Mladi svazijski kralj, tunizijski in sudanski predsednik so zadnji trije izmed 14 afriških voditeljev z dolgoletnim stažem, ki smo jih za vas izbrali na MMC-ju in predstavili njihov slog vodenja držav, ki je pogosto nenavaden, a povsem pritiče njihovi samovoljnosti.
Ljubitelj deklet in razkošnih zabav
Svazi, zadnjo afriško absolutno monarhijo, vodi s svojimi 40 leti verjetno eden najmlajših monarhov na svetu, kralj Msvati III., ki po svojih samovoljnih metodah ne zaostaja kaj dosti za svojima predhodnikoma, Msvatijem I. in Masvatijem II., ki pa sta v nasprotju z njim vladala v 18. in 19. stoletju, ko neomejena oblast ni bila nič nenavadnega na vseh koncih sveta.
Oblast v majhni južnoafriški državi, ujeti med Južnoafriško republiko in Mozambikom, je Msvati III. prevzel leta 1986 po smrti svojega očeta, ki je kot drugi najmlajši od več kot 60 sinov vladal dolgih 60 let. Od očeta je podedoval državo, kjer je opozicija prepovedana, svoboda medijev obstaja le na papirju, človekove pravice, še posebej ženske, pa v tem delu sveta ostajajo preslišane.
Največ zanimanja in verjetno tudi osuplosti vzbuja število njegovih žena, ki jih je po zadnjih podatkih 13, a se to število vsako leto poveča, med drugim tudi avgusta, ko je na sporedu znameniti tradicionalni "trstični ples", na katerem sodeluje nekaj deset tisoč nedolžnih deklet iz vse kraljevine in je sicer namenjen predvsem izkazovanju spoštovanja do kraljice matere, kralj pa je vseeno že nekajkrat na obredu izbral svojo novo ženo.
Veliko žena zahteva veliko razkošja in kralj je znan po svoji potratnosti, v katero sodi tudi ljubezen do dragih avtomobilov, ki jih rad privošči sebi in svojim soprogam. Njegova želja, da bi si pred leti kupil 45 milijonov dolarjev vredno zasebno letalo, se na olajšanje njegovih rojakov ni uresničila in po uličnih protestih si je moral premisliti.
V vedno mirni državi z okoli milijon prebivalcev, od katerih jih kar 70 odstotkov živi z manj kot dolarjem na dan, medtem ko je stopnja okuženosti z aidsom ena najvišjih na svetu, se kralj zadnje čase spopada s protesti, ki so za zdaj sicer redki, a postajajo vse bolj nasilni, saj je ljudem prekipelo zaradi kraljeve zapravljivosti.
Na začetku septembra je nasilne proteste sprožila veličastna zabava ob njegovem 40. rojstnem dnevu in ob 40. obletnici neodvisnosti, ki je po uradnih zagotovilih stala 12 milijonov dolarjev, neuradno pa nekajkrat toliko. Še pred slavnostnim dogodkom so se žene skupaj z otroki in obsežnim spremstvom z najetim letalom odpravile po nakupih v tujino za čimboljši videz na zabavi.
Kritiki opozarjajo, da kralj s svojim mnogoženstvom in spolnimi odnosi z najstnicami daje slab zgled svojim podrejenim, med katerimi je vsak četrti odrasli okužen z aidsom. In kako se je kralj spopadel z epidemijo nevarne bolezni v svoji deželi? Leta je 2000 je predlagal označevanje in sterilizacijo okuženih, leto kasneje pa se je trudil uvesti petletno prepoved spolnih odnosov, ki jo je sam seveda kršil, državi pa je prepoved prinesla le gorje - 'razrast' prostitucije, abortusov in detomorov.
Predsednik ustregel željam po še enem mandatu
Zine El Abidine Ben Ali je imel za seboj bogato politično kariero, ki ga je vodila od vojaškega atašeja, vodje sveta za nacionalno varnost, povišanja v generala do veleposlanika, notranjega ministra in premierja, preden je v skladu z ustavo leta 1987 postal predsednik Tunizije, njegov predhodnik Habib Bourguiba pa je bil proglašen za opravilno nesposobnega zaradi zdravniško ugotovljene senilnosti. Čeprav je ob prihodu na oblast ukinil funkcijo dosmrtnega predsednika, pa dejstvo, da je po 21 letih še vedno na čelu severnoafriške države, kaže, da si je premislil glede svoje začetne namere.
Na predsedniških volitvah v letih 1989 in 1994 ni imel Ben Ali nobenega protikandidata, relativna stabilnost države in ugodna gospodarska rast v 90. letih, ki je temeljila predvsem na turizmu in kmetijstvu, pa bi verjetno pripomogli k njegovi zmagi še na prvih demokratičnih predsedniških volitvah leta 1999 tudi brez mogoče malce sumljivih 99,66 odstotka glasov.
