Humanitarno delo zastaja, kar še slabša njihov družbeni in gmotni položaj.

Veronica Morfaw Kini prihaja iz Bamende, glavnega mesta anglofonskega dela te srednjeafriške države. Je predsednica nevladne humanitarne organizacije Združenja skupnih iniciativ vaških žena, ki je bila zasnovana pred skoraj 20. letikot kmetovalska skupnost žensk v ruralnem območju severozahodnega Kameruna na obrobju Bamende. Svoje življenje posveča delu z marginaliziranimi, ranljivimi in stigmatiziranimi skupinami revnih lokalnih prebivalcev, zlasti s HIV-om okuženih žensk in otrok. Razvila je programe, ki spodbujajo razumevanje pojavnosti virusa HIV in ki pripomorejo k zmanjšanju stigme in opolnomočenju prizadetih. S svojim združenjem pomaga pri razvojnih projektih lokalne skupnosti, izvaja skupnostno izobraževanje in izvajanje projektov v kmetijstvu, kot sta prašičereja in perutnina, nadomeščanje kemičnih gnojil s kompostnim gnojem, uporaba rastlin za izboljšanje rodovitnosti tal ter vzpostavitev okoljskega informacijskega in dokumentacijskega centra, kar vdovam in drugim ženskam v skupnosti zagotavlja dodaten vir dohodka in večjo samostojnost. Za svoje humanitarno delo je prejela več nagrad in tudi mednarodnih priznanj. A humanitarno delo je pred tremi leti prekinila vojna. Sogovornica namreč prihaja z območja, kjer potekajo spopadi med anglofonskimi separatisti in vladno vojsko.

V Evropi niste prvič, razvojne razlike med Zahodno Evropo in osrednjo Afriko poznate. Kako je priti z vojnega območja in dežele, v kateri skoraj polovica prebivalstva živi pod pragom revščine, v mirno, bogato, urejeno Evropo?
Ko vidim Evropo tako lepo in organizirano, se sprašujem, ali so afriški voditelji resni? Ali sploh delujejo za ljudi? Smo namreč bogati z viri. Imamo čudovito podnebje, minerale in rudnine. Zato se sprašujem, kje je problem. Politiki so tako sebični! O ljudeh ne razmišljajo. Če bi, bi bilo drugače. Imamo namreč vse. Imamo mlade izobražene ljudi. A kje so? Vsi so v Evropi ali v Ameriki. Ker doma ne dobijo priložnosti, da se izkažejo. Starejša generacija se oklepa oblasti. Novih tehnologij ne poznajo. Mladim bi morali omogočiti vrnitev, da pomagajo pri razvoju države in te družbe.

Pred začetkom vojne ste vodili humanitarno organizacijo, ki se je posvečala pomoči ranljivim in stigmatiziranim družbenim skupinam, zlasti vdovam ter ženskam in otrokom z virusom HIV.
Ženske smo prve učiteljice. Smo prve negovalke. In če nismo opolnomočene, kako naj opravimo svoje delo? V Afriki nas ženske dojemajo skoraj kot stvari. Afriški moški ne razumejo, da je opolnomočena ženska koristna tudi zanje, saj tako lahko pride do učinkovite delitve nalog med spoloma. Opolnomočena ženska je ženska, ki lahko spreminja miselnost družbe, je etična in izobražena. Več kot je medsebojnega spoštovanja, bolje je za državo, za celino, za ves svet.

Kako je odnos do deklet in fantov priučen že v procesu vzgoje? Kakšna je v družini vloga deklet in kakšna vloga fantov?
V večini Afrike dekleta čistijo, pomagajo materi v kuhinji. Po prihodu iz šole se lotijo hišnih opravil, čiščenja posode, priprave hrane, medtem ko dečki lahko igrajo nogomet ali gledajo televizijo. Vidite, to je razlika, ki so je deležni že doma. Zato moramo dekleta izobraziti, da bodo imele enake pravice. In če bi lahko samo enega od otrok poslali v šolo, bi bil to deček. Ker on naj bi bil v prihodnosti glava družine in lastnik posesti. Ženska je samo lastnina. Zato tudi več fantov pridobi višjo izobrazbo. Dekleta končajo osnovno ali srednjo šolo, na univerzah jih je zaradi relativno zgodnjih nosečnosti in porok malo. Pomislite, muslimanske deklice lahko poročijo že pri 9 letih, krščanske včasih že pri 13-ih.

