Denis Goldberg je politično kariero začel kot član Komunistične partije in se je pridružil Afriškemu nacionalnemu kongresu (ANC), za katerega je leta 1961 pomagal organizirati vojaško krilo Umkhonto we Sizwe (MK), katerega tehnični vodja je postal.

Skupaj z Mandelo obsojen na dosmrtni zapor
Po aretaciji leta 1963 vodstvenega jedra MK-ja je bil Godlberg edini belec, ki je bil leta 1964 med znanimi procesi Rivonia skupaj z Nelsonom Mandelo obsojen na dosmrtni zapor. Tako kot kasnejši prvi temnopolti predsednik Južne Afrike je bil Goldberg obsojen zaradi sodelovanja v oboroženem uporu Afriškega nacionalnega kongresa proti režimu apartheida.

V zameno za izpust v izgnanstvo
Po skoraj 22 letih v zaporu so ga leta 1985 vendarle izpustili v zameno za samoizgnanstvo in obljubo, da se odpoveduje oboroženemu odporu. A Goldberg se je v izjavi dejansko zavezal, da sam ne bo več vojak, ne pa da tudi ne bo pomagal znova organizirati boja proti apartheidu.

V izgnanstvu v Londonu ga je čakala žena Esme Bodenstein, tudi politična aktivistka proti apartheidu, in vidno mesto v ANC-ju, katerega glasnik je postal zlasti v Evropi, kjer je vodil številne kampanje proti rasističnemu belskemu režimu v Južni Afriki.

Vrnitev v domovino šele leta 2002
Po koncu apartheida leta 1994 in volilni zmagi Nelsona Mandele je Goldberg ostal v Veliki Britaniji na željo lastne družine, ki je tam pognala korenine. Sam Goldberg je ostal razpet med obema državama in ostal eden izmed Mandelovih zaupnikov.

V Južno Afriko in rodni Cape Town se je vrnil leta 2002, po smrti žene Esme. Goldberg je umrl v sredo za posledicami raka na pljučih, za katerim je zbolel pred dvema letoma in pol. Da je živel tako dolgo, je dokaz njegove odločenosti in poguma, je za dpa ocenila Debbie Budlender, ki vodi dobrodelni sklad z njegovim imenom. Ob koncu življenja je znal ostro kritizirati korupcijo in nesposobnost vladajočega ANC-ja, ki bi se moral po Goldbergu preroditi od tal do vrha.