Poznavalka razmer v Libiji Gazzini se je pravkar vrnila iz Derne in o tem, kakšne so razmere na območju, ki so ga prizadele silovite poplave, spregovorila za TV Slovenija.

Dobra dva tedna po silovitih poplavah na vzhodu Libije je libijski generalni tožilec aretiral osem lokalnih uradnikov v Derni. Med priprtimi, ki naj bi bili odgovorni za slabo vzdrževanje jezov, je tudi župan Derne.

Pravkar ste se vrnili iz Derne in po posnetkih sodeč so posledice poplav v tem mestu strahovite. Kako bi opisali razmere v mestu?
S fotografij in posnetkov je težko dojeti obsežnost uničenja, ki ga je povzročila deroča voda. Središče mesta, ki je kot nekakšna "točka nič", je popolnoma uničeno. Mesto leži ob vznožju hribov, od koder je pridrla ogromna količina vode. Središče Derne je zdaj ogromna planjava betona in orjaških cementnih gmot. Gre za območje, ki je veliko več kvadratnih kilometrov. Pred ujmo je bila Derna razvijajoče se mesto, ki je znova poskušalo zaživeti po letih konfliktov; tam, kjer so zdaj ruševine, so bili še pred dnevi živahne trgovine in lokali.

Katastrofi so sledili bes in protesti. Pogovarjali ste se z domačini; koga najbolj krivijo za katastrofo?
Ta nesreča je sprožila bes po vsej Libiji. Ljudje želijo najti krivca, nekoga, na katerega bodo obesili krivdo za to tragedijo. A Libija je politično močno razdeljena država in žal je tako, da vsaka politična frakcija krivdo za tragedijo vali na svojega političnega nasprotnika. Oblasti v Tripolisu tako krivdo valijo na sile generala Haftarja, ki obvladujejo vzhodni del države. Slišati je tudi teorije zarote, da je Egipt z bombami uničil jezova nad mestom, ki sta popustila. Na vzhodu države pa je slišati obtožbe na račun lokalnih voditeljev. Jeza ima zato precej politično ozadje. Res je, v Derni so bili protesti, a slišati je, da je glede teh precej nejasnosti. Sprva so govorili, da je za protesti stala lokalna vojaška oblast, ki je nameravala jezo domačinov usmeriti proti voditeljem v Tripolisu. A protesti so nato ušli izpod nadzora. Zagotovo pa lahko rečemo, da niso bili povsem spontani.

Iz Libije prihajajo poročila o tem, da so iz Tripolisa in Derne izganjali novinarje in da so oblasti onemogočale dostop do spleta. Kaj lahko poveste o tem?
Veliko je dezinformacij o tem, kaj se dogaja v državi. Nekatere stvari, ki sem jih lahko prebrala na družbenih omrežjih, se niso skladale s tem, kar sem videla ali doživela na terenu. Res je, za novinarje je bilo težko priti do prizadetih območij in nekateri so imeli težave že pri vstopu v Libijo. A na območju Derne, kjer sem bila še pred tremi dnevi, sem videla kar nekaj novinarskih ekip. Slišati je bilo navedbe o tem, da so bili telekomunikacijski kanali namerno pretrgani, ker so oblasti poskušale ustaviti širjenje novic o protestih. A lahko povem, da sem bila v Bengaziju, ko so v Derni potekali protesti, in tudi pri nas je padlo mobilno omrežje. Ne trdim, da ni šlo za namerno omejevanje širjenja novic, a takšne težave so v Libiji pogoste. Ko sem zapuščala Derno, je telekomunikacijsko omrežje dobro delovalo.

Kdo bo pomagal pri obnovi Derne in poplavnega območja? In s čim lahko financirajo obnovo?
Libija ima k sreči veliko nafte, ki jo prodaja. V državi je torej, če se lahko tako izrazim, velik lonec zlata. Oblast v Tripolisu je mednarodno priznana in nadzoruje centralno banko in tudi denar, ki prihaja za nafto, a ne nadzoruje ozemlja Libije. In vse politične in vojaške frakcije, ki nadzorujejo posamezne dele države, se zdaj bojujejo za zadnjo in glavno besedo pri tem, kdo bo nadzoroval obnovo in delil pogodbe za prenovo. In to je žalostno. Dva tedna po nesreči se frakcije v razdrobljeni Libiji že bojujejo za prevlado in vpliv nad pogodbami za prenovo. Ni velikih pričakovanj, da bo mednarodna skupnost izdatno pomagala pri tej obnovi. Večji del obnove bo plačan z denarjem od izvoza libijske nafte. S tujimi donacijami bodo morda financirali gradnjo šol ali bolnišnic, a večji del obnove bo plačala Libija.

Vas skrbi prihodnost države?
Libija je že razdrobljena in vprašanje je, ali se lahko njena celovitost ohrani. Po mojem mnenju je odgovor da. V državi je želja, da se ta ohrani, in to se je navsezadnje pokazalo tudi ob tragediji v Derni, ko je pomoč nesrečnemu mestu prišla iz različnih delov države. A te enotnosti žal še ni prepoznati na politični ravni. Za zdaj ostajamo pri dveh vladah, dveh oblasteh, ki delujeta druga ob drugi, in s tem moramo za zdaj živeti.