Kje vse se kratenje pravic ženskam in njihov neenak položaj v družbi še pozna?
Zlasti na vodstvenih položajih in v administraciji. To se sicer počasi spreminja, a še vedno bo treba veliko postoriti. V lokalnih ruralnih okoljih so tradicionalni sveti, kjer žensk skoraj ne najdete. Vodijo jih moški. Enako je v religioznem sektorju. V cerkvi položajev nikoli ne zasedajo ženske. A kot pravim, počasi se stvari premikajo, in upam, da bo v omenjenih organih žensk kmalu več. V politiki so, a jih ni veliko in nimajo moči. Moški ideje, ki so njim všeč, vedno podprejo z glasovalno večino. To je zelo težko spremeniti, a je mogoče. Samo potrebujemo čas.

Sorodna novica Neodvisna Ambazonija postaja vse večja želja zapostavljene manjšine

Družina ima zemljo, na kateri gojijo žito, pridelujejo zelenjavo. Moški umre. Kaj se zgodi s to zemljo? Pripade ženi, vdovi?
Ne. Večinoma družina pokojnega moškega zemljo zaseže, tudi s silo, če je treba. A če bi ženske lahko sodelovale pri sprejemanju zakonodaje, bi se to redkeje dogajalo. Zato stavimo na opolnomočenje žensk, da se bodo zavedale svojih pravic in da bodo lahko enakovredno sklepale posle. Da se ne bodo oprijemale le dediščine in družinske zapuščine, temveč da bodo lahko tudi same kupile zemljo. Da zemlje ne bodo dobile le ob smrti moža. Konec koncev nikoli ne veš, kdo bo umrl prvi, zato je prav, da imaš svojo zemljo.

Ženske torej ne morejo kupiti zemlje?
Lahko jo kupijo, a težava je, kje dobiti denar. Zaradi svojega gmotnega stanja gredo težko na banko in prosijo za posojilo. Zato jih učimo, da se, če je mogoče, ukvarjajo z nečim, kar lahko prinese vsaj malce denarja. Da lahko nekoč zaprosijo za posojilo. In da varčujejo, kolikor je mogoče.

Ko vas poslušam, se mi zdi, da je treba o pravicah in dolžnosti izobraževati predvsem moške, ne le žensk.
Na večino naših delavnic povabimo tudi moške. Ker če ne izobrazimo tudi njih, se stvari ne bodo spremenile. Zato za prenos svojih misli in idej uvajamo dialog z njimi in ne uporabljamo sile. To prinaša pozitivne rezultate.

Ali so ženske ki sodelujejo v vaših programih, deležne tudi pravne pomoči? Če se ne zavedajo svojih pravic, jih težko zahtevajo.
Na srečo je nekaj odvetnikov, ki nam pomagajo prostovoljno. Veliko so že naredili. A tudi oni si zaslužijo plačilo. Kadar lahko, jim nekaj malega za sodelovanje plačamo. Vedo sicer, da nimamo. Smo jim pa neskončno hvaležni, tudi zdravnikom, ki nam pomagajo. Upam, da bomo lahko še naprej sodelovali.

Zaradi močno zakoreninjenih tradicionalnih prepričanj v Kamerunu obstajajo tako nacionalni kot tradicionalni zakoni. Kako težko jih je spremeniti? Je to velika ovira pri procesu opolnomočenja žensk?
Tradicionalni zakoni so zakoni, ki veljajo na določenem območju. Imamo namreč veliko raznolikost tradicij na različnih območjih. Medtem ko je nacionalnim zakonom zavezan celoten narod. Ko pride do teh vprašanj, ženskam svetujemo, naj se oprimejo nacionalnih zakonov. Ti jim omogočajo, da ravnajo, kot sicer po zakonu lahko ravnajo moški. Toda tradicija je tradicija. Če jo želimo spremeniti, se moramo tega lotiti počasi in preudarno. Na srečo imamo kar nekaj izobraženih voditeljev v tradicionalnih lokalnih svetih in nekateri od njih tudi tradicionalne zakone prilagajajo zahtevam časa. Tradicije ne morejo kar spremeniti, lahko jo pa preoblikujejo. Z nekaterimi od njih smo tudi v stiku. Tradicija ni samo slaba, je tudi dobra, in trudimo se, da spremenimo njene slabe plati. In ne tradicije kot celote. V nekaterih tradicijah vsaj spoštujejo ženske. Četudi jim ne dajo možnosti soodločanja.