Na spornem referendumu leta 2002 so potrdili spremembe ustave, s katerimi so predsedniku omogočili kandidaturo za neomejeno število petletnih mandatov, in leta 2004 je znova sledila prepričljiva zmaga s 94,4 odstotka glasov, potem ko se je dva dni pred volitvami umaknila glavna opozicijska stranka, saj ni hotela sodelovati v navidezno demokratičnem procesu. Da je res tako, so verjetno takrat dokazali nekateri predsedniški kandidati, ki so volivce pozvali, naj svoj glas raje kot njim namenijo Ben Aliju. Letos julija je predsednik uslišal pozive svojih privržencev in napovedal, da se bo na predsedniških volitvah naslednje leto znova potegoval za izvolitev na najvišji položaj v državi.
Čeprav velja Tunizija za najsodobnejšo in najbolj prozahodno usmerjeno severnoafriško državo, pa nadaljnja vladavina 71-letnega Ben Alija ogroža resničen demokratičen napredek. Država je nenehno pod udarom kritik mednarodnih organizacij zaradi številnih kršitev svobode govora, medtem ko so politični nasprotniki zaprti ali pa živijo v izgnanstvu v tujini. V dilemi so tukaj predvsem ZDA, ki se morajo tako kot pri nekaterih drugih arabskih državah odločiti, ali se bodo zavzemala za spoštovanje človekovih pravic in svoboščin, ali pa bo prednost dala sodelovanju v vojni proti terorizmu.
Prvi voditelj z obtožnico mednarodnega sodišča
Hasan Omar Al Bašir je vojaško kariero zgradil v Egiptu, kjer je leta 1973 tudi sodeloval v vojni z Izraelom. Leta 1989 je vodil skupino vojaških častnikov, ki je z državnim udarom prevzela oblast v Sudanu in odstavila demokratično izvoljeno vlado. V televizijskem nagovoru narodu je dejal, da je bil državni udar namenjen rešitvi države iz rok umazanih političnih strank, takoj po prevzemu oblasti pa je prepovedal vse stranke in uvedel strogo islamsko šeriatsko pravo, kar je še bolj odtujilo krščanski jug države, ki je bil v državljanski vojni s severnim muslimanskim delom.
Najprej je Al Bašir vladal kot predsedujoči 15-članskemu revolucionarnemu poveljniškemu svetu, ki so ga leta 1993 razpustili in napovedali vrnitev civilne oblasti, general Al Bašir pa je bil medtem že imenovan za predsednika. Na predsedniških volitvah leta 1996, ki so potekale ob bojkotu večine opozicijskih voditeljev, je dobil več kot 75 odstotkov glasov.
Tri leta kasneje se je Al Bašir zapletel v spopad za oblast z zaveznikom iz vrst islamistov Hasanom Al Turabijem (znan je po tem, da je na njegovo povabilo Osama bin Laden za nekaj let dobil začasno bivališče v Sudanu), ki je na položaju predsednika parlamenta skušal uvesti spremembe ustave, s katerimi bi omejili moč parlamenta in okrepili položaj premierja, ki bi bil odgovoren parlamentu. Razmere so se zaostrile in nekdanje prijateljstvo se je tako skrhalo, da je Al Bašir razglasil izredne razmere, nad parlament poslal tanke in odstavil človeka, s katerim sta bila od začetka 90. let tako rekoč neločljivo povezan par na sudanski politični sceni. Na predsedniških volitvah čez leto dni je ob vnovičnem bojkotu večjega dela opozicije Al Bašir suvereno zmagal z več kot 85 glasovi.
Leta 2005 je Al Bašir le popustil pod vse večjim pritiskom mednarodne skupnosti in sprejel mirovni dogovor, ki je južnemu delu prinesel avtonomijo in delež pri prihodkih od naftnega bogastva. Komaj se je končala vojna med severom in jugom, na zahodu države pa se je že razplamtel nov konflikt in do danes prerasel v razsežnosti genocida. Spopad za ozemlje in vodne vire v pokrajini Darfur med nearabskimi prebivalci na eni strani in vladnimi silami ob znatni podpori zloglasnih arabskih milic Džandžavid je po ocenah ZN-a v zadnjih petih letih zahteval okoli 300.000 žrtev, medtem ko je moralo več kot dva milijona ljudi zapustiti svoje domove.
Mednarodno kazensko sodišče (ICC) je julija letos Al Baširja obtožilo odgovornosti za genocid in zločine proti človeštvu ter proti njemu vložilo obtožnico za poboje, deportacije in posilstva, s čimer je postal prvi predsednik kakšne države, ki ga je ICC obtožil še na funkciji voditelja. Čeprav so humanitarne organizacije izrazile zadovoljstvo z obtožnico proti sudanskemu predsedniku, pa odločitev sodišča v Haagu postavlja v neprijeten položaj mednarodno skupnost, ki se s sudansko vlado že nekaj časa bolj ali manj neuspešno pogaja o napotitvi mirovnih sil v Darfur, da bi preprečili eno največjih humanitarnih kriz današnjega časa.
Gregor Valenčič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje