, to sprejel oz. priznal. Lahko smo videli, kako se to v ZDA pred štirimi leti ni zgodilo. Torej, kar se tega tiče, je južnoafriška demokracija zelo robustna, velja svoboda govora, imamo močno sodstvo, običajno je, da ima ustavno sodišče glede nekaterih vprašanj drugačno stališče kot vlada ali parlament. Kot nekdo, ki je sodeloval pri pogajanjih o ustavi, sem ponosen na odpornost ustave, sodnih struktur, na odprtost naše družbe in moč naše demokracije. Zelo mi je žal, da je bilo v preteklosti toliko težav, številne težave se vlečejo, so podedovane. Stoletja deprivacije, ločenosti, neenakosti so imela posledice, številni vzorci se še naprej ponavljajo."

A kljub temu je, kot poudarja, južnoafriška družba odprta, ljudje so lahko kritični do vlade, kar v preteklosti ni bilo mogoče. "Vseeno pa moramo priznati, da vsi problemi ne izvirajo iz preteklosti, ampak tudi iz obdobja demokratične države in zahtevajo rešitve."

Kot ustavni sodnik ne komentira političnih razmer v državi, lahko pa pove svoje mnenje o sodstvu. "Deluje dobro, zelo sem vesel, da smo pred dnevi dobili prvo predsednico ustavnega sodišča, 1. septembra je vodenje sodišča prevzela Mandisa Maya, ki je odlična sodnica, premišljena, dobra organizatorka z odličnimi sodelavci. Ustavno sodišče je odigralo pomembno vlogo pri obrambi demokracije in nadzoru vlade, kar bo počelo tudi v prihodnje. Ko se srečujem s kolegi sodniki po svetu, imajo vsi v čislih južnoafriško ustavno sodišče kot odličen vzor. Imamo tehtno, moderno in napredno sodstvo, ki spremlja razmere v družbi in se prilagaja oz. spreminja."

Ob tem priznava, da se država še vedno spopada z visoko stopnjo revščine in korupcijo, velik izziv, ki ostaja, je tudi rasna neenakost, gre za sistemsko težavo, ki bo zahtevala sistemske reforme. Pozdravil je vzpostavitev odbora za boj proti korupciji, ki ga je podprla tudi vlada. "Predsednik vlade je pričal dva dni, kar se ni zgodilo še nikjer na svetu. Posledica dela odbora je bilo obsežno poročilo, po njegovi objavi je prišlo do sprememb na čelu tožilstva, tisti, ki so podpirali korupcijo, so morali oditi. Prišlo je tudi do sprememb v službi za proračun in zdaj znova deluje normalno. Skratka, zgodile so se velike spremembe, obstaja velika želja po spremembah. Vlada je priznala številne napake, kar je zelo pomembno."

V ospredju mednarodne skupnosti sta vojna v Gazi in Ukrajini, medtem ko vojna v Sudanu ne zaseda naslovnic svetovnih medijev. "Lani marca sem bil v Sudanu, takrat je potekal proces sprave, pri katerem so sodelovali tudi Združeni narodi. Mislim, da je bilo sedem perečih točk, v petih sta vojska in nasprotna stran dosegli dogovor, v dveh pa ne. Ena od teh je bila ureditev v času tranzicije, o čemer sem veliko razpravljal z različnimi deležniki, ki so poslušali naše (južnoafriške) izkušnje. Vsi so bili navdušeni nad uporabe vzpostavitve naše t. i. komisije za resnico, pri kateri ni šlo za to, da bi generale zaprli ali da bi prosto odkorakali, temveč za integracijo. Tega niso zmogli in znova se je razplamtela državljanska vojna, ki jasno razkriva, kako odločilno vlogo ima vojska. Zelo žalosten sem, ker se je zdelo, da smo tako blizu rešitve."