Pa nacionalni zakoni vsaj skušajo izenačiti pravice žensk in moških?
Da. Še pred kratkim ženska ni smela sama potovati in zapustiti države brez dovoljenja moža. Po uvedbi nacionalnega zakona se je to spremenilo. Ženska lahko danes sama potuje brez dokumentov, ki jih je potrebovala prej. Tako da stvari se spreminjajo. Še vedno pa je veliko, kar moramo spremeniti na bolje.

Posvečate se delu z marginaliziranimi, ranljivimi in stigmatiziranimi skupinami revnih lokalnih prebivalcev, zlasti s HIV-om okuženih žensk in otrok. Spregovoriva še o spolnem zdravju in o pravici žensk do odločanja o spolnem življenju. Ali poročena ženska lahko zavrne intimno povabilo ali zahtevo moža?
Težko je reči ne. Večina žensk ne more reči ne. A tudi tu se z novimi generacijami stvari spreminjajo. Veliko nas je že opolnomočenih in se o tem z našimi možmi vsaj pogovarjamo. A še več je takšnih, ki tega ne morejo storiti. Zato se mora naše delo nadaljevati.

V Kamerunu je po nekaterih ocenah z virusom HIV okužen pol četrti odstotek odraslega prebivalstva. Koliko moški uporabljajo zaščito?
Nekateri jo. Mnogi pa ne. A uporaba kondomov in drugih načinov zaščite se povečuje. Vidijo, kaj virus HIV lahko naredi ljudem, in se ga bojijo. Pripravili smo delavnice o virusu HIV, na katerih so bili tudi voditelji tradicionalnih lokalnih svetov, in nekateri so se strinjali, da bodo v svojih skupnostih izobrazili moške o nujnosti uporabe kondoma. Na drugi strani predstavniki Cerkve ne želijo slišati o kontracepciji. Takšno zmešnjavo imamo. A dejstvo je, da se kondomi morajo uporabljati za zaščito pred okužbo. Trudimo se. Gre za proces. Ne moremo kar ukazovati ljudem, kaj naj počnejo. Toda vedno več ljudi se strinja z uporabo kondoma.

Kakšno usodo doživi ženska, če domači ugotovijo, da je okužena z virusom HIV?
Močna stigma. Bolečina zajame vso družino, pogosto pride do ločitve, namesto pogovora in pomoči. Za okužbo je vedno kriva ženska in zaradi stigme jih nemalo tudi umre. Največkrat mora zapustiti družino. Ampak ironija je, da je okužen najbrž tudi mož. Ko mora žena oditi, v hišo večinoma pride druga. In virus se prenese. Partnerje zato nagovarjamo, da se odločijo za test. In četudi je kateri od dveh okužen, ju spodbujamo, naj uporabljata kondome. Ločijo se namreč tudi zato, ker mislijo, da se bodo morali odreči spolnosti.

Kar pomeni, da je med ženskami zaradi okužbe z virusom HIV, za katero najbrž same večinoma niso krive, veliko brezdomk, ker morajo pač od doma?
Da, veliko. Pogosto ne morejo nazaj k družinam zaradi stigme in sramu. Tako postanejo brezdomke. Medtem ko moški, tudi če družina izve, da je okužen, ostanejo doma. In to znajo tudi zelo dobro prikriti.

Ga. Morfaw Kini, imate otroke in tudi že vnuke. Se bojite, da bi, sploh nežnejši del vaše družine, delil enako usodo z mnogimi drugimi kamerunski dekleti?
Ne skrbi me. Naši otroci so izobraženi. Z možem jih vzgajava v zavedanju, da se je treba vedno pogovarjati in nikoli uporabiti sile. In gojiti strast in ljubezen do partnerja in do ljudi okrog sebe.

Kako vidite evropske ženske?
Tukajšnje ženske občudujem. Trdo delajo. Kar pa opažam je, da preveč delajo. Večino dneva. Ne vem, kdaj imajo čas za družino in partnerja. Družina je zelo pomembna. Denar ni edini, ki kaj šteje. Zelo pomembno je tudi, koliko časa preživimo z otroki. Veste, v Afriki smo revni, a smo srečni, ker imamo drug drugega. Tukajšnjim ženskam bi svetovala, naj več časa preživijo z otroki kot v službi. Z našega vidika so vaša družinska srečanja zelo umetna. Iz šol otroke vozite k varuškam. Otroci več torej prevzamejo od njih kot od staršev. Osebno se s takšnimi družinskimi odnosi težko strinjam.

Humanitarno delo njenega društva je pred tremi leti prekinila vojna, ki velja najbrž za najbolj neznan, nerazumljen in neslišan konflikt na planetu. Afrika razvitega sveta, razen ko gre za izkoriščanje naravnih virov in poceni delovne sile, zelo očitno ne zanima kaj dosti. Bilanca vojne je daleč od spodbudne: več kot 200 uničenih vasi, milijon razseljenih, skoraj 20 tisoč mrtvih. Toda kako se je nasilje lahko razbohotilo tudi v deželi, ki se je desetletja, četudi obkrožena z nesrečnicami, kot so Čad, Centralnoafriška republika ali Kongo, ponašala s stabilnostjo in mirom?

Za razumevanje vzrokov za današnje stanje se za trenutek preselimo v čas kolonizacije Afrike. Severozahod in jugozahod Kameruna imata namreč samosvojo zgodovinsko zapuščino, ki ju ločuje od preostalih osmih regij države. Med letoma 1922 in 1960 sta veljala kot britanski protektorat, preostalo ozemlje pa je upravljala Francija. Zato danes nekaj manj kot 4 milijoni prebivalcev regij severozahoda in jugozahoda – približno 17 odstotkov kamerunskega prebivalstva – govori predvsem angleško, ne francosko. Ti dve regiji uporabljata tudi svoj administrativni in izobraževalni sistem, ki sta ju podedovali od Britancev in imata edinstveno kulturno identiteto.

Če je Francija frankofonsko ozemlje ekonomsko in administrativno poenotila, Britanci tega niso storili. Ozemlju, ki je veljalo za sekundarno provinco, so vladali iz sosednje Nigerije. Ko se je država leta 1960 otresla kolonialne oblasti, so se francosko govoreča ozemlja novonastalega Kameruna lahko veselila razvoja, medtem ko so bile zahodne anglofonske pokrajine zaradi kulturne, administrativne in jezikovne drugačnosti potisnjene na rob. Prav to je povzročilo nerazvitost nekdaj britanskih območij. Gospodarska vrzel se je od osamosvojitve naprej povečevala in tudi danes so sredstva, ki jih centralna vlada nameni za regionalni razvoj, v veliki meri neuravnotežena.

Zato ne čudi, da so protesti, ki so se začeli pred tremi leti, manifestacija nakopičenih večdesetletnih frustracij in so prerasli v gibanje za neodvisnost in za oblikovanje samostojne države - Ambazonije. Deželi že 37 let vlada predsednik Paul Biya, ki je po odstopu in smrti nekdanjega zimbabvejskega predsednika Mugabeja prevzel žezlo afriškega samodržca z najdaljšim predsedniškim stažem.
Ta boj se je začel že pred dolgo časa. A ljudje si želje po večji avtonomiji niso upali izraziti na glas, ker so se bali. Pred tremi leti pa so se vendar začeli protesti, najprej domačih učiteljev in odvetnikov. V anglofonski del Kameruna so namreč pošiljali učitelje iz frankofonskega dela države, ki so predavali v francoščini. Pošiljali so, denimo, tudi svoje sodnike in porotnike. Ker jih ljudje niso razumeli, niso vedeli, zakaj so bili obsojeni, zakaj so pristali v zaporu. Pošiljali so tudi uradnike iz frankofonskega dela države in tudi del administrativnih postopkov je zato potekal v francoščini. Ker jih angleško govoreči niso razumeli, si lahko predstavljate, kakšen kaos je lahko nastal. Poleg tega se je v razvoj anglofonskega dela vlagalo manj. Zato so se zgodili protesti. A vojska je na mirne proteste odvetnikov in učiteljev odgovorila z orožjem. Začele so se aretacije in uboji. A vse to bi se dalo rešiti po mirni poti, in ne s silo. Tako pa smo zdaj sredi državljanske vojne.

Ta protest se je torej začel zaradi frustracij in jeze, ki se je v ljudeh nabirala že leta, desetletja. In ko je izbruhnila, je ni bilo mogoče ustaviti?
Res je.

Kdaj se je oblikovala samooklicana vlada Ambazonije?
To se je začelo že dosti prej, a bolj neopazno. A šele s protestom odvetnikov in učiteljev je bilo mogoče opaziti novo zastavo in slišati novo himno. Kar pomeni, da so se stvari že prej odvijale skrivoma. In tega nismo vedeli.

Kdaj in kako se je organizirala vaša separatistična vojska, ki ji rečete tudi Amba Boys? Kdaj so se začeli spopadi?
Začelo se je, ko je kamerunska vojska začela streljati na protestnike 1. oktobra leta 2016 in kmalu zatem vdirati tudi v druge dele mesta in na druga območja anglofonskega Kameruna. Lokalni možje so se ob tem organizirali v obrambne skupine, iz katerih so nastale separatistične enote. Mnogi so se jim pridružili, ker jim je vojska požgala domove, ubila sorodnike, uničila motorje, ki tu veljajo za zelo pogosto prevozno sredstvo. Avtomatično so se zato pridružili separatistom.

Potem so vas skušali odrezati od sveta tudi tako, da so vam odvzeli internetno omrežje?
Res je. A po glasnih kritikah so omrežje spet vzpostavili. Še vedno ga nemalokrat zmanjka, toda to zdaj storijo zelo diplomatsko. Tega smo že vajeni in ni lahko, toda nekako se prebijamo.

Živite v glavnem mestu severozahodnega Kameruna, v Bamendi, ki je v samem središču vojne. Kako se vam je življenje spremenilo, odkar so se začeli spopadi?
Bamenda še zdaleč ni edini kraj, ki ga je prizadela vojna. Mnoge vasi so prizadete. V humanitarni organizaciji za opolnomočenje žensk, v kateri delujem, združujemo članice sedmih območij severozahodne regije in tudi jugozahodne. Nikakor nam ni lahko. Vse, na čemer so te ženske več let gradile, je zdaj uničeno. Mnogi naši otroci so mrtvi, mnogi so v bolnišnicah zaradi strelnih ran. Kot mati sočustvujem z obema stranema in z vsemi mamami, ki izgubljajo svoje sinove. Želimo si samo miru. Vpijemo po miru. Otroci zaradi negotove varnostne situacije ne morejo v šole, veliko je žalosti in obupa med anglofonskim prebivalstvom Kameruna. Ko se o tem z vami pogovarjam, del mene o tem sploh noče govoriti. Ne more. Ker to, kar sem videla in čemur sem bila priča, ni nekaj, o čemer bi človek zlahka govoril. Vlada bi morala prevzeti odgovornost za nastal položaj in prisluhniti svojim državljanom. Nasilje ne more rešiti težav. Samo dialog jih lahko. Med drugim smo po mojem mnenju prišli do točke, ko spora ne moremo rešiti sami. Grenkobe je na obeh straneh preprosto preveč. Potrebujemo nevtralno telo, ki bi pomagalo razviti ta klopčič nasilja. Ker ko govorimo o dialogu, bi morali dovoliti ljudem, da izrazijo svoje pomisleke in predloge, ki zadevajo vse nas. In ne da v različnih komisijah sedijo le izbrani. Kot mnoge družbene skupine, smo tudi ženske iz procesov odločanja izključene. In ko začnejo izbirati ljudi, ki bodo odločali o zadevah, se problem ne bo rešil. Naučiti se moramo biti iskreni. S tem bi vlada ljudem vrnila zaupanje. Ker trenutno ga ne uživa. Večinoma namreč lažejo. Žal mi je, da moram to reči, toda to so dejstva. Zelo pogosto lažejo. Ni mogoče namreč govoriti o miru in hkrati pošiljati na ulice oborožene vojske. Če ni varnosti, kako naj otroci hodijo v šole? Vojaki se morajo najprej umakniti v vojašnice, nato pa se mora vzpostaviti iskren dialog za rešitev spora. Če težave zgolj pometemo pod preprogo in si lažemo, se bodo čez čas zopet pojavile. Ne zatiskajmo si oči z besedami pred mednarodno javnostjo, da se stvari izboljšujejo, kot trdi vlada. Ker se ne. Sama to vidim na ulicah. Na tisoče žensk in otrok se skriva v gozdu, naši voditelji so mrtvi ali zaprti, tudi mnogi novinarji. Bodimo iskreni drug do drugega.

Ampak ko pravite, da se mora vzpostaviti dialog, se zdi, da predsednik Paul Biya dialoga noče, ker mu pogajanja preprosto niso v interesu. Dobro se zaveda, da je vojaško močnejši in najbrž ne bo nikoli dopustil neodvisnosti anglofonskega Kameruna.
Svet je močnejši od Biye. Morajo ga spametovati, vlada nam že 37 let. Ne vem, kako en človek lahko vlada državi tako dolgo. Ne glede na to, kako močan si, je prav, da se upokojiš. In od mladih ne moreš pričakovati, da se ne uprejo. Trpijo, nezaposlenost med njimi je visoka. To so razlogi, da bežijo. Želijo drugam, si ustvariti boljše življenje in zato umirajo v Sredozemskem morju. Če se Združeni narodi, Afriška unija in Evropska unija Biyi zoperstavijo, se stvari lahko rešijo. A če ljudje umirajo, ni prostora za prošnje. Zahteve morajo biti odločne. Najbolj pa sem presenečena, da svet sploh ne ve, kaj se dogaja v Kamerunu. Ljudje umirajo, posiljujejo dekleta in žene, otroci so nedohranjeni in številni se skrivajo po gozdovih. Kaj naj pričakujemo od prihodnosti, če otroci ne morejo v šolo?

Šole so zaprte zdaj že tri leta?
Tako je, tri leta. Četudi vlada pravi, da otroci hodijo v šolo. A to ni res. Povsod je namreč vojska, veliko je streljanja. Tudi če bi hodili v šolo, ni varno in se ne bi mogli osredotočiti na učenje. Vlada bi morala imeti razumevanje do otrok in do nas, mater, ki jokamo prav vsak dan. Po bolnišnicah leži preveč mladih, ki so bili ustreljeni. Ni lahko. Biya naj premisli o tem, kar počne. Okostnjakom ne moreš vladati. Tako on kot njegovi ministri pa naj se nehajo sprenevedati, da se nič ne dogaja.

Kot ste mi pripovedovali, se dogajajo tudi ugrabitve, pogosto prav najšibkejših. Ga. Kini, vem, da je za vas boleče govoriti o tem, toda tudi vaš vnuk je bil ugrabljen iz šole. Nam lahko razložite, kaj se je zgodilo?
Bili so v šoli, ko je novica prišla do nas. Nisem vedela, da je med ugrabljenimi tudi moj vnuk. Odšli smo v šolo in vprašali šolske uslužbence, kje so otroci. Rekli so, da so ugrabljeni. Na srečo so jih ugrabitelji po nekaj dneh izpustili in nato so jih odpeljali, zanimivo, naravnost v vladno pisarno. Ob tem se sprašujem, kje in kako so našli otroke. Zakaj jih niso odpeljali najprej na pregled v bolnišnico ali spet v šolo in zakaj v vladne prostore? To so vprašanja, ki si jih postavljam. In sumim, da sta imeli prste vmes vlada in vladna vojska. Ugrabitev otrok je namreč politična poteza. Kupili so jim športna oblačila, jim dali hrano in se z njimi kot rešitelji fotografirali za medije. Mislim, da je bilo vse skrbno premišljeno. In za dejanje sumim vlado. Z ugrabitvijo otrok nas tudi najbolj prizadenejo. In to vedo. Upala sem, da bi bili izpuščeni čim prej. Ker materam se je mešalo, nekatere so umrle zaradi zastojev srca.

Se je vaš vnuk vrnil zdrav?
Prišel je nepoškodovan, toda ni bil povsem pri sebi. Takoj smo ga odpeljali v bolnico, kjer je

ostal nekaj dni. Zmedena sem. Vem, da je izobrazba najpomembnejša, toda varnosti ni. Težko govorim o tem. Država bi morala odpoklicati vojsko, da bi bil zopet mir.

Kako se je vaše življenje spremenilo po začetku vojne? Kako minevajo vaši dnevi, kako živite z zvoki strelov iz pušk?
Dnevi niso lahki, stalno živim v strahu. V strahu za svoje otroke, za moža, zase, za sosede. Ne predstavljam si, kako je tistim, ki se skrivajo v gozdu. Skrbi nas zanje. V gozdove pošiljamo hrano, oblačila, zdravila. Toda koliko časa še, to se sprašujem, kako dolgo še? Ne spim skoraj nič. Prav tako kot vse druge matere. Gre za težak položaj, ki ga je težko opisati, če nisi tam in ne vidiš na lastne oči, kaj se dogaja. Travmatizirani smo. Kar je škoda.

Torej niti v svojih hišah niste varni?
Res je, nismo. Streljanje ne pojenja. Ali od vladne vojske ali pa separatistov. Stalno živimo v strahu. Lahko smo ravno za mizo in jemo, ko zaslišimo strele in moramo bežati. Vladna vojska vdira v hiše, četudi tega javno ne priznajo. Vdirajo v hiše, ropajo trgovine, požigajo in pobijajo ljudi. Civilisti orožja nimamo. Separatisti vsaj ne napadajo civilistov, temveč vojake.

Se ve, koliko žensk je bilo posiljenih?
Težko je reči, a veliko. Ker ženske tega tudi ne povedo. Nekaterih tudi že dolgo nismo videli.

Kdo jih posiljuje, vladna vojska?
Da, vladna vojska. Nekatere so bile posiljene pred njihovimi možmi. A natančno število ne znano, ker je zaradi spopadov to nemogoče preverjati.

Kaj ste videli, čemu ste bili priča, odkar potekajo spopadi?
Videla sem kri. Videla sem obup. Videla sem bolečino. Videla sem trupla. Veliko slabega sem videla, in to vpliva na nas in na naše zdravje. Upam na mir in mir lahko zagotovi samo oblast.
Se mnogi možje pridružujejo separatističnim silam, Amba Boysom?
Mnogi. Ker če ti nekdo zažge motor, ki je tvoj vir vsakdanjega kruha, kaj boš storil? Pridružiš se uporniški vojski.

Koliko ljudi je zbežalo z domov? Kam bežijo? Nekateri v gozdove, kaj pa ostali?
Mnogi so v sosednjih državah, kot je denimo Nigerija. Drugi so zbežali v sosednje, frankofonske kamerunske pokrajine. Za mnoge pa se niti ne ve, kje so.

Boste tudi vi z družino zbežali ali za zdaj ostajate doma?
O tem sem razmišljala. Toda kam naj grem? Imam namreč zelo veliko družino. Ne vem, zmedena sem. Pri svojih letih ne morem prehoditi ogromnih razdalj, enako velja za mojega moža, vnuki so še premajhni, da bi zdržali dolgo pot. Če bi imela priložnost, bi najbrž odšla. A nato pomislim, da me mnogi, ki se skrivajo po gozdovih, potrebujejo. Če zbežim, kaj bo z njimi? Zaradi vsega tega sem zmedena.

Zakaj menite, da ni nobenega odziva, nobene pomoči mednarodne skupnosti? Zakaj tuji mediji o vojni v Kamerunu tako malo poročajo oziroma skorajda ne?
Po mojem mnenju so organi mednarodne skupnosti diplomatski, ker jim to ustreza in ker imajo od tega koristi. Kakršne koli že. In res je čudno, da o vojni v tujih medijih skorajda ni nobenih poročil. A upam, da pozabijo na svoje interese in da zaščitijo ljudi, ki trpijo.

Predstavljam si, da je težko priti v Bamendo, se pravi na vojno območje kot tudi z njega. Kako težko je bilo priti iz z vojno prežetega anglofonskega dela države v frankofonski del, od koder ste potem potovali v Evropo?
Nikakor ni bi lahko. Na cestah je ogromno vojaških kontrol. Vsakič je treba iz vozila, kjer pregledajo tvojo prtljago in dokumente. Toda nekako mi je uspelo in na srečo sem tu.

Kje so samooklicani voditelji boja za neodvisno Ambazonijo? Lahko oni končajo vojno s tem, da odpokličejo svoje borce?
Voditelji so v zaporu v Yaoundeju, kamerunski prestolnici. Od tam ne morejo narediti ničesar, niti končati vojne. Vlada jih mora najprej izpustiti, da se lahko usedejo za skupno mizo in pogovarjajo. Vlada govori o potrebnosti dialoga, a kako naj se naši voditelji pogovarjajo iz zapora? Najprej jih mora izpustiti, da lahko začnejo dialog. S silo ne bo šlo.

Zdaj se vračate. Kakšen je občutek ob vedenju, da se vračate domov, kjer divja vojna?
To je žalosten del te zgodbe. Ko si predstavljam, da odhajam nazaj, kjer vladajo obup, bolečina, kri, orožje, vojaki na ulici in otroci zaprti doma. A upam na najboljše. To je vse. Upam na najboljše.